Pisatelj Boris Karlovšek nas v svojem novem romanu Generacije popelje med svoje korenine. Pravi, da ga je vedno zanimala zgodovina svojih prednikov. Če je doslej v dveh svojih delih Tajni policijski sodelavec že marsikaj napisal o sebi, predvsem o poslovni karieri, srečanju s pravosodjem in tudi o življenju za rešetkami, je tokrat marsikaj zanimivega napisal o svoji mladosti. A preden pridemo do druge polovice romana Generacije, kjer opisuje svoje življenje, nas najprej popelje v leto 1416, ko njegov davni prednik Esteban Lopetegui, nekdanji vojak francoskega kralja Karla VI., kupi kmetijo v Jelovem (zdajšnje naselje v občini Radeče) in postane Štefan Karlovšek.
Skozi zanimive pripovedi nas pisatelj popelje v različna obdobja v tem delu Slovenije, ki jih je podnaslovil kar z letnicami (od 1416 pa vse do leta 1940), nakar se začne drugi del romana s podnaslovom Družina. Začne se leta 1958 z rojstvom dveh bratov dvojčkov, Borisa in Igorja Karlovška, ki sta zdaj oba pravnika, plodovita in prepoznavna pisatelja.
Če v prvem delu knjige, ko nam predstavi svoje prednike, izvemo marsikaj zanimivega, denimo o »skokih čez plot«, pa o tem, s kakim vraževerjem so nekateri zavračali sajenje in pridelavo krompirja, ki ga je pred več kot 250 leti zapovedala saditi in pridelovati cesarica Marija Terezija, o Borisovih prednikih in še marsikaj zanimivega z življenja na kmetijah. V drugem delu pa še največ izvemo o njegovi družini, kjer je bilo pet otrok, Igor in Boris pa najmlajša. Zdi se, da tudi najbolj navihana, razigrana in skorajda svetovna popotnika za tiste čase, sicer z malo »cvenka« v denarnici, a vendarle. Sta se vedno znašla. Izvemo tudi kakšno zanimivost o tekmovalnosti med bratoma, tako na področju osvajanja deklet kot pri šolanju, kjer je bil eden sicer uspešnejši, a na koncu je uspelo obema. Vsi tisti, ki poznamo knjižna dela Igorja Karlovška, smo veseli, da je sicer leta kasneje, na pisateljsko pot stopil tudi njegov brat dvojček Boris. Ob koncu knjige je Boris zapisal tudi to: »Sem dvojček in nekoč sva si bila z Igorjem tako podobna, da naju ni ločil niti oče. Po značaju pa si ne bi mogla biti bolj različna. Kako so lahko trije iz naše družine, dva brata in starejša sestra našli partnerje, ko so bili stari dvajset let ali še manj in z njimi ostali do danes? Meni in drugi sestri pa ni uspelo? Ker so v življenju drame. Verjetno morajo biti…«
Ravno zaradi tega, ker ni vedno vse in vsem z rožicam postlano, torej se dogaja tudi kaj dramatičnega je to Borisovo delo toliko bolj zanimiva. Sploh za vse, ki radi prebirate avtobiografska dela.
Powered by Contextual Related Posts
