Sedi, Zvonko!
Zdelo se mi je, da gledam burlesko. Kot recimo eno tistih, v katerih sta sodelovala Stan in Olio ali v kakšnem hecnem filmu Louisa de Funesa in Bourvila. Ampak ne, šlo je za posnetek komičnega (da ne zapišem grotesknega) prizora iz našega Državnega zbora. V glavni vlogi pa humoristka Urška Klakočar Zupančič (UKZ) in mrtvo hladen Zvone Černač. Ona se je z odra hudovala, mu ukazovala naj sede (Sedi, Zvonko), tudi nekaj o opominih je govorila, on pa njej od spodaj iz poslanskih klopi vmes modroval, povedal, kar je imel povedati in nato sedel. Ne vem sicer, ali zato, ker je z besedičenjem končal, ali ker je prisluhnil svoji poslanski šefici. Tako, kot se mi zdi, pogosto svojemu strankarskemu šefu. Pravzaprav me to niti ne zanima kaj dosti, razen tega, da je bilo smešno. Modrovanje enih in drugih v našem parlamentu sicer praviloma ni smešno. No, včasih je, ko se kdo razgovori o kozmičnem dežju, recimo. Ali pa, ko je bila pisateljica in nekdanja sodnica UKZ precej smešna med boksom z Dejanom Zavcem, ali pa enkrat prej, ko je na eni proslavi mahala in se na drugi vrtela. Hecno. Za »popizdit« hecno, bi rekli moji knapovski prijatelji iz Zasavja. Ampak, Državni zbor ni Hollywood, v katerem snemajo tudi burleske.
A pustimo to, ali je bil ali ne Zvonko Černač u(b)pogljiv. Karkoli že je v omenjeni burleski res, pa je zagotovo res to, da so naši politiki, vseh vrst in barv, pogosto zelo ubogljivi. Da ne rečem upogljivi.
Zadnje tedne spremljam dogajanje v stranki SDS. Nisem si še čisto na jasnem, ali je Anže Logar le ubogljiv in dela in ravna tako kot mu zapove njegov strankarski šef Janez Janša, ali pa gre morebiti tudi v tem primeru le še za en hollywoodski film, da ne zapišem burlesko. Ali pa je resnica le to, da je Logar take sorte, da se bolj počasi odloča. Ampak enkrat se bo moral.
Tako kot se bodo morali v vladi ali vsaj na zdravstvenem ministrstvu enkrat odločiti, kam bodo zapeljali to naše propadajoče zdravstvo. Enkrat je moj starejši, že pokojni sorodnik dejal, da šele, ko si star, spoznaš, da se s tabo nihče kaj dosti več ne ukvarja. Ker si pač star in je menda škoda denarja. Tisto najnujnejše sicer na hitro »poštimajo«, potem pa te pošljejo v domačo oskrbo. Brez kakšnih podrobnejših preiskav. Takrat sem mislil, da verjetno le ni tako hudo, da je on en tak osamljeni primer. Zdaj vse bolj opažam, morebiti tudi zato, ker sem že kaj na sebi izkusil, da njegove besede vse bolj držijo.
Tudi ta spor med UKC Ljubljana in medicinsko fakulteto je šel čez vse meje zdravega razuma. Le kaj dela ministrica Valentina Prevolnik Rupel, da ne omenjam njenega šefa Roberta Goloba? Slednji še obljublja ne več, kar je sicer dobro, a le, če bi zdaj namesto obljub delal. Pa ne. No, vsaj kaj koristnega za vse nas ne. Ker to, da smo po pošti dobili neko odločbo o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki je mimogrede še sam bog ne razume, res ni nekaj koristnega. Je pa precej drago, to pa. Ampak meni se tako ali tako zdi, da ta oblast, ki je tako optimistično prevzela vajeti vladanja v svoje roke, ne dela kaj dosti drugega kot zapravlja naš denar in nam jemlje nekaj še tisto malega upanja v politiko, ki smo ga še imeli.
To, da se hvalijo, da so s spremljanjem nekaterih živil v naših trgovinah uspeli, je pa še ena burleska. Drži, da so spremljanim artiklom padle cene (čeprav nimam pojma, kateri artikli to so, ko zavijem v trgovino se mi zdi vse drago), a druga resnica je bolj kruta, ni burleska, da se je pa vse drugo precej podražilo.
Powered by Contextual Related Posts
