Kako Amerika ustvarja denar

Ljudje pogosto pravijo, da Zvezne rezerve (FED – ameriška centralna banka) tiskajo denar – kar tehnično ni pravilno. FED od Zveznega urada za graviranje in tiskanje kupi denar po nabavni ceni.

FED se je zavezal, da bo zagotovil do 2,3 bilijona ameriških dolarjev posojila za podporo gospodinjstvom, delodajalcem, finančnim trgom ter državnim in lokalnim oblastem, ki so se znašla v težavah zaradi koronavirusa in ukrepov, ki ljudem ne dovoljuje izhod iz njihovih domov.

Številko si je težko predstavljati: 2.300.000.000.000 ameriških dolarjev.

Če bi zložili 2,3 bilijona bankovcev za 1 dolar enega na drugega, bi prišli na več kot pol poti do Lune. Preprosto povedano, gre za veliko denarja. A od kod prihaja?

Za razliko od bilijonov dolarjev, ki jih državna blagajna porablja za reševanje gospodarstva z dajanjem finančnih injekcij podjetjem ali povečanjem nadomestil za brezposelnost, zelo malo denarja iz FED dejansko pride od davkoplačevalcev ali prodaje državnih obveznic. Večina se pravzaprav pojavi od nikoder. In to stane.

Tiskanje bankovcev

Ljudje pogosto pravijo, da FED tiska denar. To tehnično ni pravilno. Tiskanje izvaja Zvezni urad za graviranje in tiskanje (Bureau of Graving and Printing), ki je del ameriške zakladnice. FED od urada kupi denar po nabavni ceni in ga nato da v obtok.

FED bankam daje gotovino v zameno za stare in izrabljene bankovce ali digitalna stanja, ki jih hranijo banke pri FED. Slednji na ta način pomaga bankam, da prilagodijo gibanje povpraševanja po bankovcih, predvsem pred velikimi prazniki ali po naravnih katastrofah.

Zamenjave so dolar za dolar. FED navadno ne poveča monetarne baze (denar v obtoku, bankovci in kovanci ter rezerve pri centralni banki), ko distribuira nove bankovce.

Čaranje bankovcev

Da bi dal več denarja v obtok, FED običajno kupuje finančna sredstva; na približno enak način, kot namerava porabiti teh 2,3 bilijona dolarjev.

Da bi razumeli, kako to deluje, je treba najprej razumeti, da je FED ogromna banka za druge banke. Banke hranijo sredstva pri FED podobno kot jih hranimo mi na svojih tekočih računih pri Abanki ali Novi Ljubljanski banki. To pomeni, da če FED kupi državno obveznico od banke ali banki da posojilo, mu ni treba plačati z gotovino – kar se dogaja precej pogosto. FED namesto tega enostavno knjiži v dobro računa banke, ki prodaja ali zahteva posojilo.

FED ne tiska denarja za nakup sredstev saj jim tega dejansko ni treba. Denar lahko ustvarijo zgolj s pritiskom na tipko.

Ko bodo FED v naslednjih tednih in mesecih kupoval državne blagajne, s hipoteko zavarovane vrednostne papirje, korporativni dolg in druga sredstva, bo denar samo v obliki številk preprosto premaknil z enega računa na drugega.

Cena čarobnega denarja

Čeprav lahko FED pričara denar iz zraka, to ne pomeni, da to počnejo brez stroškov. Pri ustvarjanju denarja se morata upoštevati dva potencialna stroška.

Prvi je posledica inflacije, ki označuje splošno povečanje cen in s tem padec kupne moči denarja. Denar je zelo likvidno in enostavno izmenljivo sredstvo, ki ga uporabljamo za nakupe. Ko FED ustvari več denarja, kot ga želimo zadržati, odvečni denar zamenjamo za manj likvidna sredstva, vključno z blagom in storitvami. Hkrati pride tudi do dviga cen.

Ko FED to počne rutinsko, se pričakovana inflacija vključi v dolgoročne pogodbe, kot so hipoteke in pogodbe o zaposlitvi. Podjetja imajo stroške zaradi pogostejšega spreminjanja cen, potrošniki pa morajo pogosteje potovati na banko ali do bankomata.

Drugi stroški so posledica prerazporeditve kredita.

Recimo, da FED izda posojilo »Banki hitrih in ohlapnih posojil«. Če banka ni bila sposobna zagotoviti alternativnega financiranja, to kaže, da druge zasebne finančne institucije menijo, da so njihove posojilne prakse preveč tvegane. FED je s posojilom ustvaril še več denarja, hkrati pa ni ustvaril dodatnih resničnih sredstev, ki bi jih bilo mogoče kupiti z denarjem. Ker je FED nastavil varnostno mrežo Banki hitrih in ohlapnih posojil, ta ne bo odvzemala resnično omejena sredstva od drugih produktivnih družb v gospodarstvu.

Stroški za družbo so razlika med vrednostjo tistih resničnih sredstev, ki jih porablja Banka hitrih in ohlapnih posojil, in vrednostjo resničnih sredstev, ki jih porabljajo produktivne družbe.

Neznane vode

V zadnjih letih se je FED izkazal za precej spretnega pri ohranjanju nizke inflacije, tudi pri obsežnih nakupih sredstev.

Centralna banka je od septembra 2008 do januarja 2015 kupila skoraj 3,6 bilijona dolarjev sredstev, letna inflacija pa je v obdobju znašala približno 1,5 odstotka, kar je precej pod 2-odstotno ciljno inflacijo.

Manj optimistične so sposobnosti FED, da stroške prerazporeditve kreditov ohrani nizke. Kongres tradicionalno omejuje FED pri dajanju posojil bankam in drugim institucijam finančnega trga, zdaj pa jim je naložil odgovornost, da nudijo neposredno pomoč nebančnim podjetjem in občinam; področja, na katerih FED nima izkušenj.

Težko je napovedati, kako dobro se bo FED odrezal pri upravljanju z novimi posojili. Kongres je FED omogočil ustvarjanje denarja iz ničesar. Zdaj mora slednji pokazati, da to moč zna uporabiti razumno.