Slovenska ljudska pravljica: Zlata ribica

Kjer stoji danes Ribnica, je bilo včasih veliko jezero. Noter je bilo dosti rib, velikih in majhnih. Med njimi je bila tudi zlata ribica, ki je bila najlepša.

V Veliki gori pa je takrat živel velikan, bil je strašno velik in močan. Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe. Zlata ribica mu je pomagala, ko je lovil, tako da mu je svetila.

Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili ponjo k jezeru. Nekoč ko so prišli zajemat, so z vodo vred zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo med kamenje. Tam pa je zlata ribica okamnela.

Velikan v Veliki gori se je zbudil in je šel kakor ponavadi lovit ribe. Ko je ponoči lovil, mu ribica ni prišla svetit. Iskal jo je, pa je ni nikjer našel. Zato se je strašno razjezil, lomil je skaline in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovje.

V jezeru so nastale velike rupe, brezna v močvirju, skozi katere je potem odtekla voda. Tako je jezero izginilo, na dnu pa je ostalo dosti rib. Iz vseh koncev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je kraj dobil ime Ribnica. V spomin na to ima Ribnica še danes v svojem grbu ribo.

Pravljica Zlata ribica je iz zbirke Babica pripoveduje.