Kako digitalizacija vpliva na umetniško ustvarjanje?
V današnjem svetu je že skoraj vse digitalizirano. Namesto pisem imamo elektronsko pošto, za komunikacijo uporabljamo pametne telefone, na katerih lahko posnamemo tudi vrsto digitalnih fotografij in videoposnetkov, ki jih nato drugim pokažemo s pomočjo družbenih omrežij.
Medtem ko občudujemo najnovejši napredek pri telefonih ali računalnikih, pa se je digitalizacija prebila tudi na čisto drugo področje in sicer umetnost. Digitalna umetnost je morda bližje predvsem mlajšim generacijam, ki z digitalizacijo odraščajo, in jim je tako kot e-knjige tudi umetnost na tak način bližje.
Digitalna umetnost, znana tudi kot računalniška ali novomedijska umetnost, se nanaša na umetnost, ustvarjeno z uporabo programske opreme, računalnikov ali drugih elektronskih naprav. Med tako lahko uvrstimo vse, kar je ustvarjeno na digitalnih medijih, na primer animacije, fotografije, ilustracije, videoposnetke, digitalne slike in podobno.
Kot pri tradicionalni, tudi pri digitalni umetnosti poznamo različne tipe umetniških del
Digitalna umetniška dela so lahko »narisana« s pomočjo tablice in pisala za zaslone ali s pomočjo miške. Takšno digitalno ustvarjanje posnema tradicionalno slikanje, kot na primer z oljnimi, akrilnimi ali akvarelnimi barvami.
Umetnik premika pisalo po tablici na podoben način, kot bi premikal čopič po platnu. Programska oprema nato na računalniku to gibanje pretvori v digitalno potezo s čopičem na digitalnem platnu, sestavljenem iz slikovnih pik ali tako imenovanih pikslov. Preko programske opreme lahko umetnik tudi spreminja barvo ali tehniko slikanja.
Drugi tip digitalne umetnost je vektorska umetnost, ki je ustvarjena s pomočjo vektorske tehnologije. Glavna prednost je v tem, da lahko končno sliko, narejeno v vektorskem formatu, poljubno povečujemo ali pomanjšujemo, ob tem pa se ne bo zameglila oziroma kakorkoli drugače izgubila kvalitete.
To pa zato, ker je vektorsko delo sestavljeno iz posameznih točk, ki jih programska oprema med seboj poveže s črtami in krivuljami. Umetnik lahko te krivulje nato poljubno ureja, dobljene oblike pa zapolni z barvami ali vzorci. Vektorske slike se velikokrat uporabljajo za logotipe ali druga grafična dela, prav tako pa tudi za tisk na tekstil in podobno.
S pomočjo te tehnologije nekateri umetniki ustvarjajo tudi tako imenovane »neskončne zgodbe«. Gre za umetniško delo, pri katerem s povečevanje oziroma pomanjševanjem odkrivamo vedno nove slike.
Dober primer je viden v video posnetku, objavljenem na družbenem omrežju Twitter, v katerem je vidna najprej ilustracija osebe, ki riše na papir, ko pa umetnik približa v fotografijo, obešeno v sobi, odkrijemo popolnoma nov element. Naslednji element se nato skriva v oknu, spet naslednji v objektivu fotoaparata in tako dalje.
Nekoliko starejši je projekt Zoomquilt, ki je nastal kot posledica skupine za digitalno umetnost iCE, katere člani so pred 20 leti skupaj ustvarjali umetniška dela prek interneta. Na platformi so umetniki ustvarjali ploščice oziroma slike, s tem da so za okvirje uporabili robove sosednjih ploščic, ki so jih ustvarili drugi.
Drugi umetniki se lotijo 3D modeliranja, pri katerem prav tako določijo točke, med katerimi programska oprema ustvari črte in ravnine. Več takih ravnih nato tvori mrežo, ki jo lahko umetnik poljubno ureja in s tem dobi želeni predmet v treh dimenzijah. Končni predmet oziroma delo je možno tudi animirati.
Nekoliko drugačno pa je 3D kiparjenje, pri katerem umetnik pred seboj dobi kos »digitalne gline«, ki ga lahko nato s pritiskanjem in vlečenjem spravi v poljubno obliko. 3D kiparjenje se velikokrat uporablja za ustvarjanje likov, ki lahko nato nastopajo v animiranih delih.
Digitalna umetnost je našla svoje mesto tudi v svetu kriptovalut in sicer v obliki tako imenovanih nezamenljivih žetonov ali NFT. NFT žetoni so digitalne dobrine, ki jih srečamo v obliki sličic, pesmi, video vsebine, animacij in podobno. Nekateri jih zbirajo prav na enak način kot umetniška dela, spet drugi jih kupijo z namenom, da bi kasneje z njimi zaslužili.
Prednosti in slabosti digitalne umetnosti
Digitalna umetnost seveda s seboj prinese različne prednost in slabosti, med katerimi so nekatere bolj očitne, druge pa malo manj.
Ena izmed tistih bolj očitnih slabosti je verjetno ta, da digitalna umetnost nima svoje originalne kopije oziroma je težko dokazati, čigava je. NFT žetoni so to sicer nekoliko popravili, saj je vsak NFT v svojem bistvu posebna koda, ki je ni mogoče kopirati.
To pa ne velja za tista digitalna umetniška dela, ki niso NFT. Ta namreč lahko z nekaj kliki kopiramo in shranimo na svoj računalnik. Seveda je mogoče ponarediti tudi tradicionalna umetniška dela, vendar je to veliko težke in zahteva več časa. Zaradi tega je pogosto fizična umetnina več vredna kot digitalno ali natisnjeno delo.
Po drugi strani pa se v tem skriva tudi prednost. V kolikor bi umetnik želel neko delo reproducirati, lahko v digitalnem svetu to stori veliko lažje kot v fizičnem. To pomeni, da je digitalna umetnost veliko bolj primerna za delo s strankami.
Seveda ne moremo niti mimo dejstva, da je za tradicionalno umetniško ustvarjanje potrebno veliko materiala in pripomočkov. Pri digitalni umetnosti morda res potrebujemo dokaj drago programsko in strojno opremo, vendar kasneje potrebujemo zgolj samo še elektriko in dobro idejo. Umetniku torej ne bo zmanjkalo prostora na platnu ali barve na paleti.
Vpliv digitalne umetnosti na trg dela
V letu 2021 so v Združenih državah Amerike izpeljali raziskavo, v kateri so želeli ugotoviti, kako naraščajoča priljubljenost digitalne umetnosti vpliva na zaposlitev umetnikov.
Trg dela za digitalne umetnike ni majhen, so ugotovili raziskovalci. Na omrežju LinkedIn je bilo v času raziskave v povprečju na voljo približno 75 tisoč delovnih mest za umetnike s plačo nad 60 tisoč ameriških dolarjev.
Med temi objavami delovnih mest je okoli 33 odstotkov bolje plačanih delovnih mest s plačo nad 100 tisočakov. Analiza podatkov o delovnih funkcijah je pokazala, da je večina (65 odstotkov) teh umetniških del povezanih z informacijsko tehnologijo oziroma digitalno umetnostjo. Najbolj priljubljena dela digitalne umetnosti so povezana z grafiko.
Večina (85 odstotkov) delovnih mest umetnikov s plačo nad 60 tisoč so delovna mesta digitalnih umetnikov in so na voljo v industriji informacijske tehnologije, trženja in zabave.
Ta delovna mesta so po vsej državi, ne samo okoli večjih mest, kot sta New York City in Los Angeles, ali večjih tehnoloških središč, kot sta San Francisco in Seattle.
Skupno število delovnih mest umetnikov v ZDA je bilo v obdobju raziskave veliko večje od števila, pridobljenega iz prejšnjih poročil (Writers, 2020 ali Dowd, 2020), so zapisali v ugotovitvah. Število delovnih mest umetnikov, zlasti delovnih mest digitalnih umetnikov, skozi čas narašča. Te umetniške službe so tudi dostojne in dobro plačane, kar pomeni, da ni potrebe po dodatni zaposlitvi.
Je digitalna umetnost sploh prava umetnost?
Marsikomu se pojavi vprašanje, ali digitalna umetnost sploh spada pod umetnost? Končno delo morda res ni dejanski fizični izdelek, ki bi ga lahko prijeli v roke, vendar to še ne pomeni, da ne gre za umetnost.
Pri digitalnem umetniškem ustvarjanju so namreč potrebne bolj ali manj enake ustvarjalne tehnike in veščine, kot so potrebne pri tradicionalni umetnosti. Ustvarjanje kakovostne digitalne umetnosti zahteva enako količino spretnosti, talenta, izvirnosti, znanja in truda kot katerakoli druga tradicionalna umetnina.
Vsak umetnik se mora na enak način naučiti obvladati svoja orodja. Glavni namen umetnosti je izražanje umetnikovih čustev ne glede na uporabljeni medij, menijo pri umetniški galeriji Eden Gallery.
Izjava o avtorstvu in omejitvi odgovornost: Ta prispevek je del skupnega projekta Wilfried Martens Centra za evropske študije (WMSCES) in Inštituta dr. Antona Korošca (INAK). Projekt sofinancira Evropski parlament.Informacije in stališča v tem članku so avtorjevi in ne odražajo nujno uradnega mnenja institucij Evropske unije/Wilfried Martens Centre for European Studies/Inštituta dr. Antona Korošca. Zgoraj omenjene organizacije ne prevzemajo odgovornosti za informacije in stališča, izražena v tem članku, ali kakršnokoli naknadno uporabo informacij, ki jih vsebuje.
Prispevek v angleškem jeziku je dostopen na spletni strani Inštituta dr. Antona Korošca.
Powered by Contextual Related Posts
