Naprej na vsebino

Pismo bralca: Prišel je prvi pomladin!

Valentin – prvi pomladin je prišel v deželo, ki jo v teh dneh krasijo lepote stvarstva, prekritega z belo odejo, in dajo tej deželi v raju pod Triglavom posebno lepoto in čar, toda srca ljudi so otožna in žalostna, zaskrbljena in z njih obrazov je nasmeh odšel neznano kam.

Narava se prebuja, drevje dobiva prve kaplje soka v kapilare življenja, toda nad Slovenijo se zgrinjajo temni oblaki, oblaki, za katere ne vemo, od kod so prišli, ne vemo, kam gredo – Boga lahko samo prosimo, da bo moč nevihte odšla čim dalj stran od nas.

Dobri starši so nas učili, zbrane ob jutranji ali večerni molitvi: »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, in samo trenutek zatem: »brani nas kot svojo last in posest« ter v desetih božjih zapovedih podučili, da naj spoštujemo starše, naj ne lažemo, ne krademo, ne želimo tujega blaga, ne pričamo po krivem, spoštujemo …, toda danes je to vse drugače, saj če si ne prilastiš tujega blaga, prijatelja žene, če na sodišču z lažjo ne zmagaš, žal nisi Slovenec, kakršnega pozna naš čas.

V mesecu svečanu se spominjamo vedno prešernega Prešerna ter izrednega in zelo bistro zvitega Vodnika, ne veliko kasneje, a v istem obdobju pa je živel trenutno največji Slovenec do zdaj, ki je združeval tako misli Prešerna kot Vodnika, slovnico Kopitarja in moč tisoče in tisoče slovenskih mož in žena, našega, mislim in dovolim si reči nacionalnega zavetnika Bl. Antona Martina Slomška. In kot se v molitvi spomnimo »daj nam gospod mož in žena, ki bodo vredno vodili našo domovino!« ter nas je sam papež opomnil (on je nezmotljiv – tako piše verska resnica o njem), da ko si naredil dovolj, ko tvoje telo postane okorelo in tvoje misli utrujene, se umakni!

Dan ali dva nazaj mi je »naš pismonoša« izročil pismo, v katerem se vidi, da ga je pisala okorela starejša roka s tisto lepo, do potankosti izoblikovano pisavo, ki pa se ji danes pri 90 že malo trese.  V njem me mati, žena, gospodinja in kmetica – Slovenka z dušo in srcem, ki je dala našemu rodu deset otrok, ki kot pravi hrasti so (kot poje pesnik), dala je iz tega daru dar redovnicam in popeljala sina pred oltar ter pomagala vzgajati vnuke in danes ji že pravnuki vračajo ljubezen – prosi, da če sem imel moč in modrost prositi mariborskega škofa, da je postal Slomšek zavetnik slovenskih kmetov, znanosti in slovstva, naj ponovno zastavim svojo besedo in prosim vse tiste, ki odločajo o danes in jutri našega naroda, naj dobro premislijo, kaj delajo, saj je pisatelj dejal: »Pošteni ljudje bodo tu živeli, smeh bo njih pesem in iskren pogled njih molitev..…!«

Joj, kaj bi danes zapisal?!

Stari in modri možje so rekli: »Imeli boste takega duhovnika, kot si ga boste izmolili«, v času osamosvojitve pa je bilo rečeno: »Tako vodstvo boste imeli, kot si ga boste  izvolili«, sam pa dodajam, ali smo si ga res zaslužili. Namesto da bi tu kraljevali mir, dobra volja in poštenje, so osnovne človeške vrednote, ki izvirajo iz samega začetka, pozabljene, saj nas že ob rojstvu sprejme hladen beton bolnišnice in tudi zadnje slovo poteka v objemu mrzlega betona. Mar se nam to tako močna pozna in se nam ta kronična mrzlica kaže na vsakem koraku našega življenja? Blagor tistim, ki so imeli srečo roditi se v topli domači hiši v objemu »bogkovega kota« in tople peči v skromni sobi in jih je ta prostor domače izbe spremljal celo življenje do tistega zadnjega trenutka, ko so ga le-tam zadnjič položili na mrtvaški oder, se od njega dostojno poslovili in ga tako kot pred mnogimi leti h krstu ponesli mimo njega do oltarja, kjer je bil še zadnjič deležen skupne daritve, ter so ga položili v blagoslovljeno zemljo ob cerkvenem zidu!

Dajmo zopet vrednost življenju, naj naše vezi postanejo tople, prisrčne, brez zavisti in škodoželja, in med nami bo zopet zavel tisti pravi vetrič sreče, ki nas bo popeljal v nove srečne čase – ne, ne bomo živeli v pravljici, a živeli bomo človeka dostojno življenje in rod bo rodu podal roko – otroški jok bo osrečeval in solze žalosti bodo dale slovo stari odhajajoči generaciji. To je naravni krogotok, to je življenje in velika želja mi je, da danes leto Valentin prinese močen nov sok v korenine življenja!

Joško Romšak

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice