Naprej na vsebino

»Politiki go home!« Čimprej, prosim.

Črna, rdeča, oranžna … nikoli si nisem mislil, da mi bodo je* barve narekovale tempo življenja. Pa neki sevi, pa zbrke okoli testiranj, cepljenja, pa ni, da ni. Ni mi treba posebej pisati, da imam poln k* vsega tega. Dejansko sploh ne vem več, kaj naj si mislim, razen tega, da smo že vsi nori in da menim, da imajo Ljubljana Polje in podobne ustanove najbolj zdrave osebke zaprte med svojimi stenami.

Ne vem, kaj uživajo tile naši politiki, a karkoli je, je huda roba in bi bil vesel, če mi posredujejo številko svojega dilerja. Ne vem več, kdo je bolj nor, oni – ki odločajo o naši usodi, ali mi, ki želimo na vsak način vsiliti svoj prav.

A kot kaže, je tudi to, da sem včeraj prdnil, lahko kaj hitro politična tema. In to je tisto, kar je najbolj narobe v tej zmešani zgodbi. Ne zaupa se vladi, ne zaupa se strokovnjakom, ne zaupa se nikomur, razen tistim, ki imajo dovolj dobro PR-službo in nas sistematično polnijo z neumnostmi, ki so že tako bolne, da se resno sprašuješ o tem, če mogoče vendarle ne spiš.

Vlada si je zmislila tisti neumni semafor, pustimo ob strani dejstvo, da je bil več ali manj izsiljen, ker smo vseskozi jamrali, da ne vemo nič niti za teden naprej. In potem se ti, ne bom napisal kaj, držijo tega kot pijanec plota – pa kje so to videli, no. Prilagajaš glede na stanje in upaš, da približno zajameš krog oseb, ki ne bodo potem delali sranja.

Narobe! Ker vse, kar je narejeno, se mora kritizirati, banalizirati in na tisoč in en način dokazovati, da je narobe. Bitka med opozicijo in koalicijo se je sprevrgla v ločitveno klanje in je dosegla razsežnosti, ki so vse prej kot okusne. In kdo je otrok v tej zgodbi – mi državljani. In kot pridni otroci se postavljamo na eno ali drugo stran. Pa še prilivamo olja na ogenj. Ob tem pa ne vidimo, da absolutno nič kaj dobrega ne naredimo zase.

Logika te epidemije je sila preprosta, več kot je okužb, bolj smo omejeni, torej, če se tudi na skrivaj družimo, obstaja velika možnost, da bo en dripec bolan hodil okoli in naredil sranje. Ampak kriva je vlada.

Ne vem, kaj uživajo tile naši politiki, a karkoli je, je huda roba in bi bil vesel, če mi posredujejo številko svojega dilerja. Ne vem več, kdo je bolj nor, oni – ki odločajo o naši usodi, ali mi, ki želimo na vsak način vsiliti svoj prav.
Ne vem, kaj uživajo tile naši politiki, a karkoli je, je huda roba in bi bil vesel, če mi posredujejo številko svojega dilerja. Ne vem več, kdo je bolj nor, oni – ki odločajo o naši usodi, ali mi, ki želimo na vsak način vsiliti svoj prav.
Vir slike: Evening Standard

Že od nekdaj smo bili takšni junaki, da smo bolni hodili okoli. Če imate otroke, se še spomnite, kolikokrat ste penili, ko so eni kretenski starši dajali v vrtec ali šolo smrkave, kašljajoče otroke, ki so jih nafilali s calpolom in molili, da jih ne pokličejo, naj pridejo po te svoje bolne otroke.

Se spomnite one neumne sodelavke, ki je vedno smrkava, polna aspirinov prišla v službo in potem okužila pol firme? No, te miselnosti nismo spremenili, le da imamo zdaj en virus, ki okuži več ljudi in te ne položi samo za dan, dva, ampak v najslabšem primero za vedno. In potem smo mi pametni. Zakaj že? Ne pozabite, definicija neumnosti je, da vedno počneš eno in isto, pa pričakuješ drugačen rezultat. E, ne bo ga.

Šola – pizdimo, ker je na daljavo, pa v živo, ker imajo otroci travme. Osnove psihologije – otrok čuti to, kar mi, se vede v skladu z našim počutjem, torej ima travme zaradi naše nesposobnosti, in ne zaradi vlade, ki nekako še išče svoje kroglice v torbici ne vem koga.

Če vam je prav ali ne, smo za otroke odgovorni mi, starši. Ja, svetovno je, ko lahko smrkavce daš v skrb drugim, ne glede na to, koliko so stari, ker smo takšni idioti, da verjamemo, da moramo do zadnje sekunde nadzorovati svoj podmladek. Tako smo jih strenirali, in ko jih ne nadzorujemo kot jastrebi, oni delajo po svoje. Tisti, ki imajo privzgojeno odgovornost, nimajo težav, ker naredijo tisto, kar je prav.

Sicer slednje ne pomeni, da v neki točki ne bodo dali sebe na »pause«, ker se jim bo zdelo skrajno neumno, da so edini, ki delajo in izpadejo kot idioti, piflarji, pa so daleč od tega. Sicer odgovoren otrok, ki se bo zaplezal, bo našel pomoč, neodgovoren pa bo za nastalo situacijo krivil druge, jokal in zganjal depresijo. Starši pa bodo izbrali lažjo pot – dajmo krivit zmedeno vlado.

V sekundi se bodo aktivirali iskalci puške v koruzi in nabijali z nekimi dejstvi, ki jih seveda nihče ne bo preveril, se pa fino slišijo. Vodilni mediji jim bodo dali podporo, starši pa bodo imeli podporo. Kako fine poslance imamo, a ne?! Postavijo se za nas. Hitro se najde kopica staršev, ki itak večino časa ne vedo, kaj njihov otrok dela. Ali pa mislijo, da vedo, medtem se pa njihov otrok za blokom na veliko zadeva.

Seveda, ko gledaš vse to, se počutiš kot idiot, in veliko lažje je stopiti na »temno stran« in nabijati vlado, ker itak ne ve, kaj dela. Kaj konkretno ne dela prav, pa je na enem izmed onih plakatkov napisano, ki jih še vedno nihče ni preveril.

A se sploh zavedate, kako težko je obdržati zdravo pamet v tem in kako lahko je stopiti na lažjo pot, kjer le kimaš in se buniš, kaj konkretnega za skupno dobro pa ti tako ni treba ponuditi, ker je ponovno na onih plakatih zapisano.

Argument, ob katerem se Pitagora, Newton, Arhimed, Gauss in company obračajo v grobu, je sedaj ta, da ker je zelo malo okužb med učitelji in otroki, so šole lahko odprte. Zdaj, če jaz razumem to logiko, gre nekako tako, da če drugi gredo na morje, sem tudi jaz na morju, ali kako? Kako za vraga naj se učitelji in otroci množično okužijo, če se ne družijo in so v svojih mehurčkih med štirimi stenami?

Če je v okolici več okuženih, potem je logično, da ne izpostavljaš še dodatnih ljudi temu, ali se motim?

No in potem še svojstven absurd – dajmo se prerekati o testiranju učiteljev ter nabijati, da testi niso 100 %. Moja logika dela nekako takole – če se 100 ljudi testira in jih odkrije ta test le pet, torej je test le petodstoten, to pomeni, da vsaj pet osebkov ne širi virusa okoli. Ali je to težko razumeti?

Sicer ne razumem te naše vlade, kako išče zakonsko podlago za odpoved vsem tistim, ki nasprotujejo testiranju. V gospodarstvu bi hladno mrtvo dobil odpoved, ker imamo zakon (Zakon o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1), ki to dovoljuje, ter bi delavec tudi na sodišču zgubil. Kakšne kazni! Če ti ni jasno, da je to tvoja dolžnost, da zaščitiš otroke, ki jih učiš, potem v razredu nimaš kaj delati. Pika.

A kot se spodobi, bodo ti, ki jim je malo mar za druge, dobili podporo sindikata, ponovno politične opcije, ki nasprotuje, samo da se nekaj dogaja, in bodo ponovno naredili neki plakatek, ki bo povedal več o njihovi širini kot o dejanskem stanju in težavi. Kot sem rekel, tako kot pri ločitvi.

Na koncu pa vse postane politični problem, vse se v javnosti pere, tu nima stroka nič, ker četudi se vlada drži strokovnih smernic, se jim dokazuje, da so ravnali samovoljno. Če se jim kakšen strokovnjak postavi v bran, je podkupljen, če nabija, pa se ga izpostavlja v vseh možnih situacijah. Nima zveze, če nima zveze z obravnavano tematiko, važno je, da je nekje, nekdaj povedal nekaj kontra vladi.

Državljani pa bomo kot ovce stopicali ali na eno ali na drugo stran ter bili bitke dalje. Kdaj nam bo jasno, da smo v isti barki, le na drugem koncu. Kdaj nam bo dovolj in bomo dojeli, da protest ne bo rešil situacije, le enotnost ter razmišljanje s svojo glavo.

Res je vlada naredila kar nekaj neumnih potez, a večino v luči iskanja rešitve, ki bi ustrezala vsem. Kar pa je njena glavna napaka. Hkrati pa imamo opozicijo, ki dela vse, da bi ovirala delovanje vlade, večinoma časa neupravičeno in niti enkrat  v korist nas, državljanov.

Dragi politiki, dajte si že zmeriti, kdo ima daljšega. Vladajoči, prosim, najdite že tiste kroglice, opozicija, prosim, nehajte se repenčiti in stopite skupaj ter začnite reševati probleme, ne pa iz problemov delati še večjih problemov. V vsem tem času nisem prebral niti ene vaše stvari, ki bi ponujala rešitev. Le vaše plakatke in idejo v slogu »po bitki je lahko vsak general«.

Mama me je naučila ene pomembne lekcije v življenju: naredi, kar lahko, če to pomeni bistveno spremembo, ki ni vedno v skladu s tvojim trenutnim ugodjem, jo naredi, če si ne upaš, najdi nekoga, ki ti bo pomagal, če pa nočeš, pa »sjedi i šuti«.

Torej, naši dragi politiki, najdite rešitev, ki bo pomenila izhod iz tega kaosa, saj vas 90 sedi v parlamentu in še nekaj več na raznih ministrstvih, če tega niste zmožni, bodite tiho in »go home« – za dobrobit vseh nas. S tem boste naredili največ.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice