Zvjezdan Radonjić: »Tisti, ki so mi pomembni in ki jih cenim, so me cenili, za druge mi ni kaj dosti mar…«

Posted on 12. 11. 202410. 11. 2024 by Igor Gošte

Tokrat smo »pod kožo« pogledali nekdanjemu sodniku, ki se je mnogim pred petimi leti vpisal v spomin z oprostilno sodbo Milku Noviču na procesu za umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Novič je bil pred tem krivično obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Letos je nase Zvjezdan Radonjić nehote opozoril, ko ga je dala njegova nekdanja sodniška kolegica vklenjenega pripeljati v sodno dvorano. O tem in še marsičem drugem je iskreno odgovarjal na naša stalna vprašanja in na vprašanja, ki so vsakokrat oblikovana za posameznega gosta.

Brez dlake na jeziku je iskreno spregovoril o svoji prvi ljubezni, o družini, sinu s posebnimi potrebami in seveda tudi o svojem pogledu na Slovenijo. »Majhni narodi in države nimajo pravice niti do najmanjših napak. Delovati morajo optimalno, moderno, povezano, brezhibno,« je dejal. Žal smo si to pravico vzeli in si privoščili mnogo preveč napak, ne le malih.

Povejmo še, da je naš tokratni gost po končanju pravne fakultete našel različne zaposlitve. Delal je v Ljubljanski banki – Gospodarska banka Ljubljana, v Novi Ljubljanski banki d. d., Ljubljana, na Okrajnem sodišču v Domžalah, na Okrajnem sodišču v Kamniku, na Okrožnem sodišču v Ljubljani, deloval je tudi kot samostojni podjetnik (Ministrstvo za kulturo RS, DURS…), trenutno je zaposlen v Državnem zboru Republike Slovenije v poslanski skupini SDS. Je poročen. Ima hči iz prvega zakona in sina iz zdajšnjega zakona.

Oče in sin. Vir slike: osebni arhiv Zvjezdana Radonjića.

Katera je vaša najlepša lastnost?

Poglobljenost. Stvari ločujem na manj pomembne in bolj pomembne. Manj pomembnih se lotevam kar se da rutinsko, z malo izgube energije in časa. Pomembnih zadev se lotevam studiozno, temeljito, poskušam jim priti do dna, čim bolj kreativno, originalno.

Kaj je vaša največja slabost?

Počasno dozorevanje. Stvari in lastnosti, ki bi jih moral procesirati že zdavnaj, rešujem praviloma z zamudo, pozno, pomanjkljivo. Očitno imam vgrajeno nesposobnost, hibo, odsotnost možnosti dovolj hitrega učenja navidezno preprostega. Kar je težko dojeti, dojemam relativno hitro, manj zahtevna dognanja pa me begajo, jemljejo mi energijo in čas, pa se post festum praviloma vprašam, kako da jih nisem dojel bistveno prej.

Kdo je vaš vzornik/ vzornica in zakaj?

Vsakdo, ki je dojel pomembne stvari, na kateremkoli področju delovanja. Doma sem v humanitarnih vedah, spoštujem pa tudi dosežke na področjih tehničnih ved, kulture in vsega ostalega po vrsti. Čeprav vojn ne maram, me od vseh ljudi še najbolj intrigira Aleksander Veliki, ki je med 17. in 33. letom osvojil ves tedaj znani svet, izključno z lastno izjemnostjo. Osebe, ki je tako izstopala, po moji oceni zgodovina ne pomni.

Kdaj ste bili v življenju najsrečnejši?

Ko sem se zaljubil pri 17 letih. Še danes tega ne morem pozabiti, zaradi lepote mladosti in obojestranske silovitosti čustev. Težko prebolevam, da je vse to minilo, da se ne bo povrnilo in da več do tega ne morem. Čeprav sem neizmerno zadovoljen z družino, izredno soprogo in konec koncev precej tudi s samim seboj.

Kaj vas je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Verjetno ravno ta lastnost, da se ne da povrniti časa, izpeljati zadev na boljši način, biti znova mlad v telesu in duhu ter izkušen v glavi. Zopet doživeti isto na lepši način. Ceniti vsak trenutek pozitivnega, lepega, hitreje odmisliti slabo.

Radonjić ob grobu Bojana Pečarja, basista legendarne skupine Ekatarina Velika. Vir slike: osebni arhiv Zvjezdana Radonjića.

Kdaj in kje ste izgubili nedolžnost?

Ko je ljubezen propadla. Ne želim zanikati pomena kasnejšim, mnogim prijateljstvom, lepim dogodkom, eksotičnim krajem, bistvenim dognanjem, toda nedolžnost sem izgubil, ko sem prekinil nekaj, česar ne bi smel, kar sem zaigral po lastni napaki. Tako imenovan Orfejev obrat. Nedolžnosti ti ne more vzeti nihče, izgubiš jo sam, praviloma po neumnosti.

Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?

Naked lunch od Edgarda Barrowsa. Allman brothers band. Solaris Tarkovskega. Paviljon številka 6 od Čehova.

Katera jed in pijača sta vam najljubša in katero jed sam radi pripravite?

Nisem gurman, pijem in jem, kar pade pod roke.

Vaš najljubši praznik je?

Zadnja leta me polnijo z bolehnostjo, nostalgijo, poskušam jih predelati čim bolj delovno.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Jedrska energija, ker je preprosto trenutno najnaprednejša. V prihodnosti gotovo energija sonca, ko jo bomo ustrezno obvladovali.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Mi sami ali naravne katastrofe, tiste vrste, ki izbrišejo človeško življenje. Rešitev je izumila narava; tudi ko nas več ne bo, bo življenje ostalo, se razvijalo in znova pripeljalo do veličastnih bitij, kakršen je človek.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji/ na svetu spremenil?

Sebe v prvi vrsti. Na ostalo nimam vpliva. Nekaj malega na bližnjo okolico. Sem evolucionist in zaupam naravi, ona bo spremenila, kar bo spremenila na sebi všečen način. Narava je Bog, preživela bo nas in vse na Zemlji in po celotnem vesolju.

Zagotovo ste eden najbolj prepoznavnih slovenskih sodnikov. Pred petimi leti ste kot sodnik izrekli oprostilno sodbo Milku Noviču na procesu za umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Novič je bil pred tem krivično obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Že takrat ste vedeli, ste mi dejali nedavno ob kavici, da če boste sodili pošteno in Noviča oprostili, boste izgubili delo sodnika. Na kratko, kaj se je dogajalo z vami po tem odmevnemu procesu?

Pravzaprav nič tako zelo hudega. Rešil sem se mnogih preglavic, neustreznosti, omejitev, človeške nedoraslosti in vse to zamenjal z nečim drugim. Sem pa od vsega hudo zdelan, utrujen. Komaj čakam na upokojitev aprila 2026, v upanju, da bom ohranil dovolj zdravja in moči, da po daljšem času (prvič po mladosti) uživam s polnimi pljuči.

Zvjezdan Radonjić na sodišču. Foto: Lili Pušnik/STA.

Dejali ste mi, da ste se vedno poglobili v sodne spise in jih temeljito preštudirali. Potemtakem naj bi bili v sodniških krogih zelo cenjeni, če to povzamem kot nekdo, ki sem vedno cenil pridne in strokovne sodelavce. Tudi take, ki so si upali glasno povedati svoje mnenje. V vašem primeru se zdi, da še zdaleč ni bilo tako. Kako veliko mora biti razočaranje, ko vas da nekdanja kolegica vklenjenega in s policijskim spremstvom privesti v sodno dvorano? Kaj s tem sporočajo vsem nam navadnim državljanom in predvsem pokončnim sodnikom? Tudi ob dejstvu, da so tako z vami ravnali v času, ko ste bili in ste še na bolniški.

Karkoli bi bil in počel drugega bi se v vse in za vse enako potrudil, poglobil, kar sicer izčrpava, vendar ponuja zadovoljstvo. Tisti, ki so mi pomembni in ki jih cenim, so me cenili, za druge mi ni kaj dosti mar. Če bi me cenil kdo, o katerem ne mislim dobrega, bi me to navdalo s preglavicami. Mnenje uživa integriteto mnenja, kolikor je javno izraženo. Če se ne motim je ravno Aleksander Veliki dejal: »Človek je vreden, kolikor si upa povedati kar mu je v mislih«. Kolegica, ki me je vklenila, me ni razočarala. Storila je, kar in kolikor je sposobna, ravnala je, kakor ji sposobnosti narekujejo. Kje bi pristal, če bi se nerviral za vsako tujo nezrelost. Sporočilo je dramatično – na oblasti imamo precej ljudi, ki niso sposobni ustrezno odločati v splošnih zadevah. Kar so storili meni, bodo tudi drugim; neke ekskluzivne zlobe, usmerjene zgolj name, tu ne zaznam toliko, kolikor zaznavam splošno neukost.

Kam gre naša Slovenija, vključno s pravosodjem, kako bi se jo dalo po vaše utiriti na prava pota?

Majhni narodi in države nimajo pravice niti do najmanjših napak. Delovati morajo optimalno, moderno, povezano, brezhibno. ZDA, Rusija, Kanada, Kitajska…, lahko storijo obilico hudih zgodovinskih napak, ki jih bodo, zaradi veličine, lahko vselej naknadno korigirali. Mi moramo postaviti vsakega človeka na pravo mesto, kot mora šahist postaviti vsako figuro optimalno. Sicer propademo, žal.

Ko sva se prvič srečala ob kavici, je bil z vami vaš polnoletni sin, ki ima blažjo obliko Aspergerjevega sindroma (avtizem). Starši smo taki, da od vsega želimo svojim otrokom predvsem zdravje. Kako ste sprejeli sinovo »drugačnost«, kako okolica? Sam sem zadnja desetletja precej povezan z osebami s posebnimi potrebami in kar me veseli je to, da kot družba vsaj na tem področju, področju sprejemanja drugačnosti, postajamo boljši.

Osebe s to hibo so v življenju praviloma srečne, zadovoljne. Nudiva mu z ženo vso možno razumevanje, nego, ljubezen, hkrati pa si strpno prizadevava čim bolj ga usposobiti za čas po nama. Upam, da bo spoznal primerno žensko, ki mu bo nudila podporo tam, kjer mu je potrebna, kjer ne zmore sam, ter da bo po drugi strani dovolj usposobljen za samostojno življenje. Potrebujeva še določen čas, da bo napredoval v potrebni meri, nakar bo vse v redu. Zahvaljujem se vam in vsem tistim, ki jih skrbi za otroke s posebnimi potrebami. Potrebujejo vso pozornost sveta.

Preberite več