Bomo privilegirancem pobrali državni denar in jih nagnali delat?

V luči ponavljajočih se protestov velja razjasniti nekatera dejstva. Odlično osnovo za razmislek nam ponuja tvit, ki ga je pred časom objavil predsednik SLS Marjan Podobnik. Mogoče je kdo presodil, da je tvit subjektiven in površinski, a, kot bomo videli, temu ni tako. Podobnik je namreč zadel žebljico na glavico in opozoril na bistvo problema ter posledice, ki za družbo lahko postanejo malodane katastrofalne.

Protestništvo je v zadnjih časih strašno moderno. Protestirajo (večinoma samooklicani) kulturniki, ekologi, človekoljubi, skrajni anarhisti in levi aktivisti. Na Zahodu pa sta gonilo protestov gibanji Antifa in Black lives matters; vpliv slednjih se širi tudi v Slovenijo (sprašujem se, zakaj, saj Slovenija absolutno ne spada v njihov kontekst). Kakorkoli že, vsem protestnikom je skupna skrajnost stališč, globoko sovraštvo do drugače mislečih in poraba javnih financ za lastne potrebe.

Provokacije, laži in prevare

Kljub temu, da protesti ostajajo vsebinsko popolnoma prazni, se agresivnost povečuje. In to nikoakor ne s strani Policije, kot se to trudijo prikazati protestirajoči skrajneži in velik del medijev. Nasprotno, Policija opravlja svoje delo odlično in profesionalno, medtem ko se protestniki na vse kriplje prizadevajo, da bi jih sprovocirali v uporabo sile, da bi potem lahko s prstom kazali na vlado, kako izvaja represijo. “Policijsko nasilje” bi njihovi agendi dalo neko legitimnost, katere jim kronično primanjkuje. A kaže jim slabo; velika večina državljanov je na strani policistov, sploh po neokusnem in podpovprečno izvedenem teatralnem vložku skrajno levega aktivista Jenulla. Od režiserja bi pričakovali kaj več, ničesar manj pa od študentke FDV in levičarske aktivistke Eve Vene, ki je na zadnjih protestih z vodno pištolo “streljala” na policiste. Kako naj človek to jemlje resno?

Takšna in podobna dejanja so zavržna, hkrati pa kažejo pravi obraz in nizke moralne standarde protestnikov: ni jih sram uporabiti laži in prevar, da bi dosegli svoj cilj. Za nas kot razumne državljane je bistveno, da vidimo tisto, kar gledamo, in ne tistega, kar nam skušajo prikazati glavni mediji. Ne, protesti niso upravičeni in ne živimo v fašistični represiji. Večina udeležencev zato niti ne ve, zakaj so tam. Jasno je le, da imajo negativno motivacijo; nihče ne ve, ZA kaj so tam, vsi vedo le, da so PROTI nečemu, a nihče ne zna točno pojasniti, proti čemu.

Zmedeni protestniški kompas nas postavi pred vprašanje, kakšen je njihov doprinos k boljši družbi? Nikakršen. Njihovi pogledi prinašajo kvečjemu dekadenco in delitve, vsekakor pa ne napredka in povezovalnosti. So le bleda vzporednica tolp, ki na Zahodu pod pretvezo boja za družbeno pravičnost ropajo in zganjajo nasilništvo.

Protestirajo privilegirani, ne zapostavljeni

Sicer se trudijo ustvarjati sliko iz nekega drugega časa in kraja, ko je zapostavljeno ljudstvo zahtevalo pravico, podprli pa so jih družbeno čuteči intelektualci. No, danes temu ni tako: protestirajo “belega kruha presiti” nevladniki, ker jim grozi ukinitev javnega financiranja, vlogo intelektualne podpore pa so prevzeli “kulturniki”, katerih kulturnost in kultura sta nadvse vprašljivi.

Ne gre torej za protest zapostavljenih s podporo intelektualcev, ampak za protest privilegiranih s podporo prostakov. Zato pravih intelektualnih avtoritet, kot so dr. Ernest Petrič, dr. Žiga Turk ali dr. Boštjan M. Zupančič nismo videli med protestniki; namesto ulice so izbrali stran reda, zakonitosti in pravičnosti.

Socialnost desnice

Javnosti premalo znano pa je ozadje dogajanja. Resnica je takšna, da tako na svetovni ravni kot v Sloveniji politična desnica premaguje levico v njihovi igri. Desnica je krepko presegla levico v paradigmi družbene pravičnosti, saj z delom in gospodarsko rastjo ustvarja kapital, ki ljudem dejansko dviguje socialni standard. Omenimo le, da je pod Trumpom brezposelnost temnopoltega prebivalstva najnižja v zgodovini, kapital pa se njihovim gospodinjstvom povečuje hitreje kot ostalim. Hkrati bi težko našli kakšno vlado, ki je v času trenutne krize uvedla več socialnih ukrepov za pomoč ljudem kot trenutna Janševa, navkljub tako očitanemu “desničarstvu”.

Levi pol na drugi strani vztraja v prepričanju, da mu nekaj pripada in da lahko živi na žuljih teh, ki delamo in plačujemo davke: v svojih besedah se “borijo za delavstvo”, v resnici pa je ravno delavstvo največja žrtev njihove brezdelne “socialnosti”, saj z davki, odtegnjenimi od težko prisluženega kruha, financira destruktivne podvige fanatičnih nevladnikov in leve politike.

Bo država prenehala financirati lasten propad?

Desnica je levici torej odnesla tla pod nogami; levica je izgubila smisel, kar se utegne odraziti na volitvah. Tudi marsikje v tujini, a osredotočimo se na Slovenijo: pri nas levica vlada že absolutno predolgo, pri tem pa z javnim denarjem izdatno financira nevladnike, da ti ustvarjajo družbeno klimo, ki levico ohranja na oblasti. Da, praktično ne počnejo (skoraj) nič drugega. Nova vlada napoveduje ukinitev sredstev za takšno početje, kar pomeni dvoje: levi pol bi znal dolgoročno izgubiti oblast in s tem dostop do javnega denarja, nevladniki pa bi morali dejansko začeti delati. In točno to bi se moralo zgoditi. Prekiniti je treba z dosedanjo prakso, da država z javnimi sredstvi financira lastni propad, zato je nujno, da se tem ljudem in njihovim organizacijam prekine financiranje iz proračuna.

No, za to gre pri protestih: za oblast in denar. Protestniki moralne temelje svojega početja iščejo v družbeni pravičnosti, v praksi pa je njihov cilj napajati se z javnim denarjem. A nemogoče je služiti Bogu in Mamonu. Jim bomo pustili, da naredijo štalo, ali jih bomo nagnali delat?