Leto dni Svobode
Pred dobrim letom dni je iz Lebnove zeleno obarvane stranke (Z.DEJ – Stranke zelenih dejanj) korenine pognala Golobova Svoboda. Tako je bilo bolj enostavno. Kaj je v Svobodi ostalo od zelene politične barve ne vem, zagotovo pa kaj dosti ne. Kajti tudi »pajdašenje« z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki bi imel v Ljubljani sežigalnico, in ki gradi sporno kanalizacijo na vodovarstvenem območju, ni nič kaj zeleno. Toliko o zeleni barvi.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Dajmo zapisati še kaj o rdeči. Vsaj jaz sem močno zardel, malce od jeze, še bolj od sramu, ko se je najpomembnejši minister te vlade Danijel Bešič Loredan pred Jankovićem spustil na kolena. Zakaj sem zapisal, da je najpomembnejši minister? Zato, ker v Golobovi vladi pravijo, da je zdravstvena reforma najpomembnejša. Je. Moram pa priznati, da že precej dvomim, ali je omenjeni minister še vedno najpomembnejši minister te vlade, sploh po tem, ko je najprej prvič pokleknil in potem še v drugo, ko je očitno soglašal, da bo zdravstveno reformo vodil in koordiniral kar predsednik vlade dr. Robert Golob. Ker menda je on tako ali tako največji strokovnjak za vse. Poprej smo menili, da le za energetiko.
Gremo naprej. Že samo ime eno leto stare stranke je dalo slutiti, da bo zdaj svoboda. Prej je menda ni bilo. Vsaj ne take, kot si jo je zamislil on. Zanj bi bila verjetno prava svoboda le v primeru, če bi obdržal direktorsko mesto v podjetju, o katerega domnevnih »čudnih« poslih precej pišejo v naši južni soseščini. Ko pa ga nekateri niso več želeli na tem mestu, si je rekel, da bo vsem nam svobodo (po svoje) krojil kar sam. Kakorkoli že, sam sem tudi prej živel v svobodi, tako kot tudi dandanes. Pa Golob gor ali dol. Sicer nam pa tako ali tako svobodo vsak dan znova in na novo jemljejo vse te elektronske naprave, ki so nas že povsem zasvojile. Če ne verjamete, poglejte svoje otroke ali vnuke, potnike na vlaku ali kakšno omizje v gostilni, kako s(m)o vsi »zabubani« v elektronske naprave. Ki pa tako in tako o nas vedo vse. Kaj kupujemo, kaj iščemo, s kom se družimo, kje smo …
In kaj še imamo ali smo dobili v tem letu, ko se je rodila Svoboda? Po tem, ko so zasedli vladna mesta, pa pozamenjali vse, kar ni po njihovem okusu, so potrebovali več kot pol leta, da so modreci ugotovili tisto, kar navadna raja (torej mi) že dolgo ve, to, da naše zdravstvo ni v najboljši kondiciji. Ampak, pravijo, ni se za bati. Naš najboljši manager, tako rečejo njegovi podaniki svojemu vladarju, bo vse »poštimal«.
Če bo imela vlada sploh čas za napovedano reformo, kajti naslednje mesece se bo veliko ukvarjala s tem, kje bo našla prostore za nova ministrstva, koga vse bodo preselili in kje bodo kupili še nekaj fikusov. Ker pisarn brez fikusov ni. Naporno Delo, vam rečem. Tudi zato, ker za nekatera nova ministrstva po mojem še sami nimajo pojma, zakaj so jih ustanovili.
Ob zdravstveni reformi pa jih čaka še pokojninska, da ne razpredam, kako so vse zavozili pri enotnem plačnem sistemu. To bo še humoreska, če ne celo tragedija. Saj veste, kakšni smo Slovenci, če ima sosed, potem moram imeti tudi jaz, ali drugače, če so dobili sodniki in tožilci bonbonček od Goloba, potem ga moramo tudi mi. Kje bodo vzeli, jih pa tako in tako ne zanima kaj dosti. Še malo nas bodo »zapufali«, pa bo. Gospodarstvu in podjetnikom pa »nabili« davke.
Prav je, da v tem času, ko nam vlada Svoboda, zapišemo še nekaj o smehu, ki je njihov zaščitni znak. Oziroma je bil, dokler se je zdelo, da je prešeren. Se tudi vam že zdi, da je njihov smeh vse bolj posmeh? Posmeh vsem nam, ki si ne želimo take Svobode z veliko ali z malo začetnico.
P.S.: Zdaj prvega vladnega moža povsem razumem, zakaj je rekel, da potrebuje dva mandata. Tako počasi, kot se loteva zadev, pa tudi zelo anarhično, mu bo res zmanjkalo časa. Nam – tega se bojim – pa potrpljenja.
Powered by Contextual Related Posts
