100 hiš na mesec, na tisoče stanovanj na leto …
Dolga leta nazaj sem imel sodelavca, s katerim sem se veliko družil in mu tudi pogosto pomagal. Očeta je izgubil v rudarski nesreči, ko je bil še otrok. Z mamo sta nekako shajala, dokončal je le nekaj razredov osnovne šole. Medtem, ko so ga nekateri pogosto zbadali, se norčevali iz njega, sva midva stkala prave prijateljske vezi. Lahko bi rekel, da se me je držal kot klopa. Drug drugega sva hranila. Nekajkrat je prišel tudi k meni domov. To smo se nasmejali njegovim zgodbam o njegovi poklicni karieri. Dandanes bi verjetno bil uporabnik katerega od Varstveno delovnih centrov. Ampak na začetku njegove poklicne poti jih še ni bilo blizu njegovega domovanja. Na enem od teh obiskov nam je pripovedoval, kako je delal kot grobar. »Enkrat je močno deževalo, a smo vseeno morali skopati grob. Ko se je pogrebna slovesnost začela, pa se je zgodilo, da je bila krsta (truga, je rekel) prevelika. Jezno so prekinili pogrebno slovesnost, me poklicali in moral sem delo dokončati.«
Spet drugič je pripovedoval, kako so ga zaradi te nerodnosti kazensko premestili med smetarje. A ne za dolgo. »Enkrat sem se preveč sklonil naprej in me je zagrabilo in skoraj že pol povleklo v smetarsko vozilo. Na srečo je kolega „mašinerijo“ še pravočasno zaustavil in me rešil,« nam je v smehu pripovedoval. Tudi kdaj kasnejšim sodelavcev v tovarni lahkih gradbenih elementov, kjer je po tej dogodivščini našel novo delo in se nenazadnje tu tudi upokojil. Preprosta dela je opravljal. Vestno. Ni treba poudarjati, da smo se njegovim zgodbam prešerno smejali. Sploh, ker so imele vse srečen konec.
Sam se spomnim, da nama je bilo med delom v proizvodnji pogosto vroče. V res hudi vročini je pogosto prišel k meni, na moj oddelek, pel je rad, in me zaprosil, da zapojeva v našem koncu popularno pesem Bela snežinka. Seveda sva jo, in verjeli ali ne, takoj nama je bilo bolj hladno, pri srcu pa toplo, da sva spet, še enkrat skupaj zapela. Ni znal brati in pisati, le podpisa se je naučil, a vse zimzelene pesmi in popevke je znal na pamet. Včasih mi je „pojamral“, da se mu zdi, da je plača prenizka. Vprašal sem ga, kolikšno je pričakoval. Rekel je, da vsaj 100 dinarjev višjo. V šali sem mu svetoval, da naj poskusi z eno finto in sicer, naj pričakuje 100 dinarjev nižjo, pa bo videl, kako bo vesel. »Meni to uspeva,« sem še dodal (poskusite, če ne verjamete). Pride mesec naokoli, ko ves vesel pride do mene. »Veš, zelo sem zadovoljen s plačo. Dobil sem 100 dinarjev višjo, kot sem pričakoval.« Redko sem ga videl bolj srečnega.
Zelo ga pogrešam, saj ga že vrsto let ni med nami.
Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker včasih čisto male ukane, majhne bele laži in optimizem pomagajo, da je življenje lepše. S poudarkom na besedi male ali majhne. Ne velike. Spomnili se boste, kaj sem napisal mesec ali dva po grozovitih poplavah pri nas, ko so mnogi izgubili dom. Ne bom še enkrat ponavljal, le besedo ali dve bom omenil in sicer, da bo bolj kot ne vse ostalo na praznih obljubah.
Teh smo se res naposlušali. Denimo tiste o 100 zgrajenih hišah vsak mesec za prizadete v poplavah. Pa če gremo še na druga področja. Denimo obljube o tisoče novih najemniških stanovanj na leto, ali pa tisto, da bo vsak prišel do svojega osebnega zdravnika, da ne bo čakalnih vrst …
Dovolj naštevanja. Jaz tem besedam niti v enem trenutku nisem verjel, ampak, kaj pa tisti, ki so ostali brez hiš, pa tisti, ki nimajo stanovanja, zdravnika, ki leta čakajo na zdravstveni poseg? Mar je prav, se takim dajejo lažne obljube? Tisti z vrha slovenske politike. Kar se mene tiče NE.





