Imamo res več, kot imajo veliki?
Rad bi napisal, da se moja Občina Zagorje ob Savi, kjer živim večji del svojega življenja, lepo razvija, da napreduje, pa tega žal ne morem. Vsi tisti, ki jih štejemo 50 plus, se spomnimo, da je bilo Zagorje pa tudi Kisovec in Izlake v letih našega odraščanja precej drugačno. Včasih smo se šalili, da ko se v Zagorju peš odpravimo iz železniške postaje proti centru, nas pozdravi belo obarvan zrak, bela podlaga apnenčevega prahu. Če so bila tla zaradi dežja razmočena, je zelo drselo. V samem centru pa smo se srečali z bolj črno barvo, črnim prahom in dimom, ki sta bila posledica rudarjenja in kurjenja na premog. Medtem, ko je bilo v Trbovljah na las podobno, le da je bilo tam sivo od cementa, pri nas belo od apna, v centru pa je bilo povsod podobno, črno. Nič kaj drugače ni bilo v Hrastniku, le da je tam okrog steklarne in kemične industrije močno smrdelo. No, na Izlakah je bila druga zgodba, v Kisovcu ne, saj so bile tam ravno tako vidne posledice rudarjenja. Na Izlakah se je zdelo, da tam živijo kot v neki zeleni oazi. Oazi s čudovitimi Medijskimi toplicami, v katerih smo mnogi iz teh krajev preživljali lepe poletne počitnice. Tako kot Trboveljčani svoje v njihovem letnem kopališču Kopalnica. Tisti bolj iz središča Zagorja pa so se lahko kopali v kopališču Selo.
V naslednjih desetletjih se je marsikaj spremenilo. Rudarstvo v Zagorju ob Savi je zamrlo, kasneje tudi v celotnem Zasavju, z njim tudi spremljajoča industrija, mesta so dobila drugo podobo, zdelo se je, da je pred nami nov razcvet. Tudi zaradi ogromno državnega denarja, ki so ga zasavske občine dobile za zaprtje rudnika, za prezaposlovanje rudarjev, za sanacijo površin in za prestrukturiranje. Kaj od načrtovanega je uspelo, veliko ne.
Rudarski muzej v Kisovcu. Foto Igor Gošte.
Kmalu zatem so poleg rudnikov prenehale delovati še nekatere nekoč mogočne tovarne, kot je STT, pa termoelektrarna, cementarna, Mehanika, Iskra, Svea, Deloza, Lisca, Jutranjka. Mnoge tovarne, ki so „preživele“, pa so bistveno zmanjšale število zaposlenih. Denimo Varnost, Siporex, IGM itd. Na srečo še vedno deluje ETI, pa Steklarna, podjetni zasebniki pa so odprli kar nekaj novih podjetij, ki še vedno uspešno delujejo: EVJ, Dewesoft, Kovit, JE&GR, Kumplast, Skitti, Strip’s in še bi lahko našteval.
Ne tako daleč nazaj se je reklo, da je Zagorje pred vsemi, da po levi in desni prehiteva preostali zasavski občini. Je tako sploh kdaj bilo, če da, mar je še vedno tako? V času svojega delovanja na lokalni televiziji in prej, ko sem spremljal dogajanje v Zagorju in Zasavju za časopis Zasavc, sem počasi spoznal, kako moja zagorska občina nazaduje oziroma nas počasi dohiteva predvsem Trbovlje. Občina, ki je verjetno utrpela največ škode zaradi zapiranja rudarstva.
Krožišče v Zagorju je vedno lepo urejeno. Foto Igor Gošte.
A vrnimo se v Zagorje. Spomnim se, ko se je Medijskim toplicam že napovedovalo krizno obdobje, kako so v zagorski občini z županom Matjažem Švaganom na čelu želeli celovito prenoviti bazen Selo, ki ga je res že močno najedal zob časa. V času, ko sem prevzel delo odgovornega urednika ETV, to je že dve desetletji nazaj, so celo speljali natečaj za najboljši projekt novega bazenskega kompleksa v Zagorju na mestu lokacije bazena Selo. Takrat so nekaj najboljših in izvirnih projektov celo nagradili. A od silnih obljub, napovedi, veste koga, mar ne, na koncu ni ostalo nič. Bazen Selo živi le še v naših spominih, dejansko pa je že desetletje zasut in nihče od mlajših več ne ve, da smo se tam nekoč kopali, pa tudi kaj dobrega pojedli iz tamkajšnje gostinke ponudbe. Nekje v omarah pa so verjetno ostali zaprašeni nagrajeni projekti.
Žalostno propadanje gradov v Zagorju. Tu je odraščal J. V. Valvasor. Foto Igor Gošte.
Verjetno se spomnite tudi obljub dobrih dvajset let nazaj, celo novinarskih konferenc v tistem časovnem obdobju, da naj bi v Zagorju pri RCR zrasla nova nemška avtomobilska tovarna, ki naj bi ponudila 300 delovnih mest. Pa ni bilo potem nič od tega, svoje korenine je pognala v Preboldu, tako kot leta kasneje, ko so obljubljali in napovedovali, da bo ena sodobna japonska tovarna delovala v Zagorju. Pa ne, svoj prostor je našla v Kočevju. Spomnite se tudi projekta Premogov kristal (centralna avtobusna postaja), pa napovedi stanovanjskega bloka ali dveh ob brežini Medije, zraven mogočnih stopnic, za katere se je porabilo tudi ogromno denarja, pa je le malo haska od njih, ali pa napovedi (tudi ogromna tabla je bila tam pred volitvami postavljena), kako bodo v Toplicah zgradili sodobni bazen. Niso ga, smo pa pred leti izgubili dva pokrita, najprej tistega v Medijskih toplicah in potem še drugega v Domu starejših na Izlakah, ki je bil še kako primeren za rehabilitacijo poškodovanih. O Medijskih toplicah, ki se mi zdijo tako v ruševinah kot pogosto moje Zagorje (sploh mnoge ceste), je bilo že toliko zapisanega, da je že vsem vse jasno. A se mnogi še vedno sprašujemo, kako to in zakaj je občina zamudila čas, ko bi jih lahko poceni odkupila in jih sama ali v partnerstvu še s kom prenovila in ponovno obudila. A se za to ni odločila. Zdaj so nam vsem v sramoto. S prstom kažejo na odgovorne, ki so našim otrokom in vnukom, ki se nimajo v Zagorju kje več kopati, vzeli delček otroštva in mladosti. Na srečo v Trbovljah letno in v Hrastniku pokrito kopališče še delujeta.
Ruševine Medijskih toplic danes, nekoč pa turistični biser Izlak in zagorske občine. Foto Igor Gošte.
Največja žalost za vse Zagorjane pa je še vedno mačehovski odnos do naše kulturne dediščine in zgodovine. Pa je dovolj, če omenim še enkrat propadajoče Prašnikarjeve Medijske toplice, propadajoče gradove (Gamberg, Medijski grad) in mačehovski odnos do enega najpomembnejših osebnostih pri nas Janeza Vajkarda Valavasorja, ki je odraščal na Medijskem gradu. Če so znali z njim zgodbo narediti v sosednji občini na Bogenšperku, kjer je tudi živel, smo v Zagorju pri tem pogrnili na celi črti. Tako kot pri ohranjanju rudarstva in steklarstva. Na srečo imamo vsaj rudarsko društvo, ki se trudi ohranjati vse bolj pozabljeno rudarsko tradicijo (tudi z brošurami, pohodi in slovesnostmi ob rudarskih praznikih) in rudarski muzej v Kisovcu, ki pa je žal le površinski. Zakaj za boga milega odgovorni na občini niso znali ali želeli ohraniti vsaj enega rova pod zemljo za turistične oglede. Pa toliko jih je bilo! Na srečo Zasavčanov jim je to uspelo v Hrastniku in Trbovljah. Zaradi njih se lahko zadnja leta v Hrastniku pohvalijo z vse večjim turističnim obiskom, ko tam potekajo Jamatloni, festivali delavskega filma Kamerat in podobe prireditve. V teh dneh beležijo obiske iz vseh koncev. Obiskovalci se lahko tudi sprehodijo po ohranjenih rudarskih rovih in se vsaj malo lahko prepričajo, kako težko je bilo življenje naših knapov.
Zadnja leta, ko so v Trbovljah zgradili veliki trgovski center Pilon, vse večkrat slišim šalo, da največ Zagorjanov srečaš, če greš v Trbovlje. Ja, tja v ta center in še v druge trgovine zdaj hodimo, ker jih v Zagorju nimamo. Tako kot je tudi vse manj gostiln, kjer bi lahko kaj pojedli. Sam še humanitarnega teka ne morem organizirati v Zagorju, ker nimamo niti ene prave 400 metrske atletske tekaške steze z vso pripadajočo infrastrukturo. Tista na Izlakah je le 300 metrska, in še ta skoraj povsem načeta.
Lepo urejena kolesarska pot, ki pa pogosto seka zelo prometno regionalno cesto. Foto Igor Gošte.
Imamo pa kolesarsko stezo, ki skoraj na vsakem kilometru seka glavno regionalno cesto. A jo imamo in je ena redkih pridobitev zadnjega obdobja. Kakopak jo imajo tudi v Trbovljah. Imamo pa tudi lep skakalni center, kjer se je med drugim kalil tudi naš junak Primož Roglič, lepo urejen Europark, ribnik, lepo župnijsko cerkev…
A vseeno je na mestu vprašanje: Mar imamo res več, kot imajo veliki?
Podoba mnogih lokalnih cest v zagorski občini. Foto Igor Gošte.
Powered by Contextual Related Posts
