Dr. Žiga Turk: Sprava z resnico
Zmagovalec odloča, kdo preživi, ne odloča pa, kaj je prav. Lahko odloča o tem, kaj piše, da je prav, kaj je deklarirano kot prav, ne pa, kar je prav že tisočletja in še tisočletja bo.
Slovenski prav, kot je razviden iz mnogih učbenikov, medijev in še česa, je že dolgo za vsaj eno standardno deviacijo premaknjen v levo. Zato, da bi bili zločini, ki so se v Sloveniji dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, videti manjši oz. da to sploh ne bi bili. Slovenci žrtvujemo lepšo prihodnost, da bi imeli nekateri lepšo preteklost. Da bi bila revolucija v zavetju okupacije sprejemljivejša, so še danes marsikje na slabem glasu podjetniki, uspešni kmetje, neodvisni razumniki, Cerkev, tržno gospodarstvo in strankarska demokracija. Na slabem glasu je tisto, kar je sicer splošno znano kot formula za razvoj in blagostanje. Zato vprašanje sprave ni samo vprašanje preteklosti, ni vprašanje krivic, o katerih kričijo nove in nove deponije trupel, je tudi vprašanje prihodnosti.
Prvi korak k spravi je bil narejen s slovesnostjo v Kočevskem rogu. Junija 1990 je narod medse vrnil pomorjene v medvojnih in povojnih pobojih. Nadškof Šuštar je takrat rekel: »Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem stopajo domobranci v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu mrtvih in živih.«
Zamolčani pomorjeni so takrat dobili prostor med nami simbolno in tudi fizično. Sledilo je namreč trideset let odkrivanja slovenskih polj smrti – od plitvih grobov lastnikov gradu Strmol, prek trupel v vsakem kraškem breznu in protitankovskem jarku do Hude jame. Počasi in pogosto z velikim odporom so mrtvi, ki so bili z roško slovesnostjo vrnjeni v našo zavest, dobivali prostor tudi na pokopališčih.
Niso pa dobili miru. V zraku je obviselo vprašanje, od kod polovici Slovencev takšna ljubezen do Nemcev in Italijanov, da so z njimi »sodelovali«. In to celo ljudje, ki so pred vojno sloveli kot domoljubi ali taki, ki so na volitvah dobivali plebiscitarno podporo. Spravi z resnico o tem vprašanju so se Slovenci izogibali. Pomorjeni so bili v naši zavesti, nekateri so imeli celo grob. Mrtvim je bilo vrnjeno ime, ne pa tudi dobro ime. Krivica, ki je vpila iz grobov, je hranila bolečino sorodnikov pa tudi dnevne politične spore.
SAZU v polju bistvenega
Izjava SAZU naredi glede tega odločilen korak naprej. Pove, kar je bistveno za spravo deklariranega vrednostnega sistema naroda z vrednostnim sistemom, ki je večen. Ponovi, kar smo vedeli in je bilo sprejeto: da je upor proti okupatorju upravičen in da kolaboracija ni. Doda pa, čemur so se zmagovalci izogibali: da nasilna revolucija ni upravičena, upor proti taki revoluciji pa je upravičen.
Iz izjave SAZU je jasno, da kolaboracije pri nas ni bilo, ker bi nekdo hotel pomagati silam osi zmagati v drugi svetovni vojni. Protirevolucionarni tabor se je organiziral kot odgovor na revolucionarno nasilje. Nobeno bistveno vprašanje več ni neodgovorjeno.
Z najvišjega intelektualnega mesta v državi slišimo naslednje: »V etičnem smislu zato o dogajanju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena.«
SAZU ni prvi, ki je našel formulo, ki uskladi prav z dejstvi. Spomenka Hribar je najkasneje leta 2008 pozvala k obsodbi revolucije in kolaboracije. Janša je v govoru na Mali gori leta 2005 in potem leta 2014 zapisal nekaj zelo podobnega kot letos SAZU: »Upor proti okupatorju je bil častno dejanje. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavržno dejanje. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavržno dejanje.«
SAZU ne tehta, koliko je katera stran kriva, da se je zgodilo, kar se je. Ne ukvarja se z dejstvom, da imamo zločin, ne pa tudi zločincev. Tudi ne tehta, koliko je bilo protirevolucije in koliko kolaboracije ter koliko so se partizani borili z okupatorjem in koliko proti razrednim sovražnikom. Ne ukvarja se z učbeniki, spomeniki, poimenovanjem ulic in vsem drugim, kar je v veliki shemi stvari majhno. Modro je tako izjavo zadržati v polju bistvenega.
Izjava omogoča, da se Slovenija vrne v vrednostni sistem naše civilizacije, ki smo ga bili v Sloveniji pačili, da se ne bi bilo treba soočiti z dejstvi. Če bo široko sprejeta, če jo bodo soglasno posvojile vse parlamentarne stranke, je izjava temelj za bolj složno in bolj evropsko Slovenijo. Če bo ta izjava splošno sprejeta, o našem tragičnem 20. stoletju ne more biti več velikih vprašanj in velikih razlik. Med ljudmi, ki izjavo podpirajo, ne more biti več političnih in politikantskih zlorab preteklosti za vsakdanjo rabo. Kot posameznik, ki se pogosto oglaša o političnem, se izjavi brezrezervno pridružujem.
dr. Žiga Turk
Komentar dr. Žige Turka Sprava z resnico je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Domovina, 21. marca 2021.
Powered by Contextual Related Posts
