Vse se da, le če se hoče in želi
Lahko bi kaj napisal o tako opevani reformi zdravstva, ki je spodnesla prejšnjega ministra Danijela Bešiča Loredana, po njegovi poti gre tudi aktualna ministrica, daleč od tega pa ni niti predsednik vlade dr. Robert Golob. Dejstvo je namreč, da se je nova ministrica Valentina Prevolnik Rupel že na prvi stopnici spotaknila. Njen na hitro »skup zmetan« in neusklajen interventni zakon, povezan z ukinjanjem prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ki je sedaj obvezen, je navaden zmazek. A tokrat ne bom o tem. Raje v kolumni opišem en primer, kjer bi se dalo težavo rešiti na en, dva, tri. A se bojim, da tile naši ministri bolj slabo štejejo. Še slabše pa seštevajo.
Zgodi se, da zboliš, zgodi se, da se poškoduješ. Najprej si poskušaš sam pomagati, potem, ko je recimo s poškodbo še kar po starem ali pa se ne celi tako hitro, kot si pričakoval, obiščeš kakšnega alternativca ali zdravilca. Ker veš, da pri zdravnikih ne boš tako hitro prišel na vrsto. Razen, če greš na urgenco. Ampak, kdo bo šel na urgenco, če ga na primer pri teku boli gleženj ali koleno malo bolj kot običajno, sicer pa niti ne. Saj bo, si rečeš. Ko ni, torej greš k alternativcu. In precej plačaš. In ves čas delaš na sebi. Vaje za krepitev mišic, plavaš, kolesariš, se sprehajaš, kupuješ mazila, elastične povoje, ki jih je na voljo kolikor hočeš. Tako kot mazil. Pravega napredka pa ni. Slutiš, da bo treba poškodbo malce bolj od blizu pogledati. Tako, da se vidi od znotraj, če že od zunaj ni kdo ve kako opaznih sprememb, oteklin. Samoplačniško je to precej drago, a hitreje prideš na vrsto. Magnetna resonanca (MR), ki je v teh primerih top, ni poceni. Izbereš drugo pot. Redno. Obiščeš osebno zdravnico. Če jo imaš. Ali v mojem primeru, ji pošlješ elektronsko pismo z opisi težav. Predlagaš MR. In čakaš. Sam na srečo le uro ali dve in že me napotnica čaka pri vratarju zdravstvenega doma. Juhuhu. Greš ponjo, pogledaš in vidiš, da je na srečo zdravnica razumela tvoje težave in se odločila in spisala tisto ta najbolj hitro napotnico. Kar ne pomeni, da si že takoj tisti dan na vrsti. Nenazadnje nisi Primož Roglič, Nika Križnar, Benjamin Šeško ali morebiti Robert Golob.
V mojem primeru sem bil na vrsti v tednu dni, kar je za mene, skoraj upokojenca in skoraj tudi že upokojenega športnika, no malo še migam, čisto fajn. Ne pa, če bi bil kakšen še aktivni športnik. Ampak za profije, nekaj sem jih omenil, je verjetno urejeno, tako kot se njihovemu slovesu spodobi. Upam. Kajti njih država bolj potrebuje, kot mene. No, magnetna je uspela in potem čakaš nekaj dni na izvid. Če je to le nekaj dni, si zadovoljen. Sam sem bil. Tudi izvid ni bil ravno slab, ne pa tudi dober. Spet pišem osebni zdravnici, ji priložim izvide, verjetno so izvidi tudi kje v e-oblaku in jih lahko vidi, tega ne vem, in ji predlagam fizioterapijo. Spet me usliši in napotnica je čez dan ali dva odobrena oziroma spisana. Pogledam, ni več najbolj nujna, a bom že, si rečem. Nenazadnje že zmorem malo teči, to pa je moja ljubezen. Boli kilometer ali dva, ampak gre. Le močno pazim, da sem ves čas zbran, da ne stopim nerodno, da se ne obračam na hitro, da sem pri ovinkih previden. Počen meniskus ni kar tako. Bakerjeva cista pa menda tudi ne. To je MR opazil v kolenu. »Valjda« imam koleno med tekom povezano, kot da sem mumija. »Ja, a še kar laufaš, saj si na pol invalid,« slišim prijatelja, ki vpije za mano. Pa menda ja ne delujem tako, me zaskrbi. A vseeno je desetka za mano. Nekaj je, tudi zame, ki sem premagoval že stotice. Kilometre, da se razumemo. Kakorkoli, mala Bakerjeva cista je nekje zadaj na pregibu kolena, ruptura medialnega meniskusa pa upam, da se ne veča. A vseeno sem previden. Ostalo s kostmi, hrustanci, vezmi je zaenkrat vse (še) OK.
Poiščem ustanovo, kjer izvajajo fizioterapijo. Časa imam na pretek. Saj sem skoraj že upokojenec. Pričakoval sem, da bom že kmalu na vrsti. Si rečem: kak teden bom že počakal. A kaj, ko izvem, da ta teden trajal tri mesece. Hm, poškodovan sem, zdaj pa moram čakati tri mesece na vrsto. »Ne smemo preskakovati vrste, tako je,« mi rečejo, ko jih vprašam, če se ne da hitreje. Prijazno mi pojasnijo, da ne. Saj sem tudi sam prijazen. A vseeno glasno razmišljam, če bi se morebiti kje naročil samoplačniško. Če sem prej alternativce (vsa čast jim, niso slabi – nekateri) plačeval, pa razne maže in kolenčnike, potem bom še fizioterapijo. »Saj to pa tudi mi izvajamo,« mi reče. Vprašam, če veliko stane in izvem, da ultrazvok in magnet niti ne toliko. Na hitro izračunam in rečem, da sem za. »No, pol pa kar jutri pridite,« reče. Seveda sem malo začuden. Z napotnico čez tri mesece, samoplačniško naslednji dan. »A mi potem tisto čez tri mesece ne propade,« vprašam. »Ne, ker zdaj ne bo šlo na napotnico,« mi reče. Aha. In sem za. Že hodim. Če bo pomagalo ali pa tudi ne, bom tako in tako čez tri mesece izkoristil še napotnico. Če si ne bom dotlej kolena povsem »razbil« kot rečemo športniki. Takrat bo treba obiskati ortopeda in verjetno tudi kirurga. Že zdaj mi kdo reče, da bo treba pod nož. Verjetno bo spet trajalo, da pridem na vrsto. Pri ortopedu in potem na vrsto za operativni poseg. Razen? Razen, če še malo izpraznim svoj bančni račun. Tako je to pri nas v zdravstvu. Pa ne jamram, koliko je še bolj nujnih kot sem sam. Plačaš in prideš takoj na vrsto. Laično, res nisem strokovnjak, to pomeni, da imajo dovolj prostih kapacitet, kadra in tudi aparature, le država jim očitno prizna, ali pa ZZZS, le določen obseg dela prek napotnice, ostalo pa znajdi se.
Ubogi tisti, ki čakajo na čiščenje žil, recimo, ali na operacijo kolka, kolena, hrbtenice, kile. Če ne drugega, bi mene od živcev pobralo. Ko ne veš, ali boš do operacije sploh preživel.
Ministrica, strateški svet za zdravje in ekipa vlade, staknite glave, se za par minut usedite za skupno mizo. Po mojem lahko omenjeno anomalijo rešite v par minutah. A treba je hoteti. Tudi pohiteti. Res bi bil že čas, kjer je vse slabše, mi pa starajoča se družba. Vsak s svojimi težavami, problemi, poškodbami in boleznimi.
Powered by Contextual Related Posts
