Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Kaj ni nikoli bilo in nikoli ne bo

Trije bratje so se vozili po morju. Vstane pa burja in jim razbije ladjo. Bratje splavajo na goro, ki je štrlela iz morja. Tam najdejo studenec in nalove rib ob kraju ter dobe ptic v goščavi. Toda kaj jim vse to pomaga, ognja niso imeli.

Še ena pravljica za vas:

Slovenska ljudska pravljica: Olje mladosti

Eden od bratov spleza vrh gorice in zagleda onkraj ogenj. Bratje so se razveselili in takoj so se zmenili, da naj gre najstarejši ponj. Prvi brat se res napravi na pot čez gorico v drugo dolino, kjer se blešči ogenj. Tam najde kosmatega, grozno velikega junaka, ki je v roki držal grčavo batino, betičasto na koncu, in stal stražo pred ognjem. »Kaj bi rad, hlapček?« vpraša prvega brata. »Ognja,« pravi on. »Trije bratje smo, radi bi kurili, a nimamo ognja.« »Dam ti ga,« pravi junak. »Samo to mi moraš povedati, kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo.«

Brat nekaj čenča in ugiba, pa menda že ni pravega vedel in pravil, ker je kosmatin dvignil batino, grčavo palico, in mu jih prav dobro na hrbet nametal, ognja pa nič dal. Brat je jokal in prišel nazaj. »Pojdi ti,« pravi drugemu bratu. Ta gre, pa se mu zgodi prav tako. S palico je dobil po hrbtu, ognja pa nič. Mlajši pa je bil kakor kak štramle in brata sta mu rekla : »Ti pa ne boš hodil, šleva šlevasta. Če midva nisva mogla ničesar dobiti, kako bi šele taka trapa kaj dobila, kot si ti.«

Ko pa je pritiskala čedalje večja sila, sta mu začela sama prigovarjati: »Poskusi, morda boš imel srečo; glave nimaš, to veva.« Mlajši brat gre k junaku, ki je kuril. »Kaj bi rad, hlapček,« ga ogovori oni. »Ko bi mi malo ognja dali.« »Menim, že dva trapa sta bila tukaj, nobenemu ga nisem dal. Če boš pa ti bolje odgovarjal, ga boš dobil. Povej mi kaj takega, kar še nikoli ni bilo in nikoli ne bo.«

Mlajši brat pomišlja, pomišlja in si izmisli. »To ti pa precej povem,« pravi junaku, ki je imel ogenj, »le poslušaj me: Nekdo se je bil nekdaj boba najedel. En bob se ni bil v njem razkuhal, ampak je bil, napol surov, cel ostal, zato ga želodec ni maral, temveč ga je iz sebe dal. Iz tistega boba je zraslo veliko, veliko drevo, ki je segalo prav do neba. Na eni strani je imelo namesto vej goste štrclje, kakor pol lestve.

Slovenska ljudska pravljica: Kaj ni nikoli bilo in nikoli ne bo.  Bob. Vir slike splet
Bob

Kaj bi bilo, je rekel tisti človek, ki se je bil boba najedel, kaj bi bilo, če bi jaz sosede in ženo in otroke in ta svet zapustil in po tem drevesu, ki je zraslo iz mojega boba, v nebesa zlezel. Nebesa so le nebesa, svet je pa le svet. In ne bodi nemaren, tisti človek zleze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena, samo malo jih je odrinil in bil je v nebesih. Boga in svetnikov ni videl. Sveti Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na trinogatem stoku in tolkel proso; melone so pa letele iz stope na prtiček, ki je bil razgrnjen po tleh.

Kaj boš naredil, sveti Peter? Pšeno? ga vpraša. Kašo bi rad jedel, pravi Peter, pa tolčem tule za vrati in sproti čakam, kdaj pride kakšna duša sem gor, pa že dolgo ni nikogar. Človek malo posedi, Peter pa v stopi pšeno dela. Toda možu se je v nebesih zazdelo dolgočasno in zaželel si je na svet nazaj. Jaz grem domov k ženi in sosedom, pravi Petru. Stoj, prijatelj, mu odgovori Peter.

Ti si prišel po drevesu gori, kajne? Drevesa pa ni več, zakaj ravnokar je prasica drevo izpodrila, bobek snedla, iz katerega je zraslo, in vse se je posušilo in na kup padlo. Kako češ zdaj dol? To bo napak, pravi ta človek, ali nimaš nič vrvi ali kaj takega enakega, da bi se po njej na zemljo spustil. Nič nimam, pravi Peter. Daj mi, daj mi pehar mekin, ko pšeno delaš, pa si bom sam spletel vrv iz njih.

Slovenska ljudska pravljica Kaj ni nikoli bilo in nikoli ne bo  Proso Vir slike splet
Proso

Peter mu da mekin, on pa splete vrv ter jo priveže za tečaj pri nebeških vratih in se spusti po tej vrvi proti zemlji. Toda vrv je bila prekratka. Kaj stori človek? Spleza zopet navzgor, odreže vrv od zgoraj in jo doveže odzdolaj. Tako dela spet in spet in prileze le blizu zemlje. Samo še za dober skok mu je manjkalo. Ni vredno, da bi še to dovezoval, kar skočim, pravi in skoči na zemljo. Pa je bilo previsoko in vdrl se je sedem komolcev globoko v zemljo in ni mogel priti venkaj.

Čakaj, čakaj, je dejal, saj imam doma rovnico. Grem pa ponjo, pa se odkopljem. Gre domov, vzame rovnico in se izkoplje iz zemlje. Da ta rovnica nikdar nikogar več ne bo odkopavala, jo vržem v ogenj, si je mislil tisti človek in zares je vrgel rovnico v žerjavico. Kaj se je zgodilo? Železna rovnica je zgorela, leseni ročnik pa je ostal cel v pepelu. Tisti mož gre domov in spotoma sreča botre, ki so otroka h krstu nesli. Koga nesete, jih vpraša. Čigav je ta otrok? I, to je tvoj oče, pravkar se je rodil, zdaj ga pa nesemo h krstu, mu rečejo botri.«

Tako je pravil mlajši brat, ki so ga imeli za tepčka, junaku, ki je imel ogenj pod palico. »Dobro si povedal, ognja ti bom dal,« reče junak, nagrabi utrinkov in ogorkov in žerjavice v ponvi ter mu jo da. Bratje so kuhali, pili, jedli, pa meni ničesar dali.

Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo je zgodba iz knjige Slovenske narodne pravljice, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga leta 1976. Zgodbe za knjigo je izbral in uredil Alojzij Bolhar.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice