Krivi le državljani; kam so šli vsi komunisti!?

»Zmagali so v vojni in revolucijo izpeljali v nekaj tednih. Že med vojno so naredili paralelno novo šolo, nov radio, nove revije in po vojni tudi novo oblast, novo televizijo in Novo Gorico. In potem so na vse to pozabili?«
Tako piše novinar Ervin Hladnik Milharčič v kolumni »Kam so šli vsi komunisti?« (Dnevnik, 29. oktober 2020). Mar niso tudi mnogi novinarji veliko pripomogli, da so (komunisti) na vse to pozabili?
Nadaljuje: »Ne. Njihovi edini goreči nasledniki zdaj pandemijo izrabljajo tako kot komunistična partija drugo svetovno vojno.« Kdo pa so vendar ti goreči nasledniki, ki izrabljajo pandemijo. Mar je to vlada? Ali niso to pravzaprav kolesarji in njihovi očetje, ki se trudijo zrušiti vlado, medtem ko v državi vlada kriza, pandemija?
To je vendar znana revolucionarna metoda za zamenjavo oblasti, ki je glavna značilnost komunizma?
»Revolucija ni nič drugega kot kadrovska zamenjava v državnih organih, policiji, vojski, upravni infrastrukturi in ideoloških aparatih. Družbo razume kot taborišče za prevzgojo.« Tako so počeli komunisti, s tem da niso kadrov le zamenjevali, temveč so jih enostavno likvidirali ali jih prevzgajali v delovnih taboriščih.
»Zato revolucionarji na oblasti ves čas trdijo, da so za širjenje pandemije krivi državljani. Morajo se prevzgojiti. Drugače revolucija propade.«
Pandemija torej je in se tudi širi. Zato upam, da ne bomo zopet brali o zaroti.
Sprevrženo je trditi, da oblast in tudi zdravstvo za širjenje pandemije krivita kar vse državljane, ki da se morajo prevzgojiti. Mar ni enostavno in ni pošteno, da so za širjenje pandemije krivi kar državljani sami, ki morajo potem sami prevzeti vso odgovornost za širitev pandemije.
To me spominja na čase enopartijske vladavine, ko Partija ni hotela biti in ni smela biti ničesar kriva, da se je ohranila na oblasti. Krivo je bilo lahko le ljudstvo in domači in tuji sovražniki režima.
Berem tudi: »Nekateri partijci so ugotovili, da je ljudstvo izgubilo zaupanje vlade in da si ga lahko povrne le z dvakratno povečanim trudom. Če je že tako, ali ne bi bilo bolj preprosto, da vlada enostavno razpusti ljudstvo in si izbere novo? To je leta 1953 vprašal Bertold Brecht v pesmi Rešitev, ki jo je napisal po brutalno zatrtem delavskem uporu v Vzhodnem Berlinu. To so se vprašali tudi Kitajci leta 1989, ko je oblast v krvi zadušila študentsko gibanje na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Nato je v tej državi partija ‘izbrala’ drugo ljudstvo in 25 let po pokolu so stvari prišle na svoje mesto. Ali, kot bi to ironično obrnil na glavo Brecht, če bi doživel to našo renesanso družbenopolitičnega absurda, ‘mesto je prišlo na svoje stvari’,« to berem v članku »Svoboda ali Kako je prihodnost korakala nazaj«, DELO – SP , sob., 26. 4. 2014.
Kot piše g. Milharčič, so vsi isti, komunisti in »sedanji revolucionarji na oblasti«, saj naj bi uporabljali enake metode, kako priti na oblast in kako vladati ljudstvu.
Upam, da bo na volitvah zmagala demokracija, in ne revolucija in kolesarji na cesti? Smo pozabili ali celo tajimo, da je zgodovina učiteljica življenja?!
Franc Mihič, Ribnica