Res je, jebeno manj nas je
Zdaj bo vse tako kot mora biti. No, ne še vse. Državnega sveta si še niso prisvojili. Medije skoraj vse. V rokah imajo parlament, vlado, tudi predsedniško palačo… Tako kot so tudi napovedovali, ko so v času hude zdravstvene krize v času koronavirusa, ki je mimogrede še med nami, kolesarili po Ljubljani. Tudi mimo RTV, za katero je v tistem času kazalo, da se bo vsaj malce politično uravnotežila. Hkrati, ko so protestirali pred malce spremenjeno podobo RTV, njim neljubo, pa so govorili, levičarji seveda, da jih je v tej javni RTV hiši »jebeno več« kot desničarjev oziroma, da je onih »jebeno manj«. Ni bilo več dovolj, da jih je »jebeno več«, ker jih je in jih še kar moti mala peščica tistih, ki niso iz njihovega levičarskega gnezda, ki niso del njihove ideologije, ko moraš biti le in samo naš. Drugo ne obstaja. A se je pojavilo. Tisto drugo. Za kratek čas. Predolgo. Zato je bilo treba rokohitrsko sprejeti zakon, da so lahko in bodo še vsem, ki niso »naši« (po njihovih merilih) in ki jih je »jebeno manj« spodrezali krila in jih zamenjali. To že veselo delajo. Še malo, pa bodo na cilju, ko bodo obstali le še tisti, ki jih je »jebeno več«. Pluralizma in demokracije pa vse manj. In kdo bo potem gledal pod prste vladajočim? Nihče, ker tistih z drugega brega ne bo več. Bodo pa spet gledali pod prste, ko jim bodo strici v ozadju in ospredju rekli, da je čas za novo ime, da tisti, ki ga zdaj častijo in sliši na ime Robert, ni več na pravi, njihovi smeri. Prej pa ne.
No, mene takšno novinarstvo ne zanima. Nikoli nisem skrival, da sem pomladnik, da sem že pred več kot tridesetimi leti podpiral stranke in politike, ki so se po desetletni temi zavzemali za demokratizacijo in samostojno Slovenijo. Ko so prišli na oblast, jih nisem le hvalil. Kje pa, sem in še vedno kritično pišem tudi o njihovih rabotah, ki so meni tuje. Tako kot zdaj o rabotah teh levičarjev, ki so mi še bolj tuje. Ko se mi zdi, da ne gredo v pravo smer. Saj se verjetno tudi komu od utišanih medijev zdi tako, a za ljubi kruhek je treba upogniti glavo.
A zdi se, kot da vladajočim še to ni dovolj in bi radi še bolj kot kadarkoli prej utišali še tiste redke preostale medije, ki si jim še upajo gledati pod prste. Upam, da jim ne bo uspelo, kajti če jim bo, bo šla Slovenija in mi z njo v »franže«. Jaz pa v penzijo in se me bodo po naravni poti znebili. Eni se bodo oddahnili. Tisti, ki menijo, da sem slab, da ne delam prav, ker gledam pod prste tako levim kot desnim. Ker se ne znam prodati. No, ker se nočem. Kakorkoli, mediji so vse bolj mrtvi. To se vidi tudi zdaj v času poplav, ko lahko slišimo in beremo bolj kot ne le, kje na poplavljenem območju se potika Robert, kako je njegova Tina rešila telička, kako ji je On pomagal, pa kako se je srečal s tem in onim, kako hitro je prekinil dopust, kako je poprijel za lopato, kako je povedal, da je ponosen, da je Slovenec, kako nam je dal praznik, da se bomo lahko tudi objeli, če že za lopato ne moremo poprijeti, hkrati pa smo lahko prebirali, kako je Janez populist, ker je, si lahko mislite, prijel za lopato, in ker se slika v blatnih čevljih.
Tedni, meseci in leta pa bodo šli, denar tudi. Poplavljenim, ki jim je odneslo ali uničilo hiše, pa bodo ostali krediti. Počasi bodo izginili iz osrednjih medijev. Bojim se, da bo prišel čas pozabe. Ne, oni ne bodo pozabili, kaj se jim je zgodilo, država bo pozabila nanje. Pa novi praznik gor ali dol. Ker potem bodo druge krize, spet kje kaka ujma, pa požari, pa volitve in bodo zdaj poplavljeni v drugem planu. In spet bodo na veliko obljubljali. Od obljub, to pa tako in tako veste, pa se ne da živeti.
Naj zaključim. Zdaj imajo skoraj vse medije v svojih rokah, da jim prikazujejo sliko iz pravljice Cesarjeva nova oblačila, na RTV se še Igorja, Jožeta, Vide, Jadranke in Uroša znebijo ali postavijo v kot, nazaj pripeljejo Marcela, vmes ukinejo še nadležni državni svet, pa bo. In ja, še tiste tri ustavne sodnike, ki jih malo na desno vleče, zamenjajo, pa bo zmaga kolesarjev in stricev v ozadju in ospredju popolna.
Powered by Contextual Related Posts
No, ja I.G, veste, kako so včasih -še pred svobodo- rekli: lastna hvala se…kakorkoli-do smrti boste in bomo že preživeli, posebno, ker se medijev izogibamo. Saj v resnici ne bo tako dolgo-sploh zdaj, ko imamo uzakonjene usmrtitve.