Najemnine v Sloveniji predstavljajo težavo. Tako za mlade, ki bi si radi poiskali prvi dom, kot tudi za druge, ki jim visoka najemnina odreže kar precejšen del mesečnega prihodka.
Po podatkih Evropskega statističnega urada so se najemnine širom Evropske unije od leta 2010 do drugega četrtletja 2022 zvišale za 18 odstotkov, cene stanovanj pa za 48 odstotkov.
Zvišanje najemnin je bilo opaziti v večini držav članic, najhujši šok pa so doživeli prebivalci Estonije in Litve. V prvi so se najemnine glede na leto 2010 v povprečju povišale za kar 214 odstotkov, v drugi pa za 139 odstotkov. V Sloveniji so se v istem obdobju najemnine povišale za 40 odstotkov.
Po podatkih portala Baltic News Network so študentje tisti, ki najbolj trpijo zaradi teh podražitev najemnin, pri čemer poceni stanovanje v Vilni (vključno s kopalnico in kuhinjo) zdaj stane 400 evrov v primerjavi s 100 evri ali celo manj leta 2021. Najem stanovanja v glavnem mestu Litve, Vilni, je postal skoraj nemogoč, državne oblasti pa razmišljajo o uvedbi omejitve višine najemnine.
Nadzor cen najemnin medtem že vrsto let velja v številnih največjih nemški mestih, kot sta Berlin in Hamburg. Ta ukrep določa najvišji znesek najemnine, ki ga lahko zaračuna lastnik. Po zakonu osnovna najemnina ne sme presegati »lokalne primerjalne najemnine« za več kot 10 odstotkov. Lokalno primerjalna najemnina je določena v regionalnem indeksu najemnin.
To velja za opremljena stanovanja, izjema pa so hiše in stanovanja, oddana v kratkoročni najem oziroma v začasno uporabo. Portal NDR pa ugotavlja, da je prav ta vrsta oddajanja v zadnjih letih doživela razmah, saj se vse več najemodajalcev odloča za ponujanje kratkoročnega najema, pri katerem lahko ceno krepko napihnejo.
V Italiji je med najpogostejšimi tako imenovana pogodba 4+4. Pri tem lahko lastnik nepremičnine sicer postavi kakršnokoli ceno, vendar bo taka ostala naslednjih osem let. Po štirih letih ima namreč najemnik možnost podaljšanja pogodbe za dodatna štiri leta. Zakon sicer določa možnost letnega prilagajanja, vendar je to pogojeno z indeksi Državnega inštituta za statistiko (ISTAT).
Italijani pa poznajo tudi najemno pogodbo z vnaprej dogovorjeno ceno. V tem primeru se strošek najemnine določi v skladu z lokalnimi dogovori nepremičninskih organizacij in organizacij najemojemalcev. V tem primeru gre za 3-letno pogodbo, ki jo mogoče obnoviti za dodatni dve leti. Tisti lastniki, ki se odločijo ponuditi takšen najem, so upravičeni do raznih davčnih olajšav.
Na Poljskem se lahko stranki prosto pogajata o začetni osnovni najemnini, vendar glede naknadnega poviševanja najemnin veljajo določeni pogoji. Najemodajalec lahko zviša najemnino največ vsakih šest mesecev, vendar to velja samo za osnovno najemnino, brez vključenih stroškov ogrevanja, energije ali vode.
Naslednji mesec po obvestilu o nameravanem povišanju najemnine prične teči trimesečni rok, po katerem se nato povišanje izvede. Dva meseca po obvestilu lahko najemnik obvesti lastnika, da se s povišanjem ne strinja, nato pa mora po izteku trimesečnega roka zapustiti stanovanje. Najemnik lahko v vsakem primeru od lastnika zahteva tudi pisno pojasnilo, zakaj je do povišanja prišlo.
Švedska se prav tako spopada s številnimi težavami glede najemnin, kljub temu, da imajo bogato zgodovino omejevanja cen. V prestolnici Stockholm je na primer po podatkih švedskega statističnega urada za leto 2019 približno 57 odstotkov stanovanj v zasebni lasti, preostala pa so pod nadzorom najemnin.
Kaj to pomeni? Stanovanjski sistem države je oblikovan tako, da se najemnine določijo s pogajanji med lastniki nepremičnin in združenji najemnikov, s čimer se zagotovi, da so najemna stanovanja z nadzorovano najemnino v švedskih mestih na voljo po dostopnih cenah.
Kot pa ugotavljajo pri portalu Bloomberg, je povprečna čakalna doba za stanovanja z nadzorovano najemnino zdaj 9,2 leta, na nekaterih zaželenih območjih pa lahko bodoči najemniki na stanovanje čakajo tudi 20 let.
Ko najemniki enkrat pridobijo pogodbo, se ji le redko odrečejo. Samo pol odstotka primarnih najemnih pogodb v središču Stockholma najde pot nazaj do stanovanjske agencije. Stanovanj ni niti približno dovolj, da bi zadovoljili veliko povpraševanje, zaradi česar so se tisti, ki ne uspejo prek uradnih kanalov, prisiljeni podati na podnajemniški trg, kjer so lahko cene za več kot 100 odstotkov višje.
Powered by Contextual Related Posts
