Pismo bralca: Od volitev do koalicijske pogodbe
Namen tega zapisa ni negodovanje zaradi rezultata volitev. Namen zapisa je postavitev ogledala tistim, ki prevzemajo odgovornost za vodenje države v novem mandatu. Drži, da imajo v demokraciji volivci vedno prav. A drži tudi, da za Slovenijo velja predvsem to, da ima v demokraciji ljudstvo vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. V demokraciji vlada ljudstvo. Če ljudstvo vlada odgovorno in razumno, država napreduje, če pa ljudstvo vlada slabo in nerazumno, škoduje predvsem sebi.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Živimo v popačeni demokraciji
Nobena novost ni, da v Sloveniji nimamo resnične, ampak imamo popačeno demokracijo. Ta popačenost se kaže na vseh ravneh družbe. Da je temu tako, imajo največ “zaslug” osrednji mediji, ki vse od osamosvojitve Slovenije dalje ne opravljajo poslanstva, ki se od njih pričakuje. Za to trditev obstaja nešteto dokazov. Eden od njih je tudi gonja, ki jo je nedavno uprizorila samozvana večina novinarjev napram voditelju zadnjega predvolilnega soočanja na RTV Slovenija. Namesto, da bi se tisti, ki jih je – tako Marcel Štefančič – “jebeno več” postavili na stran napadenega novinarskega kolega, so se distancirali od njega in ga celo obtožili, češ da je bil pri vodenju omenjene oddaje v posmeh novinarskim standardom.
Vir slike: Demokracija.
Odraz popačene demokracije je denimo to, da so večinski mediji prepričali volivce, da so navkljub svobodi, ki so jo imeli pod Janševo vlado, glasovali za “svobodo”, ali pa šlamastika, ki si ji jo je po volitvah privoščila Državna volilna komisija (DVK). To, česar DVK ni bila sposobna pravilno izračunati v 14 dneh, je dr. Jurij Toplak, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, izračunal v pičlih treh urah in s tem ovrgel trditev omenjene komisije, da to ni možno. Ne le navedena šlamastika DVK-aja, ampak tudi druge nepravilnosti, ki so prišle v javnost, kažejo, da se je na nedavnih parlamentarnih volitvah dogajalo marsikaj na robu zakonitosti, če že ne tudi zavržna dejanja, ki so v posmeh demokratičnim standardom. Izhajajoč iz povedanega je možno ugotoviti, da nedavne volitve vendarle niso bile tako poštene, kot se to prikazuje ali želi prikazati v javnosti.
Absurdnost Golobovih potez
Kandidat za predsednika vlade (Golob) je med drugim dejal, da bo novo nastajajoča koalicija usmerjena v oba pola: kako ustvarjati in kako potem pravično deliti, da bomo imeli državo socialne pravičnosti in solidarnosti. Namesto s šarcizmom imamo tokrat opraviti z golobizmom. Po relevantnih mednarodnih primerjavah sodeč, si je Golob namreč zadal cilj, ki je bolj ali manj že dosežen. Napredovanje na področjih, kjer smo “v vrhu”, ne bo mogoče brez reform in rešitev, o katerih pa ni bilo govora ne v času volilne kampanje in ne pri predstavitvi ciljev po volitvah. Tudi zato kaže ugotoviti, da je Golobova napoved cilja, ki je že dosežen, zamegljevanje dejstev in namenjena temu, da se bo v času vladanja lahko hvalil, da je izpolnjuje obljube, ne da bi kar koli naredil.
Absurdne in skrajno bizarne pa so tudi druge Golobove poteze. Še nikoli do sedaj se namreč ni zgodilo, da bi kakšen politik vlado sestavljal tudi iz strank, ki so jim volivci izrekli nezaupnico in so ostale pod parlamentarnim pragom; do sedaj se še ni zgodilo, da bi morebitni mandatar za sestavo vlade ukradel svojemu koalicijskemu partnerju njegov kader in ga predvidel za ministrski položaj; prav tako se do sedaj še ni zgodilo, da bi se ministrska mesta že kdaj delila pred podpisom koalicijske pogodbe. Gre seveda za prvovrstno farso in kar je še huje za prikrit scenarij, v katerem je ali bo nova vlada zgolj fasada za uveljavljanje interesov tistih, ki že 30 let obvladujejo državo. Že in celo Karl Marx je dejal: »Če se zgodovina ponovi, se ponovi kot farsa.« Sicer pa, dodajam, da je ponavljanje zgodovine možno samo pri neumnih ljudeh.
Vir slike: Žurnal24. Foto: Anže Petkovšek.
Pravi obraz nove koalicije
Po ustanovni seji parlamenta je postalo še bolj jasno, da za Golobove svobodnjake niso prioriteta gospodarstvo, zdravstvo ali pa sociala, pač pa javna RTV, kljub dejstvu, da jo obvladujejo v 95 odstotkih. Poslanci nastajajoče koalicije s prvopodpisano Mojco Šetinc Pašek iz Gibanja Svoboda so namreč po ustanovni seji parlamenta vložili predlog novega Zakona o RTV Slovenija. Na srečo je izkušena opozicija z vložitvijo paketa zakonodaje svobodnjake prehitela in njihovo namero vsaj za nekaj mesecev zaustavila. Nastajajoča koalicija pa je s to potezo tudi pokazala, s kakšnimi prijemi bo vladala, oziroma kako namerava izvesti depolitizacijo javnega medija. Z brezsramno politizacijo tega medija namreč, torej prav s tem, kar so ves čas očitali dosedanji vladi.
Namen omenjene koalicije – tako dr. Stane Granda – »ne kaže samo nepoznavanje in nespoštovanje parlamentarizma, ampak pomanjkanje osnovne demokratične kulture. Ne prenesejo poraza. Zlasti ne Golob, ki svoj intelektualni potencial zelo visoko ceni. Mož ima doktorat, toda politika in zlasti politična kultura sta mu španska vas. Avtogol z predlaganim zakonom o medijih, ki naj bi osvobodil, dejansko pa dokončno privatiziral RTVS, dokazuje, da jim gre zgolj in samo zato, da bi državljanom še naprej prali možgane. Gre za tipično totalitarno potezo, kjer je ključna interpretacija, ne resnica«.
Koalicijska pogodba ali povratek v preteklost
Novo nastajajoča koalicija je razkrila tudi koalicijsko pogodbo oziroma program, ki ga z omenjeno pogodbo namerava uresničiti. Že bežen pregled koalicijske pogodbe kaže, da je v njej veliko tega, za kar se zavzema stranka Levica, sicer najmanjša koalicijska partnerica. Zatorej ni presenečenje, da je koalicijska pogodba prežeta z rešitvami, ki Slovenijo oddaljujejo od sodobnega ali “tržno-socialnega” modela vodenja države. Nekaj rešitev v koalicijski pogodbi je tudi dobrih, večina rešitev pa se bere kot seznam všečnih želja, a z vprašljivimi nameni. Vrag se namreč vedno skriva v podrobnostih.
Vir slike: Demokracija.
Koalicijska pogodba napoveduje denimo podržavljanje vseh (pod)sistemov, dodatno izčrpavanje gospodarstva, zvišanje davkov (predvsem na račun srednjega sloja prebivalstva), spremembo zunanje in obrambne politike, monopolizacijo oziroma centralizacijo zdravstvenih storitev, dopolnitev šolskih programov z novodobnimi nebulozami in še marsikaj drugega, kar bo pahnilo Slovenijo s prave poti.
Sklep
Povsem jasno je, da bo imel novi predsednik vlade (Golob) z nastopom mandata pred seboj zahtevno nalogo. Če bo namreč želel obdržati zaupanje svojih volivcev, bo moral prekositi uspehe dosedanje oblasti oziroma najuspešnejše vlade, ki jo je Slovenija kdaj koli imela in ima kaj pokazati: brezposelnost je rekordno nizka, standard ljudi se je povečal, kondicija gospodarstva je zavidljivo dobra, itd., in to kljub epidemiji, ki zdaj sicer popušča, a se to lahko hitro spremeni.
Situacija se lahko radikalno spremeni tudi zaradi vojne v Ukrajini. Najmanj, kar bo slednja prinesla, bo njen vpliv na razmere v gospodarstvu in na oskrbo z energenti ter hrano. Gre skratka za napoved scenarija, na katerega bo morala vlada v prihajanju hitro in učinkovito odgovoriti. Glede na slišano v predvolilni kampanji in po volitvah, ni prav verjetno, da bo nova vlada temu kos. Posledice neučinkovitega in po vsej verjetnosti tudi kaotičnega vladanja bodo ali bomo občutili vsi v svoji denarnici in še kje. Ne trdim, da je bila dosedanja oblast oziroma vlada idealna, je pa bila nedvomno in vsekakor boljša oziroma manj problematična od te, ki prihaja.
Robert Hlede
Powered by Contextual Related Posts
