Naprej na vsebino

»Kljub vsemu reči življenju da!«

Viktor Frankl doživeto opisuje, kako se je spoprijemal s smislom življenja v nečloveških taboriščnih razmerah. Izziv so ostale tudi zahtevne povojne razmere zaradi žalovanja za sorodniki in prijatelji, umrlimi po taboriščih, ter težave ob spreminjanju povojne avstrijske z nacizmom okužene družbe.

Primerljiva vzporednica zahtevnim slovenskim tranzicijskim razmeram, ki izzivajo spraševanje po (ne)smislu te nenormalnosti! Če ne moremo spremeniti razmer, lahko vsaj spremenimo sebe. Za človeka pa je izziv in naloga iskati smisel v življenju: »Življenje ni nikoli nevzdržno zaradi okoliščin, pač pa zaradi pomanjkanja smisla.« Zato je »kljub vsemu treba reči življenju da«.

Človek je so-utemeljitelj življenja. Vse zmoremo premagovati, če mu damo smisel: »V določenem smislu vsako trpljenje preneha biti trpljenje, ko mu damo smisel.« Sedanje slovenske razmere številne spravljajo v obup.

Koronska kriza, borba levičarjev za ohranjanje privilegiranih položajev, rožljanje z medijskimi in parlamentarnimi pritiski za odstranitev vlade – vse to bi lahko označili kot državni harakiri. Ne glede na to je ta vlada Sloveniji pomagala preživeti v krizi, povečala je njeno prepoznavnost v svetu in ji zagotovila denar in še kaj za zahtevne gospodarske, zdravstvene in druge družbene izzive. Kaj je z medsebojno državljansko odgovornostjo v teh zahtevnih razmerah? Je Franklovo iskanje smisla še sploh smiselno, če se zdi, da se družba razkraja sama v sebi?

Po drugi strani upamo, da bo ta vlada kljub pritiskom mogla obstati. Njen obstoj zagotavljamo državljani, ki se odgovorno zavzemamo na vseh družbenih mestih za demokratične temelje in dajemo smisel osebnemu in družbenemu početju. Vlada ne stoji in ne pade sama, pač pa je naše vsestransko smiselno početje njen temelj in poroštvo, da Slovenci in državljani hočemo táko državo, za katero smo se odločili ob plebiscitu.

Sem spada najprej polaganje smisla v vsakdanje izzive, dogodke in pretrese življenja, kar pomeni odgovorno obnašanje do sebe in drugih v teh razmerah, ker je to pogoj zdravega in trdnega življenja za telo in dušo posameznika in celotne skupnosti. Vsak sam in vsi skupaj v odgovornosti drug do drugega in do Boga gradimo smiselnost svojega početja.

Odgovornost izvira iz govora in odgovora, ki zavezujeta vsakega izmed nas drugemu, vse nas pa celotni skupnosti in Bogu. V zavezi odgovornega ravnanja potrjujemo drug drugemu, da se lahko zanesemo drug na drugega in smo pripravljeni deliti smisel življenja v pozitivni odgovornosti drug za drugega. Tako kljub oviram ustvarjamo sidrišče, ki je upanje za vse.

Prva opora so starši, družina, ki v zahtevnih razmerah rečejo da življenju otrok, zakonski partnerji, ki odgovorno sprejemajo drug drugega, sorodniki in prijatelji, ki omogočajo, da živimo in preživimo. Tudi poklicne in druge družbene vezi čutimo v teh zahtevnih razmerah bolj kot kdajkoli kot oporne točke in smisel našega življenja.

Celo trpljenje, preizkušnje nas v osebnem dozorevanju krepijo, da zdržimo in postajamo odpornejši, če smo vsaj malo pognali korenine že v družini in nas niso zlomili viharji življenja. Človek pa ne sreče ne nesreče ne more živeti sam, kot pravi pesnik.

Zato verjamem, da ta ali ona vlada ne bo mogla izbrisati teh temeljev naše biti, ki so zaznamovani z upanjem in vero, da je človek svoje sreče kovač sam, a da smo tudi skupaj kovači svoje skupne sreče ali nesreče. Zato od vseh pričakujem tudi več polaganja smisla v skupna prizadevanja, v sodelovanje, dialog in v preseganje razkrajanja družbenega tkiva, kar počno nekateri.

V psihozi in izzivih covida in družbenih napetostih je povezanost še bolj potrebna. Čeprav v težavah, kot v umiranju, vsak ostaja sam, včasih zaradi razmer celo brez človeške tolažbe, pa le iščemo in dajemo smisel ob medsebojni opori in človeški bližini. Naj tega ne pozabijo odločevalci v državi! Nekatere so ali še bodo doletele težke preizkušnje, ne pustimo jih mimo. Lahko najdemo poti do njih, če ne drugače, z dobro mislijo in molitvijo.

Okrepimo molitev za našo državo, za njene voditelje, za vse, tudi za tiste, ki ne vidijo prek svojih omejenih ideoloških plašnic. Verni se zavedamo, da smo vsi v Božjih rokah, nazadnje je ta globina, ta temelj najtrdnejše sidro, ki nas ohranja. »Odrešenje življenja je prek ljubezni in v ljubezni.«

Življenje samo se uresničuje s svojo življenjsko ohranjevalno silo. Kipi v nas in med nami in se nam s tem, da je Bog prišel med nas, odpira v večnost. Uresničujmo ga odgovorno drug pred drugim v Cerkvi in družbi, kar bo vplivalo na družbene procese in tudi politiko. Smisel je v našem trdnem upanju, da smo človeška bitja, zavezana drug drugemu.

Ne prepustimo se tokovom, pač pa se odprimo globini, ki nas povezuje, utrjuje in omogoča, da prek vsakdanjosti postavljamo življenje na tisto globino, ki nas vse povezuje in odrešuje. Trdno sem prepričan, da bomo zmogli kljubovati viharjem, ki nam tudi v tem letu ne bodo prizanesli. Verni sicer verjamemo, da se stvari polno uresničujejo šele v večnosti: zato delujemo, kakor da bi večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli.

Lambert Ehrlich je sredi vojne in revolucionarne morije zakričal: »Ne, ne, mi nimamo nobene obrambe. Vse nas bodo pobili. Nam je nerazumljivo, le Bog ve, zakaj je slovenskemu narodu namenil tako usodo«, zdaj pa smo Slovenci sposobni in upam dovolj prisebni, da se postavimo zase in tako stalno utrjujemo smiselnost svojih človeških, duhovnih, kulturnih gospodarskih in socialnih temeljev ter naroda in države, v katerih se osebno in skupno uresničujemo, ne glede na svojo različnost, saj nas, če hočemo, tudi ta lahko povezuje in bogati.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice