Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Hudič in tobak

Kmet je šel, da poseje pšenico. Njivo je imel že preorano, seje, seje, ko pride k njemu mlad gospod, lepo oblečen, ves v črnem. In seže ta gospod v žep in vrže v njivo neko seme.

Kmet je bil jezen. »Vso pšenico sem prebral,« je rekel, »ti mi boš pa spet plevel sem noter mešal?!« Je zaklel in se jezil, oni v črnem je pa rekel: »Dobro, dobro, zapomni si: čez leto pridem ravno na ta dan! In glej, da mi takrat poveš, kako se pravi temu, kar bo zraslo. Če ne uganeš, boš pa svojo dušo dal.«

Šele zdaj je kmet videl, da je to hudič. Tekel je domov in vse povedal svoji ženi. »Le nič se ne boj,« je rekla žena, »najprej počakava, da tisto zraste, potem bova pa že videla, kaj je.« In sta čakala in je res zraslo neko čudno listje, ki ga nista poznala. Kmet je iskal na vse strani, spraševal je berače, šolane gospode, še po dohtarja je šel. »On bo zagotovo vedel, ko tudi sam kuha zdravila,« si je mislil. A dohtar je pogledal tisto listje in je rekel samo: »Jaz sem za ljudi, jaz nisem za travo,« in ni znal pomagati.

Kmet je bil v skrbeh. Zadnjo noč sploh ni spal. Do jutra je tuhtal, kako naj se stepe s hudičem. Žena je pa le še enkrat stopila na njivo, da pogleda tisti plevel. Voha, prime list, ga pomečka – hudič že gre!

Ko zagleda ženo sredi njive, se zadere: »Pazi, baba, da mi tobaka ne polomiš!« Žena je tekla domov, povedala možu – komaj je povedala, že je bil ob njem hudič: »Zdaj pa le!« je rekel. »Reci – kaj je zraslo?« »Tobak,« je rekel mož – in je samo še zasmrdelo in ni bilo hudiča nikjer več. Tobak je pa ostal, da nam smrdi in škodo dela.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice