Naprej na vsebino

Ali se ima sploh še smisel ukvarjati s slovensko spravo?

Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je z mislijo na letošnjo 30. obletnico samostojne slovenske države, 15. marca 2021, objavila Izjavo o spravi slovenskega naroda. Pobudnik izjave je  pravzaprav predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je junija 2020 SAZU »kot najvišjo nacionalno znanstveno in umetnostno ustanovo« pozval k razmisleku o pripravi takšnega dokumenta.

Ob priložnosti sprejema ob menjavi vodstva SAZU (dr. Tadeja Bajda je na čelu Akademije zamenjal dr. Peter Štih) je bil namreč predsednik seznanjen tudi s pripravami na simpozij »Slovenska sprava«, ki ga je Akademija priredila ob tridesetletnici slovesnosti v Kočevskem Rogu in ob stoletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Na dan objave so Izjavo predsedniku RS uradno predali dr. Peter Štih in avtorji izjave dr. Tadej Bajd, dr. Tine Hribar, dr. Jože Kraševec in dr. Peter Vodopivec. Pahor jo je med drugim označil za dragocen dokument.

S tem se je izjavi SAZU o slovenski spravi simbolno pridružil najvišji izvoljeni predstavnik slovenskega ljudstva. Kako pa je izjavo o razreševanju najzahtevnejše travme za slovenski narod sprejela splošna »slovenska javnost, še zlasti njen politični del in vsi dejavniki javnega življenja«, ki so jo ob koncu Izjave o spravi pri SAZU pozvali, »da se tej izjavi pridruži, jo posvoji in deluje v skladu z njo v skrbi za našo skupno prihodnost«? Zakaj bi prav izjava SAZU karkoli spremenila na področju, s katerim se ukvarjamo že preko 30 let?!

SAZU se je oblikovala leta 1938, ko je slovenski narod v dokajšnji avtonomiji in že z lepim številom na domači ljubljanski univerzi izobraženega znanstvenega kadra, z združitvijo vrhunca svojega intelektualnega in umetniškega potenciala tudi tako stopil ob bok suverenim narodom tedanje Evrope. Kmalu pa je tudi Akademijo prizadela vojna vihra. Kresanje znanstvenih in ustvarjalnih mnenj se je moralo umakniti diktatu enega, drugega in tretjega totalitarizma. SAZU je večino svojega obstoja delovala pod prisilo tega diktata.

Njeni današnji člani so bili v tistem času v dokajšnji meri že akademsko dejavni ali pa so se vsaj že izobraževali. Takšna (pre)izkušnja zaznamuje vsakršno ustanovo, tudi vrh slovenske akademije. Da je torej Slovenska akademija znanosti in umetnosti potrebovala več desetletij, da je znotraj sebe našla soglasje za jasno opredelitev do tega obdobja, je nekako razumljivo.

Kljub mnogim poskusom sprave kot narod nismo posvojili nobenega skupnega imenovalca

Minilo je 30 let od samostojne slovenske države in še nekaj več od začetka javne razprave o povojnih in medvojnih dogodkih ter o resničnosti do tedaj narekovane zgodovine. Doživeli smo že kar nekaj (bolj ali manj iskrenih) poskusov sprave, vendar kot narod še nismo posvojili nobenega skupnega imenovalca, ki bi vse vpletene v pretekle vojne in povojne dogodke dovolj dostojno vključil v narodovo občestvo, da bi uspel med seboj toliko pomiriti njihove današnje krvne in miselne potomce, da bi bili sposobni razbremenjeno narediti skupen korak v prihodnost. Morda je manjkalo tudi poskusov s strani ustanov, ki bi jih velika večina Slovencev prepoznala kot kredibilno avtoriteto.

Skoraj vsak Slovenec se najbrž (ne glede na vrednostno opredelitev) strinja, da SAZU pod svojo streho združuje cvet slovenskega akademskega sveta. Po položaju in tudi siceršnji priljubljenosti med volivci (v zadnjih letih je praviloma na prvem ali drugem mestu po merjenjih javnomnenjskih agencij) vseslovenski ugled uživa tudi predsednik države. Ta se že ves čas svojega predsedovanja trudi spodbuditi razklani narod k spravi.

Izjava SAZU kljub nekaterim zdrsom zajame bistvo – vrnitev k temeljnim družbenim dogovorom

Vendar pa kljub nazivnemu in dejansko dokaj močnemu ugledu teh dveh ustanov v slovenskem prostoru ni bilo zaznati vsesplošnega odobravanja in pristopanja k nedavni Izjavi o spravi. Zastavlja se vprašanje, ali je morda izjava zgrešila svoj namen. V resnici bi ji lahko pripisali kar nekaj površnosti in celo zdrsov. Lahko si mislimo, kaj bi na primer na trditev, »da je bila druga svetovna vojna v Sloveniji zelo kompleksno dogajanje, z značilnostmi, ki jih pri drugih narodih v takšni obliki ali vsaj v takšnem obsegu ni srečati«, porekli Latvijci ali Bosanci.

A Izjava kljub pomanjkljivostim obenem zadane tudi bistvo – kako priti do sprave. Z vrnitvijo k temeljnim družbenim dogovorom, o katerih pišejo že starodavni sveti spisi in velika literarna dela antičnih civilizacij – vsak človek ima pravico do groba, pravico do človekovega dostojanstva; zločin ostane zločin, ne glede na storilca; nasilje ni dopustno, dopusten pa je upor zoper nasilje; osebna odgovornost vsakega posameznika; k spravi vodi le iskreno iskanje resnice.

Kot prva politična stranka je izjavo podprla SLS

Če si iskreno želimo sprave, se splača pozabiti na nebistvene zdrse in se posvetiti bistvu sporočila izjave SAZU o spravi, na kar je v odlični kolumni prvi opozoril dr. Žiga Turk. S podobno miselnostjo, a z nekoliko drugačnimi poudarki, je Izjavo kot prva politična stranka podprla Slovenska ljudska stranka (SLS). Podpora slednje nosi posebno simbolno težo, saj je bila kot vodilno predvojno politično gibanje močno vpletena v medvojno dogajanje.

Pomembna je bila vloga njenega člana bana Marka Natlačna. SLS je z liberalci in socialdemokrati med okupacijo tvorila Slovensko zavezo, ilegalno skupnost predvojnih demokratičnih strank in s svojimi ministri sodelovala v begunski kraljevi vladi v Londonu. Njeni člani so bili zaradi izpostavljenosti na vodilnih položajih pogosto med prvimi žrtvami pa tudi med tvorci ključnih napačnih odločitev. Po vojni je nadaljevala svoj obstoj v izgnanstvu do vrnite demokracije.

Leta 1941 je ban Marko Natlačen pozval Slovence, naj med okupacijo ne škodijo drug drugemu. Vir: Slovenec, 12. aprila 1941.
Leta 1941 je ban Marko Natlačen pozval Slovence, naj med okupacijo ne škodijo drug drugemu.
Vir: Slovenec, 12. aprila 1941.

V SLS med drugim ugotavljajo, da hočeš nočeš živimo v isti deželi, smo si kulturno podobni, ker smo vsi rezultat enakih zgodovinskih procesov, in govorimo isti jezik, smo torej obsojeni na bivanje v skupnosti. Zato je smiselno poiskati tisto, kar nas bo povezalo v eno skupnost in nam ob različnih pogledih na preteklost omogočilo sobivanje.

Izjavo sta s podobnimi mislimi podprli tudi Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci in Zbor za republiko.

Predvojna socialdemokracija kljub občasnim sklicevanjem strank SDS (Slovenska demokratska stranka) in SD (Socialni demokrati) v Sloveniji nima naslednika, ki bi premočrtno gradil na njeni dediščini, prav tako ne tedanji liberalci. Politična sila, ki bi, zaradi svojega neposrednega nasledstva po Komunistični partiji in vloge slednje v vsem dogajanju, z morebitnim pristopom k izjavi SAZU doprinesla velik simbolni in dejanski prispevek k spravi, je stranka SD. Z njene strani zaenkrat ni bilo uradnih odzivov na Izjavo.

A to je razumljivo. Težke travme potrebujejo svoj čas, da se zacelijo. In tako silovit pretres družbe, kot sredi 20. stoletja, so naši predniki nazadnje morda doživeli v začetku 9. stoletja, ko se je uveljavil bavarski (frankovski) družbeni ustroj in posledično pokristjanjenje naših praočetov. Zato so razumljivi tudi negativni odzivi nekaterih ustanov, strank in posameznikov na tokratno pobudo SAZU.

Vsi negativni odzivi na Izjavo o spravi se ukvarjajo predvsem z interpretacijo zgodovinskih dogodkov

Razveseljivo pa je, da se vsi negativni odzivi na Izjavo o spravi ukvarjajo predvsem z interpretacijo zgodovinskih dogodkov in ne z bistvom Izjave. Da so pri tem najbolj odklonilni in nepripravljeni na razpravo posamezni odbori in vidni posamezniki stranke Levica, ni presenetljivo, saj ta svojo prepoznavnost (kot vsa populistična gibanja) gradi na preprostem črno-belem slikanju sveta.

Vrednosti in bistva sporočila Izjave o spravi prav tako ni razumelo Združenje borcev (ZZB NOB), ki se je posvetilo predvsem svoji običajni razlagi, da se spravo zlorablja za opravičevanje tistih, ki jih sami označujejo za napačne. Spet se vrtijo v krogu razlage, kdo je imel kje in kdaj prav. Po drugi strani ZZB NOB v svoji izjavi dokazuje, da gre le za šum v sporazumevanju, saj priznavajo »to dejstvo [, da] imajo vsi ljudje pravico do groba, tudi tisti, ki so se borili na strani nacizma in fašizma, …«, ter da »Ljudem so se med vojno dogajale krivice, ki jih morajo ljudje oprostiti drug drugemu, če želijo živeti v sožitju in razumevanju«. In na koncu: »Slovenija potrebuje narodno pomiritev in resnico!« Slednjo je zase že našel nekdanji predsednik Državnega zbora iz vrst SD (danes aktiven v neparlamentarni stranki Sloga), Janko Veber, ki je v pismu naslovljenem na SAZU preprosto pojasnil, kako in kdaj je bila po njegovem sprava že dosežena.

Vsem trem pravkar naštetim bi pomagalo že branje prispevka o pomenu besede sprava, ki jo je v sodelovanju z Inštitutom Frana Ramovša pripravila časopisna hiša Delo.  

SAZU je zmogla pomemben korak, ki marsikatero ustanovo še čaka

K lahkotnemu obračanju spravnega besedila na razčiščevanje o interpretaciji zgodovinskih dogodkov je pripomogla tudi nerodnost SAZU pri pisanju izjave. Ta bi lahko bila bistveno krajša. Bolj, ko se sklicujemo na posamezne dogodke ali njihove sklope, več možnosti dajemo tistim, ki bodo najprej iskali dlako v jajcu.

Lahko bi se na primer tudi mi na tem mestu spraševali, zakaj Izjava o spravi izrecno ne vključuje pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) ali genocida nad Romi (oboje so pobijali Slovenci po ukazih Slovencev), ko pa našteva številne druge skupine in tako naprej v nedogled … Verjamemo zapisu Janeza Juhanta, da je pokojni akademik dr. Jože Trontelj zmogel napisati bolje premišljeno in bolj vsevključujočo izjavo od te, ki nam jo je sedaj predočil SAZU.

A čas takrat očitno za to ustanovo (ki je bila, kot smo ugotovili, tako ali drugače zaznamovana s totalitarno preizkušnjo) še ni bil pravi in tudi danes očitno ni zrelosti za sprejetje tistega besedila. A vendar se zdi modro pobudo SAZU, ki v svojem bistvu zastavlja pravo pot k iskanju sprave, podpreti. SAZU je zmogla zelo pomemben korak. Državni zbor, večino političnih strank, ZZB NOB, Novo slovensko zavezo in še marsikatero drugo ustanovo, predvsem pa posameznika, ta korak še čaka.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
vitomir bric
vitomir bric
11 days ago

Odlično razmišljanje Boštjan.

Prijava na e-novice