Naprej na vsebino

Pismo bralca: Janša, kriv si in molči!?

»Kriv si, četudi še nisi bil pravnomočno obsojen!« To je mnenje mnogih, zato je mene strah. To ni več demokracija. O tem, kdaj je kdo kriv, lahko odloča samo pravosodje, ki svojo odločitev predstavi javnosti. 

Če so odločitve kvalitetne, potem tudi ni dileme, česa je kdo kriv. Žal pa se pri nas že desetletje pojavlja in ohranja dilema pri Janezu Janši, človeku, ki je bil aktiven pri osamosvojitvi, ki je bil in je zopet premier, ki je uspešno predsedoval EU. Dilema, ali je Janša le politik s podporo svojih volivcev ali pa je kriminalec, ki nam vlada in mu je oblast le sredstvo za potešene sle po moči in za bogatenje.

Uporablja mafijske in fašistične metode in zlorablja svoj položaj z igranjem vloge »preganjane žrtve« tranzicijske politike levice, kateremu namenu služi tudi pravosodje. Politika levice je zadovoljna z rezultati dela pravosodja, desnica, zlasti Janez Janša, pa ne.

Pravosodje ima status, da je vedno le dobronamerno in ne more biti nikoli nič krivo. Večina politikov to sprejema in tudi osrednji mediji in njihovi mnenjski voditelji. To me spominja na »vladavino prava« v državah, kjer kršijo človekove pravice, človekovo dostojanstvo, kjer po potrebi velja: »Kriv si, četudi še nisi bil pravnomočno obsojen«.

Razočaran sem, da je tudi pri nas mogoče, da celo novinarji ponižujejo premierja Janeza Janšo, ko trdijo, da je za vse kriv on sam. Kaj pa je potem dobrobit vladavine prava? Zakaj potem še potrebujemo sodišča? Vsak je torej lahko kriv, če se to nekomu, ki ima moč in oblast, zahoče.

Strinjam se, da je v zahodnih demokracijah politična kultura, da se javna oseba oz. politik umakne iz prvih vrst, če je v postopku sodne obravnave, dokler se ta ne konča. Če ni pravnomočno obsojen in torej ni kriv, potem lahko nadaljuje politično kariero in lahko od države zahteva odškodnino, enako kot vsi drugi. Pogoj za to pa je seveda odgovorno tožilstvo in pravosodje. Zavedati se moramo, če osumljenega, ko je velika verjetnost, da je kriv, izpustimo zaradi neustreznih dokazov, ni katastrofa, saj proces zoper njega lahko še vedno obnovimo, ko dobimo dovolj kvalitetne dokaze.

Ko pa obsodimo nedolžnega človeka s pomočjo neustreznih dokazov in se torej izkaže, da je nedolžen, temu ne moremo nikoli poplačati vsega prestanega gorja za čas, ko je bil za javnost kriv. Hranim mnenje novinarke za tak primer: »V letih, odkar je bil zaprt, sem se neštetokrat vprašala, kako je mogoče, da človeka v državi, ki je po ustavni ureditvi pravna, lahko obsodijo, čeprav dokazi govorijo, da ni kriv. Mislila sem, da so ti časi že davno minili in da so zaznamovali preveč življenj, da bi se jih drznili ponavljati. Srh me je spreletel, ko sem ugotovila, da se motim. Podtaknejo ti dokaze, sodnik ne upošteva strokovnih mnenj, zato boš do smrti za rešetkami. Ne, to ni država, v kateri bi si želeli živeti. Mnogo je bilo torej neodgovorjenih vprašanj. Je pa nedvoumno, da nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana v preglednem, strokovnem, neodvisnem in poštenem postopku. Če so sodniki po krivem obsodili človeka na leta zapora, imamo vsi velik dvojni problem: prvič, ker to lahko doleti vsakega, in drugič, ker je pravi storilec na prostosti. Če so krivega izpustili, imamo spet večkratni problem; morilca na prostosti in sodstvo, ki ga ni zmožno spraviti za zapahe. V razviti pravni državi se sme obsodilna sodba izreči samo na podlagi poštenega postopka. Postopek, ki bi dovoljeval policiji in tožilstvu, da delata mimo procesnih pravil in ne spoštujeta človekovih pravic in svoboščin, se ne more šteti za poštenega.«

Pred skoraj sto leti je v ZDA vrhovno sodišče sklenilo, da je veliko manjša škoda, če kdo, ki je sicer evidentno kriv, zaradi procesne napake odide prost s sodišča, kot če organom pregona dovolimo, da v imenu učinkovitega boja proti kriminalu ne spoštujejo pravil poštenega postopka.

Tako dr. Marko Bošnjak, docent za kazensko pravo in kriminologijo in sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice. Pogosto berem ali slišim govoriti: »Da, Janšo tako lahko obtožijo, si je kriv sam! Ni problem njegova domnevna nedolžnost, problem je njegovo komuniciranje in obnašanje kot npr. ne dvigovanje pošte, nesodelovanje ali pa ignoriranje sodnih postopkov, zasmehovanje sodstva in politični pritiski nanj še pred izrekom sodb itd.! S takšnim obnašanjem pri marsikomu vzbudi sum, da je to morda zaradi tega, ker je kriv! Zakaj pa ni dopustil, da bi sodišče brez njegovega teatra v miru zaključilo obsodbo in bi se v primeru krive obtožbe obrnil na evropska sodišča? V primeru ugodne razsodbe bi postal v očeh državljanov poštenjak in takrat bi lahko našim sodiščem brez slabe vesti očital krivosodje in s podporo večine bi mu bila odprta pot za reforme sodstva. Tako pa ostane grenak priokus, da želi ravno to, proti čemur se je boril, popolno podrejanje vseh vej oblasti!«

Osupel sem nad tem, kako ljudje hitro drugega osumimo in obtožimo. Nisem ravno občudovalec Janeza Janše. Tudi mene moti njegov prevladujoči ironični stil komuniciranja. Vendar to je njegova izbira, posledice pa sam kasira.

Če ima pravosodje ustrezne dokaze, naj ga obtoži suma storitve »kaznivega komuniciranja«. Neprijetno komuniciranje še ni kaznivo. Mnogi so celo mnenja, da pravosodje lahko Janšo obtoži in tudi obsodi sprejetja podkupnine, čeprav nima ravno pravih dokazov. V normalni pravni državi ne bi bilo dileme, da je nedolžen. Prevladuje pa ocena, da ni glavni problem njegova domnevna nedolžnost, da  ni sprejemal podkupnine, ampak njegovo komuniciranje!

Nekateri celo menijo, da Janša ni dopustil, da bi sodišče v miru zaključilo obsodbo in bi se v primeru krive obtožbe obrnil na evropska sodišče zato, ker je kriv in bi ga evropsko sodišče zagotovo pravnomočno obsodilo?

Janez Janša ni nič preprečil pravosodju, ker je to tudi nemogoče. Ker pravosodju ni uspelo Janše pravnomočno obsoditi, je dopustilo, da je primer zastaral in zato Janša ni mogel nadaljevati postopka za dokaz svoje nedolžnosti na Evropskem sodišču za človekove pravice. Ali je Janez Janša potem res kriminalec, čeprav je nedolžen? Vendar v pravni državi velja tudi: »Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen.« To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo. Tako pravi dr. Marko Bošnjak, docent za kazensko pravo in kriminologijo in sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice.

Novinarja časnika Delo dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš zagovarjata sicer vladavino prava, a še vedno javno trdita, da premier Janez Janša ni nedolžen. Kolumnist Janez Markeš v članku »Od srede do srede: Si mora sodstvo ugled zaslužiti?« v sozvočju s kolegom Alijem Žerdinom, urednikom Sobotne priloge Dela, piše in poučuje: »Janša ni nekdo, ki bi smel uporabljati besedo ‘krivosodje’. Svojo plačo bo najbolje zaslužil, če bo spokal in šel z oblasti dol. Ni sogovornik sodstva. Še najmanj kot obsojen kriminalec in kot nekdo, ki se stalno sprehaja po robu kriminala. O sodstvu nima kaj govoriti.« 

Urednik Ali Žerdin v uvodniku SP pod naslovom »EU kot Sovjetska zveza« nadaljuje z obtoževanjem: »Janez Janša, za vse, kar si pretrpel, si samo ti kriv in nihče drug.« V uvodniku SP zapiše: »Janez Janša je bil politik v zaporu. Ustavno sodišče je presodilo, da med postopkom pred rednimi sodišči politikovo kaznivo dejanje ni bilo konkretizirano na način, ko bi bila krivda dokazana onkraj razumnega dvoma. Premier se giblje v sferi alternativnih dejstev, alternativnih resnic. Zelo prepričljiv volilni poraz leta 2014 razume kot ukradene volitve.«

0Vendar, kdor se zavzema za vladavino prava, ne more prezreti sklepov sodišča. Odločitev slovenskega Vrhovnega sodišča je jasna, saj je soglasno potrdilo odškodnino stranki SDS – zadeva Patria. Stranka SDS je upravičena do odškodnine zaradi škode, ki je nastala zaradi protipravnega zaprtja voditelja stranke pred volitvami leta 2014.

Zaradi procesa Patria je stranka SDS prejela manj glasov, kot bi jih sicer, zaradi česar je prejela tudi manj proračunskih sredstev, je presodilo sodišče. Presenečen sem tudi, da je tudi dr. Miro Cerar, bivši premier, ki sedaj predava o vladavini prava, v oddaji »Politično«, ki jo vodi novinarka Tanja Gobec, še vedno vztrajal, da je Janez Janša izgubil volitve, ker je bil obsojen, da je kriv ter je moral v zapor, zato je sam kriv, da je izgubil volitve, ki so bile za dr. Cerarja nedvomno legalne. Enakega mnenja  je tudi novinarka Tanja Gobec.

Ali se tako javno obtoževanje lahko nadaljuje, kljub temu da Janez Janša ni obsojen in je nedolžen. Mar to ni vladavina prava!? Prava tragedija naše demokracije je, da kolumnist dr. Janez Markeš nedolžnemu premierju Janezu Janši odreka pravico, da se brani, saj mu odreka pravico do javne besede! 

Mar je to prispevek k ugledu pravosodja in boljši državi prava, za razvoj demokracije in države? Mnogi, žal tudi novinarji, so večinoma tiho, ko poteka javna ljudska obravnava in sodba »Janša, kriv si in molči!«, ki se sliši in sprejema bolj kot sodba sodišča.

To ni vladavina prava, ni demokracija, kjer velja: »Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen.« Cankarjev hlapec Jernej pravi: »Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga …« »Ali so res ljudje – volivci ustvarili takšno ‘pravico’ in ji dali silo in oblast?«

Ali bo pravna država po meri državljanov ostala samo pobožna želja?

O tem odločamo le volivci, saj sami volimo »postave in oblast«!

Franc Mihič, Ribnica

Subscribe
Notify of
guest
2 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
Franc Mihič
10 months ago

Torej novinar dr. Janez Markeš, časnika Delo, ki še črpa iz vrednot NOB in torej tudi revolucije, sicer »prisega« na demokracijo in bralce uči kulture in norm demokracije, kjer so vsi enakopravni pred zakonom in stavi na demokracijo (po čigavi meri) in državo prava, s pripadajočimi človekovomi pravicami, potem pa kar brez vseh zadržkov javno obtoži, da je premier Janez Janša kriminalec, zato ker je bil zaprt, vendar ni bil pravnomočno obsojen in je bil izpuščen, obtožba je pa zastarala. Državljan Janez Janša mora na podlagi sodbe Janeza Markeša in podobnih, sprejeti, da je kriminalec, takoj mora izstopiti iz oblasti… Read more »

Franc Mihič
8 months ago

Zakaj Slovenci cenimo, močne, zmagovite, predrzne, iznajdljive, premetene, prefrigane, grobe osebnosti, politike in tajkune ter njihove botre, premetene dolžnike, nasilne avtokrate, ne pa njihove žrtve, ki jih prezremo, damo jih v vnemar, kot da so žrtve normalno, samoumevno v vsaki družbi, kjer se dogajajo spremembe, le običajna ko lateralna škoda, seveda dokler nisem jaz žrtev. Primer novinarke z RTV, je primer žrtve oz. osebe, ki ni klonila pod obsodbami sodišč in je na ustavnem sodišču s svojimi odvetniki dosegla, da je po 8 letih kalvarije , ustavno sodišče odpravilo nepravilne obsodbe in jo spoznalo za nedolžno pri njenem novinarskem delu… Read more »