Hrup, globa, NATO in nenačelnost
Prva zgodba ali primer neumnosti
– Sredi dneva (dneva, ne poznega večera) je v Mariboru upokojenko zaradi igranja na klavir obiskala policija (trije policisti!!!) in jo oglobila. Menda je preglasno igrala Beethovnov valček. Naši dostikrat neumni zakoni, tudi v tem primeru, policistom namreč dovolijo, da predpišejo globo. Lahko bi sicer napisali zgolj opozorilo, a v omenjenem primeru so se odločili za globo. Kaj nam s tem sporočajo?
Da bomo kaznovani, če bom(d)o sredi dneva v denimo stanovanjskem bloku ali strnjenem naselju naši vnuki, otroci ali mi sami vadili kakšen inštrument za nastop v godbi na pihala ali za nastop glasbene skupine, katere del smo, ali morebiti le za glasbeni izpit v kateri od glasbenih šol? Ali če bomo morebiti kakšno sebi ljubo rokovsko pesem na radiu poslušali na način, da bomo gumb za glasnost malce »navili«? Malce, ne do konca. Bomo oglobljeni tudi, če bomo morebiti zapeli kakšno narodno, denimo Slovenec sem, ali Triglav, moj dom?
Dajte no. Omenjena upokojenka, gospa, ki je generacije in generacije naših otrok učila ljubezni do glasbe, do umetnosti, nikdar in nikoli, sploh pa v tem primeru ne bi smela biti oglobljena. Država, v kateri je nekdo za igranje na klavir sredi dneva in v lastnem stanovanju lahko oglobljen, ima krizo zakonodaje. V tem primeru gre za popolni nesmisel, ki je znak, da se pri nas vse bolj ravnamo v stilu, da lovimo in preganjamo male prekrškarje (če sploh gre za prekršek v tem primeru), na miru pa pustimo velike lopove, prevarante, nasilneže in koruptivneže. Saj se spomnite, kakšno mnenje ima o korupciji prvi politik, ki nam vodi državo? Dokler bo tako, bodo policisti mirno oglobili tiste, ki so morebiti za kakšnega tečnega soseda preglasni, medtem ko bodo nasilju, ki smo mu priča v zadnjih letih na Dolenjskem in drugje in celo v družinah obrnili hrbet.
Druga zgodba ali primer neumnosti
Po drugi strani pa nenačelnost najdemo v celotni aktualni parlamentarni politiki. Zapisal sem že (glej prejšnje kolumne), da tistim članom parlamentarnih strank, ki ne glasujejo vedno tako, kot jim velevajo šefi, skoraj ne preostane drugega, kot da zapustijo njihove vrste in se odločijo iti na svoje. Ker ni več svobode glasovanja ali svobode imeti svoje mnenje in ga tudi glasno zagovarjati, pa četudi je morebiti v nasprotju z večinskim mnenjem določene stranke.
Podrediti se vsakokrat svojim šefom pomeni konec načelnosti, kakor je tudi nenačelno, da po tem, ko vrste določene stranke zapustiš, ne vrneš mandata. Velika nenačelnost (a mojstrsko preigravanje, ki pa nas nikamor ne pelje) se je pokazala tudi v primeru referenduma o izdatkih za NATO. Zanj niso glasovali le evidentni nasprotniki te vojaške organizacije, iz katere niti pod razno ne smemo izstopiti. Ne, za referendum so zaradi nekih ozkih strankarskih in političnih preračunavanj glasovali tudi največji zagovorniki NATA.
Ampak, politika bo v tej drugi zgodbi, ki jo je še dodatno razplamtel premier z napovedjo referenduma o izstopu iz članstva v NATU, zelo verjetno našla rešitev in se posula s pepelom, češ, bili smo v zmoti, prenaglili smo se, nismo tako mislili, medtem, ko bo za prvo zgodbo politika le zamahnila z roko in šla naprej. To pa vodi v tem prvem primeru (igranje na klavir) le v zastraševanje tistih, ki pravzaprav niso naredili nobene škode. Medtem ko je druga zgodba (NATO) škode naredila veliko. Predvsem, ko gre za ugled Slovenije v svetu. Bruh! Načelnost pa taka!
Powered by Contextual Related Posts
