Pred 100 leti v Slovencu o tujih kapitalistih, komunizmu in Doljni Lendavi

Brez velikih zadržkov bi dogodke, ki so se dogajali pred stotimi leti in je Slovenec pisal o njih, zapisali danes. Mogoče bi nam bil tuj jezik in kakšen izraz, a vsebina je podobna tej v današnjih dneh. Preverite, kaj so v Slovenci zapisali pred stotimi leti.  

Auerspergovi gozdovi na Kočevskem in tuji kapitalisti

Po velikem upadu gozdne proizvodnje med prvo svetovno vojno se je ta po letu 1918 naglo povečala. Lesna industrija naj bi se zanimala tudi za sorte manjšinskih drevesnih vrst, kakor so pri nas rastoča jelša, topol, črni gaber, jesen itd. Slovenska zakladnica lesa, Auerspergovi gozdovi na Kočevskem, so postali območje velikega interesa tujih kupcev.

Le eno leto po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1918) se je na njenem celotnem območju začela izvajati agrarna reforma. Za veleposest knezov Auersperg je pomenila dolgotrajen razpad in izgubo okoli 17.500 hektarjev gozda, ki je prešel pod Začasno državno upravo. Za odvzeto zemljo so dobili plačilo, ki ni bilo ustrezno glede na vrednost posesti. V času agrarne reforme so se izvajale intenzivne sečnje, s katerimi so lastniki (tudi Auersperg) želeli iz gozdov dobiti čim večje količine kvalitetnega lesa.

Slovenec je v tem obdobju pogosto poročal o vprašanju: kdo bo izkoriščal velike gozdove kneza Auersperga? Medtem, ko je časopis »Naprej« zagovarjal možnost, da bi prevzela izsekavanje Auerspergovih gozdov država sama, so pisci Slovenca so nekoliko bolj skeptično opomnili, da je »država /…/ že sedaj lastnica obširnih gozdnih kompleksov, pa jih ne izkorišča sama, ampak jih oddaja v eksploatacijo drugim« in »če bi bili Auerspergovi gozdovi oddani na javni dražbi in ne bi sklenil pogodbe Auersperg sam, bi ti gozdovi prešli najbrže v roke židovskega kapitala, ki se danes tako vneto peha za naše šume.« Slovenec je zavzel stališče, da je treba z veliko in bogato posestjo ravnati preudarno, če hočemo, da res služi našemu narodu in ne tujcem, ki so v njem videli dobičkonosno ozemlje.

Začetki komunizma na naših tleh

Komunistična stranka na Slovenskem je nastala leto dni za nastankom jugoslovanske komunistične stranke, po boljševiški revoluciji v Rusiji na združitvenem kongresu 20. do 23. aprila 1919. 27 članov ljubljanske sekcije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) je izstopilo iz stranke in ustanovilo Slovensko socialistično stranko. Odbor je za prvega predsednika izbral Josipa Petriča. Stranka je potrdila zavezanost politiki Lenina, zavzemanje za oboroženo revolucijo v Jugoslaviji in nasprotovanje parlamentarni demokraciji. Program je bil formalno sprejet marca 1920, ko so v Beogradu ustanovili Socialistično delavsko partijo Jugoslavije (kasneje Komunistična partija Jugoslavije – KPJ), v katero se je vključila tudi slovenska sekcija komunistov.

Revolucionarna vnema je dobila zagon med vojaki v I. svetovni vojni in se nadaljevala tudi po njej; kmetje in delavci (še posebej tisti demobilizirani) ter celo aktivni vojaki so bili akterji uporov in ustanavljanj »sovjetskih republik« v letih 1918-1919 v Labinu, Ptuju in jugovzhodnem Banatu. Čeprav so bili ti poskusi avtonomije preprečeni, se število kmečkih in delavskih protestov ni zmanjšalo; že jeseni 1920 izbruhnejo kmečki upori proti kralju in proti »gospodi«.

9. junija 1920 je Slovenec poročal o Mariborskem kongresu, ki ni dosegel sprave med socialisti in komunisti. Ponesrečena železničarska stavka je sporazum razbila, ker se komunisti niso držali dogovorjene taktike. Slovenec je obsodil železničarsko stavko in jo imenoval za zločinsko zavajanje komunističnih delavcev. Nekaj dni po tem je Slovenec objavil izjavo socialista Albina Prepeluha, ki je močno zavzeto kritiziral komunistične voditelje zadnje stavke in njihove namene, najbolj pa njihovo težnjo po nasilni, oboroženi revoluciji.

»Doljna Lendava v veliki nevarnosti«

Madžarske uprave v Dolnji Lendavi je bilo konec s prvo svetovno vojno in razpadom Avstro-Ogrske. Prekmurje je bilo novonastali državi priključeno šele leta 1919. V Kraljevini SHS si je centralna oblast skušala pridobiti takojšnji pregled in nadzor nad področjem lokalne samouprave ter v okviru ministrstva za notranje zadeve oblikovala poseben samoupravni oddelek z občinskim odsekom in odsekom za okrožno in okrajno samoupravo.

Po mirovni pogodbi z Madžarsko je nastala komisija s pristojnostjo, da lahko odtrga ozemlje ene države in ga prideli drugi. Pisci Slovenca so zaradi poznavanja zvez Madžarske aristokracije z vplivno angleško in zaradi sovražnosti Italije napram Slovencem sklepali, da je mogoče pričakovati, da bomo izgubili dele severovzhodnega ozemlja. Zato so javno opozorili » /…/ našo delegacijo, naj stori vse, da se vsaj dosedanje posestno stanje ohrani, sicer se zna zgoditi, da gremo tukajšnji Slovenci tekom par mesecev med zasmehom Madžarov po svetu.«