Dr. Žiga Turk: »Slovenski medijski prostor visi v levo.«

Teoretično bi idealni mediji bili resnicoljubni, neodvisni in objektivni, žal pa je v praksi to neizvedljivo, saj na samo poročanje vpliva subjektiven pristop pisca, novinarja, ki nikoli ne more povedati vsega, kar se je zgodilo, ampak dogodek povzame in izpostavi nekaj in zanemari kaj drugega.
Vsaj tako meni dr. Žiga Turk, ki je na današnjem pogovoru na temo »Zakaj nas pogled na svobodo medijev v Sloveniji tako deli?«, v organizaciji gibanja Povežimo Slovenijo (PoS), podelil svoje poglede na slovenski medijski prostor. K sodelovanju so bili povabljeni tudi drugi govorci, a se na povabilo niso odzvali, kar po mnenju moderatorja pogovora Marka Balažica riše stanje v trenutni medijski krajini v Sloveniji.
Za delovanje demokracije so mediji ključni
Zadnje čase se zdi, da je slovenski medijski svet zelo načet, da se novinarje omejuje na vsakem koraku, vsaj v osrednjih/glavnih medijih je moč tako brati. Malce izzivalna, a hkrati domala »javna tajna«, je bila izhodiščna teza današnjega pogovora, če je res slovenski medijski prostor nagnjen v levo.
Dr. Žiga Turk meni, da to seveda drži, kar je podkrepil z razlago trenutnega medijskega stanja.

Po njegovem mnenju so za delovanje demokracije mediji ključni. S pojavom medijev sovpada tudi pojav demokracije. Idejni vodje demokratičnih sprememb bili pogosto časnikarji, uredniki in založniki.
Demokracija pomeni oblast ljudstva, nadaljuje s pojasnilom dr. Turk. Ljudstvo na volitvah izbira politike, izbira oblast. Da bi to lahko naredil dobro, informirano, ter se ne bi ob tem počutil ogoljufanega ali izdanega, je zelo pomembno, da je informiran o stvareh, ki se dogajajo. Na podlagi resničnih informacij ljudje sprejemajo boljše odločitve, zato je resnicoljubnost pomembna. Banalen primer, na katerega spomni dr. Turk, je vremenska napoved. Če imamo resnično, se bomo bolj prav oblekli.
Ravno zaradi tega, meni dr. Turk, je pomembno, da v demokraciji medijski sistem deluje. Ljudje običajno ne sodelujejo neposredno v dogodkih, ampak dogodke spremljajo preko posrednikov – medijev. V idealnem svetu bi bili te mediji resnicoljubni, neodvisni, objektivni in bi povedali resnico in nič drugega kot samo resnico. Kar pa je zelo težko, saj vsak novinar v prispevek prinese svoj pogled, izbor in videnje.
Dr. Turk meni, da je naivno pričakovati, da bi imeli v medijskem svetu neko »ministrstvo resnice«, kamor bi se lahko obrnili v dvomu, kaj je res. Do resnice je najbolj realno priti na način, da posameznik spremlja, kaj se o neki temi pove in si na osnovi različnih poročil, ter včasih kontradiktornih, ustvari predstavo o dejstvih. Če v medijskem prostoru ni pluralnosti, ni izbire, je človeku ta možnost ustvarjanja resnične slike odvzeta, saj do njega pride informacija zgolj iz enega vidika. V takem medijskem prostoru demokracija ne more delovati:
»Mi imamo v Sloveniji vse pogoje, da demokracija ne deluje, da ni zaupanja v izvoljene veje oblasti, da so te veje šibke, da vlade se hitro menjujejo, da se politične stranke razmeroma hitro reciklirajo … in to je prav gotovo povezano z medijskim prostorom, ki visi v levo in v katerem odločajo slabo informirani volivci« meni dr. Turk.
Med samimi medijskimi delavci je izraženega nekaj dvoma, ali medisjki prostor res visi v levo. Po mnenju dr. Turka je to sprenevedanje, medijski ustvarjalci točno vedo, na kateri strani imajo srce in na kateri strani ga imajo njihovi sodelavci.
Dobra informiranost je mogoča tudi ob večinsko pristranskih medijih
Prvi korak do boljše obveščenosti je zavedanje, da trenutni medijski prostor nekam visi. Če se ljudje tega zavedajo, bodo prebrano in slišano interpretirali s tem v mislih in si ustvarili bolj realno podobo, kot če bodo v celoti nekritični verjeli povedanemu. Še boljša rešitev je spremljanje večih medijev oz. medijski prostor v katerem je povprečen državljan izpostavljen poročilom z različnih strani.
»Mediji so v velikih težavah. Po svetu, na splošno, zaradi interneta, ne samo pri nas,« meni dr. Turk. Naklade in gledanosti klasičnih medijev padajo. Najbolj enostaven model za ohranjanje bralcev v teh razmerah je, da jim mediji »servirajo« tisto, kar bralci želijo brati, ne pa tistega, česar si ne želijo. S tem se v starih medijih oblikujejo mehurčki pritrjevanja in utrjevanja zablod, kar sicer pripisujejo internetu. Ta model da so ubrali nekateri slovenski časopisi in revije.
Neprizadeti od te krize so mediji, ki niso na trgu ampak imajo zagotovljen prihodek, npr. STA in RTV. Ti bi se poslovnemu modelu pritrjevanja in političnega aktivizma lahko in tudi morali izogniti. Ustvarjati bi morali skupen pogled na družbeno-politično situacijo v državi, morali bi prispevati k objektivizaciji, k različnim pogledom, k pluralnosti, pa žal tega ne delajo. Takšna uredniška politika bi opravičevala prisilno davkoplačevalsko financiranje teh medijev, meni dr. Turk.
Medijski prostor bi se izboljšal tudi tako, da bi bili bolj uravnoteženi obstoječi komercialni, opredeljeni mediji. Kar pa je v Sloveniji težko, saj velik del, oziroma večinski del slovenskih medijev izhaja kadrovsko še iz prejšnjega sistema, ko so bili novinarji družbeno politični delavci. Ti so vzeli v službo svoje naslednike. Vsi so hodili v šolo, ki jo je ustanovila partija, da bi šolala svoje družbenopolitične delavce, nastavila profesorje, in tudi ti so izbrali svoje naslednike. S tem pa so se ohranili kriteriji in vrednote prejšnjega sistema v današnji medijski krajini.
Tako na koncu ostanejo le še družbena omrežja, kot nekakšen obvod starih, enobarvnih medijskih sistemov. Podobno kot pri medijih, je tudi na internetu moč najti ogromno informacij, ja pa na internetu tudi ogromno smeti, saj informacij tam nihče ne ureja oz. si jih ljudje urejajo sami.
Največja rešitev je medijsko pismen bralec. »Bralci v Sloveniji se morajo zavedati, da medijski prostor visi oziroma ima nek rdeč filter, za večino stvari, ki jih je moč brati ali slišati v glavnih medijih,« še dodaja dr. Turk.

Interes, da mediji ostanejo na »pravi« strani je velik
Mediji kratkoročno zagotavlja podporo oblasti, tega se zavedajo vsi politični sistemi. Tega se je zavedal tudi prejšnji sistem, kjer je bila jasna povezava med mediji in partijo. Drug steber ohranjanja oblasti je po mnenju dr. Turka šolstvo, le da so tu rezultati opazni na dolgi rok.
Sistem je še vedno narejen tako, da si lahko politični zmagovalci podredijo »javne« medije. V zadnjih tridesetih letih je bila to v veliki večini ena stran, ki si obdržala medije na svoji strani. Vedno, ko pa pride na oblast druga stran, običajno počne nervozne poteze, ki naredijo več slabega kot dobrega, ni pa trajnega rezultata rokohitrskih intervencij na medijsko sceno.
Po mnenju dr. Turka bi morala demokratične stranke v javnih medijih zagovarjati politično pluralnost in uravnoteženost vpliva opozicije in pozicije. Najprej v samem nadzornem svetu in svetu zavoda, kasneje bi se to poznalo v sami uredniški politiki. Na ta način bi RTV lahko opravljala nalogo, za katero jo potrebujemo, ne da sponzorira eno stran.
Kako v Sloveniji do uravnoteženih medijev?
»Mediji so v velikih težavah in zatonu, naklade zadnjih 20 let padajo, linearna televizija ima vse manj gledalcev in v takih razmerah začeti z novimi potezami je težko. Da se vzdrževati tradicionalne medije in podedovane medije, tu zadeva deluje.
Velik del oglaševalskega prostora v medijih predstavljajo podjetja, ki so tako ali drugače povezana z državo. Kje bodo ta podjetja oglaševala, ni odvisno samo od njihove poslovne politike, ampak tudi od ekonomije, ki je tudi del dediščine prejšnjih sistemov,« je še povedal dr. Turk.
Se pa najdejo tuji vlagatelji, ki so pripravljeni vlagati v »drugačne« medije, pa so takoj tarča politike in se velika podjetja poziva, naj ne oglašujejo v njih. Če se samo spomnimo poziva Marjana Šarca podjetjem, naj ne oglašujejo nekaterih v medijih. Vsi smo razumeli, da ne v tistih, ki so blizu stranki SDS.

Vir slike: Splet
Zakaj še ni čas za spremembo medijske zakonodaje?
Z nastopom nove vlade je prišlo do neuspešnega poskusa spremembe medijske zakonodaje. Dr. Turk meni, da je medijska zakonodaja ni bila »desno usmerjena«, ampak je želela zagotoviti pluralnost medijev, ki jih vsi državljani financirajo. Ni pa dobila podpore koalicije.
Nekateri koalicijski partnerji so menili, da jim bo to pomagalo do bolj prijaznega odnosa v glavnih medijih. Ki pa ni dolgo trajal. Premalo se zavedamo, da so stranke odvisne bolj od medijev kot mediji od njih. Vsaj tiste manjše in mlajše.
»Je pa bilo v zakonodaji, nekaj drobnjakarske maščevalnosti, v smislu, če jih ne moremo disciplinirati, jih pa dajmo finančno stisniti v kot,« je še povedal dr. Turk, ter nadaljeval, da bi bilo bolje delati na tem, da se sčasoma postanejo manj pristranski.
Če na eni strani manjše stranke hlapijo po pozornosti glavnih medijev, največja stranka svoj prostor išče na družbenih omrežjih, kjer pa se zapiše marsikaj in dostikrat je kakšen tvit napisan v afektu in je čustveno poln, nič kaj pa primeren za politika, še manj pa za predsednika vlade, meni dr. Turk.
Kdo širi v svet negativno podobo slovenskega medijskega prostora?
Medijsko svobodo merijo različni indeksi in le-ti niso med seboj enotni, tako imamo potem na enem indeksu v Sloveniji slabšo medijsko oceno, po drugem boljšo. Dr. Turk je razložil, da se večinoma teh indeksov piše na način poznanstev. Ustanova, ki sestavlja indekse, nekoga iz Slovenije prosi naj oceni stanje medijev in ocena je potem ustrezna občutkom ocenjevalca.
Že od same ustanovitve trenutne vlade, so napadi nanjo pogosti. Celo tako daleč je šlo, da se »blati« Slovenijo v tujini. »Lahko smo presenečeni, koliko ljudi v Evropi zna slovenski jezik, koliko ljudi natančno spremlja situacijo v Sloveniji,« je cinično povedal dr. Turk in dodal, da so mnoge novice zelo podobne medijskih prispevkom levih medijev.
Po mnenju dr. Turka tej agendi veliko uslugo delajo tviti nekaterih politikov, ki so neprimerni in so zato uporabno propagandno orodje v rokah političnih, torej tudi medijskih nasprotnikov. Jih pa v tujini napačno interpretirajo. Niso napad na svobodo medijev, ne ogrožajo svobodo medijev, predvsem v levo nagnjeni mediji so povsem svobodni. Ti tviti so znak jeze in nemoči, da bi v dominantno sovražnem medijskim prostoru predstavili drugačno resnico.