Naprej na vsebino

Resnica nas bo pogubila

Biti iskren do sebe je skorajda najtežje opravilo človeštva. Dnevno si lažemo, lažemo drugim, lažemo že tako pogosto, da ob koncu včasih niti ne vemo, kaj si v resnici mislimo. Kdaj ste nazadnje bili popolnoma iskreni do sebe, drugih? Če menite, da ste to tako in tako, ste izrekli največjo laž tega sveta, a ne lažete meni ali svetu, ampak sebi. Na koncu boste ceno plačali sebi, ne meni ali vladi, družini, okolici.

Naučeni smo bili, da moramo biti vljudni, spoštljivi, pokorni in da je včasih bolje, da kaj zamolčimo. S tem so nas naučili lagati, sicer naj bi šlo pri tem za majhne, nedolžne laži, ampak vseeno so. Niti na kraj pameti nam ne pride, da bi šefu rekli, da je kreten, vsaj v obraz ne, da bi trgovki v trgovini rekli, naj bo hitrejša, neznancu na cesti, da smrdi, ali mladenki na bančnem okencu ali na pošti, da je z makeupom zagrešila zločin. Sodelavci, sodelavki, da preveč pije ali nima stila za oblačenje, tega ne povemo, prav tako ne, da je predebela, presuha, neprimerno oblečena … lahko bi našteval v nedogled, kaj vse počnemo za »božji mir«. A vas bom raje vprašal – ZAKAJ?

Dostikrat sedim ob kavi in čiku ter se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če po vzoru filma »Ti, ti lažnivec!« en sam dan ne bi mogel lagati. Bi me ubili, bi me starši zatajili, bi me žena zapustila, bi me v službi odpustili, bi me sosedje imeli za norega? Kaj dejansko bi se zgodilo, če bi si drznil govoriti resnico?

Vpijemo, da je laž grda, da je greh in ne vem kakšne neumnosti še, ker se bojda to spodobi in ker piše v Svetem pismu. A hkrati lažemo, ker ne upamo na glas povedati, da je »ne laži« neka fikcija, standard, ki ga je nemogoče doseči, in hkrati je to tudi zelo neumno.

Si predstavljate, da bi na banki, ko zaprosite za kredit, povedali resnico in uslužbencu rekli: »Veste, tole potrebujem, da si kupim nekaj, česar dejansko niti ne potrebujem tako nujno, a moram imeti. Niti ne vem, če bom lahko odplačal vse obroke, ampak če jih bom, bom zadevo preplačal. Ko bom plačal zadnji obrok, pa bo vrednost kupljenega ničvredna v primerjavi s plačanim. V bistvu upam, da boste naredili napako, in upam, da mi nikoli ne bo treba plačati centa.«

Bančnik bi vam zadevo poštempljal in rekel: »Veste, mi to vemo, ampak vas bomo obrali, nategnili, in če bo mogoče, vam bomo pobrali vse, kar imate, vmes pa vam še obračunali stvari, ki vam jih sploh ni treba plačati, ampak s tem dobim jaz bonus pri plači.«

In vi bi z veseljem podpisali? Ne, ne bi. Običajno se ob tem odigra osladna igra prilizovanja, všečnih besed, ki so že nekaj minut zatem pozabljene. Razlog: ker vi želite kredit in ker banka želi dobiček.

Takšnih in podobnih situacij imamo čez dan milijon. A ob tem ne morem mimo vprašanja, ali je resnica res tako kruta. Res nismo dovolj odrasli, da bi jo sprejeli?

Sam menim, da bi bilo življenje veliko lažje, če bi zmogli resnico. Priznam, da bi me bolelo, če bi žena prišla do mene in mi povedala, da sem zatežen debeluh, ki je ne zna zadovoljiti, in da ima že leta ljubimca. A hkrati bi želel to spremeniti. Če zdaj to misli in dela, ne vem, upam, da sem njen no.1, čutim, da menda sem, ampak kaj če pa nisem? Kaj če bom čez leta ugotovil, da je bil tale moj hipotetičen stavek resničen? Leta življenja v laži na koncu bistveno bolj bolijo kot resnica. Ampak to nam ni blizu. Lažje je lagati ter upati, da resnica nikoli ne bo prišla na plan.

Priznam, da z veseljem dam evro, dva revežu, ki prosi in pride do mene in reče, da rabi za šus in vino. Do sedaj sem to doživel le enkrat. Gospodu, in ja, je Gospod z veliko, dam vedno za eno vino, ker je bil iskren z mano. Res je, da je vedno znova presenečen, ampak ravno zaradi iskrenosti me je kupil.

Z veseljem se včlanim v stranko, ki bo jasno zapisala v program: lagali bomo, obljubili vam bomo nebesa, ko pridemo na oblast, pa bomo upali, da ste že pozabili, ker bomo najprej poskrbeli za svoje riti. Pošteno. Ampak zelo dvomim, da bi imeli veliko volivcev.

In če smo že pri vladi. Preseneča me, da ljudje sploh penijo nad ukrepi, nad trenutno vlado in kričijo »dol z njo«. Iskreno, pred letom je bilo pa kaj drugače? Nič! Samo takšne medijske obveščenosti ni bilo. Se spomnite dviga minimalne plače za borih nekaj evrov? Pa ste pozabili, da so ti zaradi tistih nekaj 20+ evrov izgubili do 100 evrov na socialnih transferjih? Seveda ste, ker niti en glavni mediji ni skakljal za Levico in je spraševal eno in isto.

Se še spomnite zadnjega šolskega ministra in njegovih afer v šolstvu? Se mogoče še spomnite, da je lani ena civilna iniciativa zbirala podpise za reformo šolskega sistema, ker je bilo bistveno preveč snovi in nalog? Eh ja, ponovno ni bilo dovolj medijsko odmevno, ker je bil minister iz vrst SD.

Ste si kdaj vzeli v roke Družinski zakonik, ki je prav tako produkt SD? Niste, pa veste, da ima oče, ki je moril po Ptuju, še vedno starševske pravice, in dokler mu ne bodo odvzete, bo moral stric sodelovati z njim, ker drugače mu lahko oče, morilec, kontrira. Ste vedeli, da so z njim odprli vrata za posvojitev istospolnim parom? Točno, ni bilo v medijih, potem ne obstaja.

Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi Kacin enkrat samkrat na tiskovni konferenci povedal resnico? Linč bi se zgodil, ki bi bil slišan v drugo galaksijo. Se še spomnite, kaj je bilo, ko je generalna sekretarka rekla, sicer v šali, da je na Gorenjskem toliko okužb, ker so Gorenjci škrti in so hodili delat. Puč se je zgodil in zahtevalo se je, da se opraviči, ker je … povedala resnico.

Se je Štromajer že ustrezno opravičil za lansko božično voščilo? Ni, ker razlaga, da gre za besede iz filma ter se opravičuje prizadetim, ni opravičilo. No, vsaj zame ne, še posebej ne, ker je bilo narejeno po pritisku, ki ni pojenjalo. Če poiščete naslove osrednjih medijev, pa bo slika zelo jasna.

In ta dvoličnost, lažnost je tista, ki nas vseskozi spremlja. Niti pod točko razno nismo pripravljeni na resnico. Ne glede na to, kar vlada naredi, smo na koncu mi tisti, ki si pišemo usodo. Nihče od nas ni pripravljen iz ust vodilnih slišati, da smo šli v tri p. m. Virusa se ne da ustaviti, ker določeni osebki še vedno verjamejo, da je vse skupaj laž in da je vse skupaj zato, da nas bi čipirali. Ker so osebki, ki zaradi tega, ker lahko kršijo ukrepe, mislijo, da so glavni. Ker imamo v Sloveniji polno neumnih zakonov, ker niso niti šolstvo, niti zdravstvo in niti sociala urejeni. Ker imamo preveč tajnic, tajnic, glavne tajnice v javnem sektorju, ker je bilo treba sinove in hčere nekam na višje zaposliti.

Covid je razgrnil vse naše laži v 30 letih. Ni važno, kdo je kriv za to, pomembno je, kaj bomo s tem in kako bomo živeli v naslednjem letu, letih. Bomo lagali sami sebi in z vsako lažjo ustvarjali zmedo ali smo že dovolj zreli, da bomo prenesli resnico?

Ko boste danes nazdravljali, pošiljali MSM in SMS, se vprašajte, koliko iskrenosti je bilo v vsem tem.

Iskreno, želim vam le spoznanja, uvida, da na dolgi rok laž, pa naj bo še tako nedolžna, prinese le bolečino.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice