Urška, Robert, vlada … kam nas peljete?
Čisto nič me ne zanima, kakšno je zasebno življenje prve dame našega parlamenta (če se to ne dogaja znotraj našega parlamenta). Naj ima takega, kot si ga želi. Moti pa me, kako opravlja delo, za katerega je bila izvoljena in ki je nenazadnje plačano iz državne malhe, ki jo polnimo vsi. Upravičeno od prve med enakimi pričakujemo, da pri vseh uporablja enake »vatle«. Ne pa, da svojim gleda skozi prste, medtem ko na drugi strani nesvojim bere levite, jim kot za stavo deli opomine in jim na vse načine onemogoča enakovredno razpravo. Kot da ne bi bila šefica parlamenta. Pa je in hkrati ena od devetdesetih. Utišanje drugače mislečih ne pelje drugam kot tja, kjer smo že bili. V enopartijski sistem.
Podobno lahko zapišem za našega šefa vlade. Ne zanima me njegovo zasebno življenje, s tem se tako in tako ukvarjajo drugi. Moti pa me, kako opravlja zaupano državno službo, kjer žal ne dela drugega, kot da že ves čas tolče prazno slamo. Kaj vse smo že slišali iz njegovih ust. In kaj še bomo. Kot da bi živel v nekem navideznem svetu, domišljijskem ali pa tako kot sem enkrat že napisal, zdi se, kot da je prišel iz pravljice Cesarjeva nova oblačila ali pa iz pravljice Mizica pogrni se. Saj veste, ko se mu njegovi mediji (z redkimi izjemami) kar naprej klanjajo in mu prikimavajo, kako je oh in sploh in ko kar naprej jemlje iz naše skupne mize ali vreče, ne vedoč, da enkrat ne bo od nikoder več vzeti. A briga njega to. S tem se bodo ukvarjali tisti, ki pridejo za njim.
Medtem pa je vse več državljanov, ki le stežka povežejo mesec z mesecem. Predstavljajte si recimo, kako težko je življenje, ko ti za 40 let delovne dobe izračunajo manj kot je znesek zagotovljene pokojnine. Pa če za nameček živiš še v najemniškem stanovanju? Ali pa v hiši, ki si jo leta nazaj zgradil na kredit, zdaj pa nimaš denarja za osnovno vzdrževanje? Zamislite si, kako težko je živeti mladi družini z otrokom ali dvema, v kateri oba zakonca prejemata le malo višjo plačo od zajamčene? Za povrh vsega pa živita (životarita) še nekje sredi Ljubljane v najemniškem stanovanju?
Ste kdaj pomislili, koliko naših državljanov živi v stiski, medtem ko okrog nas cvete korupcija, na kar nas iz tedna v teden opozarja Erikina Tarča? Namesto, da bi se zganili tisti, ki bi morali te anomalije, vsaj tiste storjene v državnih firmah, torej v naših firmah, preganjati, naši politiki prek svojih medijev napadajo, mažejo, packajo in preganjajo Eriko. Za nameček pa smo jim povsem mirno dopustili, da so sprejeli takšno plačno reformo, ki bo že drugo leto največ dala ravno političnim funkcionarjem, medtem ko z davčno zakonodajo v kot stiskajo samostojne podjetnike, gospodarstvenike, če jim kaj pri nas ne paše, pa jih pošiljajo v sosednjo Hrvaško. Vse ostale državljane pa bodo še dodatno obremenili z obveznim prispevkom za dolgotrajno oskrbo, prostovoljno zdravstveno zavarovanje pa so tako in tako že pred časom spremenili v obvezno. Od zelenega prehoda, ki je čisto navaden zmazek, pa si veselo polnijo svoje denarnice prek lastništva v energetskih firmah ali še kako drugače. Vedno najdejo pravi način. Tudi, kako utišati medije, tiste redke še, ki si upajo nastavljati ogledalo. Kakopak z medijsko zakonodajo.
Morebiti pa si želijo, da ne bo nikogar več, ki si bo še upal nastaviti ogledalo. Denimo plešoči prvi dami in lažnivemu kljukcu in njegovi medvedki. Pa Janezu, Mateju, Tini, Asti, Marku, Matjažu, Anžetu …
Powered by Contextual Related Posts
