Naprej na vsebino

Vsakdo ima potencial, da živi polno in srečno življenje

Za nami je posebno leto, leto, ki je na glavo obrnilo naš svet in v ospredje postavilo marsikaj, kar je bilo skrito. Začrtalo je novo pot, nove vrednote in predvsem vsakega izmed nas postavilo v položaj, ko se je bil primoran vprašati, če je OK, moral je preveriti, v kaj verjame, za kaj je hvaležen in s čim ni zadovoljen.

Božično-novoletni prazniki so tradicionalno »družinski«, to je obdobje, ko začutimo pripadnost bližnjih, dostikrat pozabimo stare zamere in s preprostim objemom ter izbranim darilom najbližjim povemo, da jih imamo radi, da nam veliko pomenijo. Letos bomo to morali narediti drugače, saj smo zaradi ukrepov za zajezitev covida-19 omejeni in prikrajšani tudi za to.

Nedavno je minister Počivalšek rekel, da covid ni samo ekonomska in zdravstvena kriza, ampak tudi psihološka. Žal ima prav, saj po devetih mesecih prek noči spremenjenega življenja so nezadovoljstvo, žalost in jeza dosegli točko, ko je še največji optimist postal pesimist. A ne glede na to, kako se nam vse skupaj zdi brezzvezno, brezpredmetno in neumno, smo še vedno mi tisti, ki narekujemo tempo – z upoštevanjem ukrepov, skrbi zase in predvsem z zavedanjem, da smo sami sebi rešitev, a hkrati tudi krvnik.

Teoretično je seveda vse mogoče, a človek je čustveno bitje, ki dostikrat dokazuje, da teorija in praksa ne gresta z roko v roki. Kaj vse se z ljudmi dogaja, kaj lahko naredijo sami, s katerimi čudenji se srečuje, smo vprašali doc. dr. Andrejo Poljanec, univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije, supervizorko in vodjo študijskega programa Psihologija na SFU Ljubljana. Širši javnosti je trenutno dobro znana z vladnih novinarskih tiskovnih konferenc, kjer nas vedno nagovori s prijazno in optimistično besedo, hkrati pa nas opomni in nam vlije moč, da še zmoremo.

Andreja Poljanec je po zaključenem študiju Psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani opravila specialistični študij zakonske in družinske terapije, nato pa kot mlada raziskovalka tudi doktorski študij iste smeri. Doktorsko nalogo z naslovom »Varno starševstvo z vidika relacijske in družinske teorije in terapije« je zagovarjala leta 2012. Od leta 2014 predava na Univerzi Sigmunda  Freuda v Ljubljani, od leta 2018 pa je na isti univerzi tudi vodja študijskega programa Psihologija.

S sodelavci je leta 2012 ustanovila zavod Študijsko-raziskovalni center za družino, kjer izvaja terapije ter razvija skupinsko terapevtsko delo za različne populacije. Podpiše se v treh knjigah: Rahločutnost do otrok, Med dvema ognjema ter Rahločutno starševstvo.

Sama pravi, da je najbolj hvaležna in ponosna, da imata z možem pet otrok, kar jo močno določa in ji omogoča neprenehen razvoj, igrivost, navihanost in veselje. Verjame, da če starši uživajo s svojimi otroki, se to vidi tudi v energiji, ki jo oddajajo, saj se ta otroška pozitivna energija prenaša nanje.

Covid je dodobra spremenil naše življenje. Domala vsak posameznik je doživel spremembe, hkrati pa se je pokazalo tako dobro in slabo v nas. Gospa Poljanec, po vaših opažanjih, delu z ljudmi v tem času, kaj je po vašem mnenju največja težava tega majhnega, a smrtonosnega virusa?

Ljudje ne zmorejo živeti sproščeno in uživati drug ob drugem, kar je žalostno. V tem času sprememb so se stvari izkristalizirale; v družinah, kjer že pred tem ni bilo dovolj pozitivnosti, so nakopičene težave še vidnejše. Prav vse generacije so pred novimi izzivi.

Zadnje čase pada tudi motivacija, ljudje so utrujeni.

Kateri dejavniki so po vašem mnenju privedli do takšnega na trenutke morbidnega vzdušja?

Odnosi so po eni strani tesnobni in je v njih preveč prilagajanja, po drugi strani konfliktni, veliko je psihičnega nasilja, živčnosti, poniževanja. To negativno vzdušje je na žalost davek na prejšnje generacije. A to še ne pomeni, da tu in zdaj ne moremo biti srečni in veseli ter imeti dobrih, zdravih odnosov. Vsaka generacija ima možnost preseganja negativnih medgeneracijskih vzorcev, korakati v svojo smer ter ustvarjati bolj pozitivno, doživeto in smiselno življenje.

Težko je, če posameznik ni navajen iskrenega in zrelega ravnanja s čustvi, kar je sicer potrebno za občutek sreče. Ljudje se dostikrat počutijo slabo, a tega ne znajo in ne zmorejo ubesediti … Zato potrebujejo osebo, ob kateri zmorejo prepoznati in si priznati, da so v stiski, da s svojim življenjem niso zadovoljni. Treba je priti do trenutka, ko dozori želja za spremembo, ko je človek toliko iskren do sebe, da ne želi več tako živeti. Ve, da si zasluži in da je vreden več. Ravno ta želja – »jaz bi pa rad/a!« je poglaviten korak v smer sprememb in k boljšemu življenju.

Ljudje nismo sposobni delati velikih sprememb, saj pregrobo posežejo v naše življenje.
Ljudje nismo sposobni delati velikih sprememb, saj pregrobo posežejo v naše življenje.
Vir slike: Osebni arhiv Andreje Poljanec

Spremembe je običajno najtežje narediti. Nekako še gre, da se za spremembo odločimo, in novo leto je čas, ko se odločamo za spremembe, si naredimo novoletne zaobljube. A vendar se je izkazalo, da po mesecu dni obupamo in le redki zmorejo prikorakati do cilja. Kaj ljudje delajo narobe?

Vedno, ko se odločamo za spremembe, izberimo majhne in predvsem tiste, za katere verjamemo, da jih bomo lahko vkomponirali v življenje. Ljudje nismo sposobni delati velikih sprememb, saj pregrobo posežejo v naše življenje. V uvajanje vsake še tako majhne spremembe so namreč vključeni tako čustveni, energijski, telesni, nevrološki kot duhovni vidiki. Zato je pomembna osnovna človekova ponižnost, da si prizna, da velikih korakov ne zmore. Treba je začrtati pot, na kateri potem na videz majhni koraki prinesejo skupaj velike spremembe – dosežke.

Od nekdaj nas spremlja prepričanje, da je božič poseben praznik, družinski, kjer se družina ponovno najde, kjer se zamere vsaj delno pomirijo. Kaj bo letos drugače?

Res je – letos je božič nenavaden, nenaraven in ima pridih žalovanja za vsem, kar čutimo, da nam je odvzeto; zato pa je priložnost za kreiranje novih načinov, ki bodo prav tako lahko čudoviti in nepozabni.

Če se bomo v sebi umirili in situacijo sprejeli, bomo v iskanju rešitev hitro lahko bolj ustvarjalni. Ko naredimo pregled tega, za kaj vse smo hvaležni, je to že korak na poti prijetnega vzdušja, ki vzbudi tudi božično vzdušje povezanosti in topline.

Prejšnja leta smo to veselje in pripadnost doživljali z objemi, druženjem, obedi, letos pa lahko izumljamo nove načine, ki bodo prav tako lahko prinašali intenzivna čutenja. Prejšnja leta se nam niti ni bilo treba posebej truditi, saj so samoumevnost, utečenost in tradicija naredili svoje.

Ljudje vsekakor potrebujemo to čustveno intenziteto, in letos je kot nalašč čas za premislek, koga pogrešamo in kako se povezati na nov način. Ali bo to prek obujanja spominov, zgodbic, pesmic, različnih družabnih spletnih povezav – ravno tu bodo v ospredje stopili naša iskrenost, ustvarjalnost in pogum.

Kaj pa tisti, ki bodo letos primorani biti sami ali bodo zaradi smrti bližnjega prvič sami?

Za mnoge pa je to seveda čustveno zahtevno; lahko se počutijo osamljene, so žalostni ali se celo borijo z občutki zavrženosti … Po drugi strani so mnogi osamljeni, tudi če imajo ob sebi ogromno ljudi, a ker so čustveno spregledani, ne čutijo pripadnosti, povezanosti. Dragoceno je, če se zmorejo tega zavedati in verjeti, da so lahko tudi sami iniciativni, in da se z nekom povežejo, četudi na daljavo.

Po drugi strani pa biti sam ni kazen kar sama po sebi. Lahko je tudi blagodejno, saj človek v samoti pogosto na nov način prepozna sebe, najde nov smisel.

Kako pa naj čim bolj mirno preživijo božič tisti, kjer je nasilje del njihovega vsakdana in jim božič ne pomeni veselja in sreče?

Odvisno je, o kakšnem nasilju govorimo. Fizično nasilje, ki ga je manj in je tudi zelo očitno, vsekakor kliče po takojšnem ukrepanju in umiku nasilneža, veliko večja rana družbe pa je precej bolj prikrito psihično nasilje.

Na poniževanje, prefinjeno ustrahovanje, »tiho mašo«, razvrednotenje se ne da enostavno pokazati s prstom. Žrtve takšnega nasilja naj se čim prej zavedajo, da jim ni treba biti v vlogi žrtve, da je to, čeprav se morda sliši grobo, njihova svobodna odločitev in da obstaja pot, ki ne vsebuje nasilja, le da je žrtev še ne vidi. Pogosto pri tem potrebuje spodbudo ljudi, ki jim zaupa.

Mnogi upajo, da bo nasilje samo od sebe izzvenelo, vendar ne bo. Zato je v primerih, ko so v to »igro« vpleteni otroci, nujno, da se jih zaščiti. Veliko bolj zdravo je, da se vsaj v tem obdobju starši, ki ne zmorejo nenasilnih odnosov, ločeno ukvarjajo z otroki ter se jim takrat vsak zase bolj v miru posvetijo. Seveda pa je tudi to krivično in žalostno ter za otroka nerazumljivo, vendar bolje kot kuhanje v »čorbi« nasilja.

Če se med prazniki zgodi, da se žrtev znajde v situaciji, ko potrebuje pomoč, nasvet, naj brez zadržkov pokliče na številke za psihološko pomoč. Takšno dejanje je pogumno in včasih že en pogovor reši nastalo zakomplicirano situacijo.

Tisti, ki se zavedajo, da nekaj ni v redu in so pripravljeni poiskati pomoč, so že naredili prvi, odločilni korak.

Decembrski čas prinaša še eno radost – darila. Potrošniška mrzlica je prebudila v ljudeh nujo, da so darila velika, bogata. Kaj je ozadje potrebe po darilih? Zakaj so tako pomembna?

Obdarovanje je človeška potreba, ker se takrat počutimo bolje, sprostijo se hormoni za ugodje in smo srečnejši. Srečni smo, če so srečni drugi.

Obdarovanje je človeška potreba, ker se takrat počutimo bolje, sprostijo se hormoni za ugodje in smo srečnejši. Srečni smo, če so srečni drugi.
Obdarovanje je človeška potreba, ker se takrat počutimo bolje, sprostijo se hormoni za ugodje in smo srečnejši. Srečni smo, če so srečni drugi.
Vir slike: Osebni arhiv Andreje Poljanec

Res je, da se je v sodobni družbi pojavil trend, da morajo biti darila bogata, kar je pogosto nepotrebna dodatna skrb, saj bistvo obdarovanja ni v tem. Darilo, ki je skrbno in čustveno izbrano, šteje največ, ne glede na »strošek«. Prek premišljevanja in čustvenega vživljanja v osebo, ki nam je pomembna, se rojeva izvirnost darila ter pokaže, da je bil nekdo prepoznan – in ta občutek te vedno poboža.

Letos imamo odlično priložnost, da poiščemo globlji smisel obdarovanja – v središču naj ne bo višina zneska, ampak ekskluzivnost – le-ta zahteva večji napor, vendar ustvari večni spomin.

Letos nič ne bo, kot je bilo včasih. Ogromno stvari smo že spremenili, marsikatero tančico smo morali odgrniti in si priznati, kar smo skrivali pred sabo in svetom. Bi lahko covid vzeli kot »inventuro«, možnost, da življenje analiziramo in začnemo znova?

Seveda – toliko časa že dolgo nismo preživeli skupaj. Tam, kjer se je pokazalo, da si nismo več všeč, da smo si začeli iti na živce, da smo ugotovili, da se preveč deremo na otroke, smo nesramni do partnerja … lahko začnemo s spremembami. Poleg tega pa je dobro, da poiščemo tisto, za kar smo hvaležni, kar nas osrečuje in na kar smo ponosni.  

Seveda je težje, če ste prej leta in leta živeli en mimo drugega in ste sedaj prisiljeni shajati en z drugim, pa ne gre … v tem primeru je čas, da poiščete pomoč. Pogovori, psihoterapija  so lahko eden od ukrepov na poti.

A vedno ne zmoremo sami najti rešitve. Kako si poiskati ustrezno pomoč, na kaj je nujno, da smo pozorni?

Najprej je treba vedeti, kaj želite, ali hitro rešitev, nasvet, ali ste pripravljeni na globlji proces pri reševanju težav. Če želite nasvet, usmerjen pogled, ki vam bo pomagal pri določeni stiski, morda pogovor, potrditev, da razmišljate prav, potem izberete svetovanje. Svetovanje lahko reši marsikatero težavo že po nekaj posvetih.

Če pa imate dovolj, da se neprestano lovite v enih in istih krogih, kjer se za povrh še spotikate, pa je čas za pogum in poglobljen psihoterapevtski pristop. Psihoterapija daje možnost za temeljito spremembo in drugačen način življenja. Tako uspešnost svetovanja kot psihoterapije je odvisna od tega, koliko truda je nekdo pripravljen vložiti.

Vsak, ki se v Sloveniji »okliče« za psihoterapevta, namreč ni primerno usposobljen in lahko dela nestrokovno.
Vsak, ki se v Sloveniji »okliče« za psihoterapevta, namreč ni primerno usposobljen in lahko dela nestrokovno.
Vir slike: Osebni arhiv Andreje Poljanec

Izbira terapevta pa je na žalost mnogokrat zahtevna, saj v Sloveniji še vedno nimamo zakona o psihoterapiji, ki bi zagotavljal kvaliteto in etične standarde. Vsak, ki se v Sloveniji »okliče« za psihoterapevta, namreč ni primerno usposobljen in lahko dela nestrokovno.

Ljudje naj preverijo, h komu gredo, kakšno izobraževanje ima za sabo.

Kako pa preseči ljudsko prepričanje, da je sramotno, če prosiš za pomoč, in da si nor, če hodiš na (psiho)terapije?

Človek, ki je bil v otroštvu globoko čustveno ranjen, zlorabljen ali osramočen, čuti, da ni vreden prositi za pomoč. Dostikrat zato zelo globoko pade, preden si upa zanjo prositi. Ljudje imajo previsoke standarde za to, kdaj je pomoč potrebna, predolgo se matrajo. Težko verjamejo, da jim pripada sočutje od zunaj. Spremlja jih občutek, da so s svojo stisko drugim v breme. To seveda ne drži. Pogosto pa se ljudje zaradi lastne negotovosti preveč obremenjujejo s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih, in potem raje ne storijo koraka v smeri rešitve. Takšna miselnost je škodljiva in jo moramo s skupnimi močmi presegati.

Nikakor ni namreč sramotno prositi za pomoč, ki pripada vsakomur, in vsakdo je je vreden.

Iskanje pomoči je znak poguma, iskrenosti in vere v to, da so odnosi prostor, kjer se lahko najhitreje in najbolj kvalitetno in polno razvijamo. To vam želim tudi med božično-novoletnimi prazniki, ki so ravno podoba sočutnih odnosov in vere vanje.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice