Slovenoljub: Kulturne dogodivščine v najboljši deželi na svetu, je napisal v Sloveniji živeči Američan Noah Charney. Knjigo je izdala Založba Beletrina. Zame je to prvo njegovo delo, ki sem ga prebral. Pred tem sem kakopak slišal zanj, tudi za njegovo knjižno uspešnico Slovenologija: Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej. Prebiranje te me še čaka. Ampak, če pisatelj v uvodnem poglavju knjige Slovenoljub z naslovom Slovenoljub(imec) zapiše, da ni nič hudega, če tega še nismo storili, potem naj mi bo oproščeno. Enkrat, ko dokončam z literarnimi deli, ki me čakajo na prav posebni polici, kjer hranim najnovejša dela slovenskih avtorjev, po katerih zelo rad posegam, in tudi nekaj tujih piscev, ki so mi pri srcu. A sem tudi sam predvsem Slovenoljub. Tako kot Noah Charney, ki si je pri nas, v naši državi našel Slovenko in si z njo ustvaril družino.
Lepo se je od strani do strani ali od poglavja do poglavja „prebijati“, če lahko tako rečemo navdihujočemu branju, skozi omenjeno knjigo, kjer je zapisano toliko lepih besed o naši Sloveniji, ki ji avtor pogosto reče dežela. OK, naj mu bo. Zame je država. Dežela je bila nekoč, ko smo še sanjali in se zavzemali za samostojno državo. Zanimivo je predvsem to, da Noah Charney vidi stvari pri nas (pravzaprav vse) v mnogo lepši luči kot mnogi pri nas rojeni Slovenci. Še toliko prijetnejše je, če vse te pohvale lahko preberemo izpod prstov nekoga, ki je rojen in je odraščal v Ameriki, ki je tudi za mnoge Slovence sanjska dežela. Evo, pa sem še sam uporabil to besedico dežela. Seveda kakor kdaj. Za denimo pri nas levičarsko usmerjene Slovence, ko je na oblasti republikanec, sploh če je to slovenski zet Donald Trump, Združene države Amerike (ZDA) niso več sanjska dežele, takrat jim vse, kar diši po ZDA ni ravno pri srcu, ali obratno za naše desno usmerjene volivce, ko je na oblasti demokrat. A dovolj politike.
Nekateri menijo, da si bo pisatelj skozi leta premislil. Zaenkrat si še ni (menim, da si tudi ne bo), še vedno ima Slovenijo nadvse rad. Ljubezen ali zatreskanost v našo Slovenijo še kar traja. Saj sem tudi sam zaljubljen v to lepo Slovenijo in tudi v Slovenko, s katero sem si ustvaril družino, ampak jaz sem tudi nekdo, ki v svojih zapisih, predvsem komentarjih, opisujem tudi stranpoti naše še vedno mlade Slovenije. Zato je lepo prebrati še kakšno misel ali v tem primeru knjigo nekoga, ki ni rojen tu, se je pa odločil, da bo tu na najlepšem koščku sveta pognal svoje korenine.
V enem poglavju Prosti čas po slovensko, nam je postregel s toliko lepimi besedami, da ti res zaigra srce, a tudi z enim stavkom, ki po mojem dne drži povsem. Zapisal je: »V socialističnih časih je imela večina ljudi zastonj (ali z velikim popustom) teden dni poletnih počitnic za praženje na morju in teden dni zimskih počitnic za smučanje v gorah.«
No, ja, dragi Noah, sam sem odraščal v teh socialističnih časih v delavskem, rudarskem okolju, kjer nikoli nismo imeli nič zastonj. Edino, kar so mojim staršem in potem moji družini omogočali, je bilo to, da smo za letovanje v prikolici v kakšnem kampu račun lahko poravnali v treh obrokih. V enem z zelo nizkimi plačami sploh ne bi mogli oditi na letovanje.
Globoko pa se strinjam z njim, da imamo pri nas resnično okusno in raznovrstno hrano. Še vedno dostopno skoraj vsem družbenim slojem. Če ne zaideš recimo v kakšno gostilno z Michelinovo zvezdico. Vesel sem tudi, da nas avtor nima za hlapce, kot Slovenci še zmeraj zmotno razumemo Cankarjeve Hlapce. Če bi bili hlapci, nas še davno ne bi bilo, pa tudi našega najlepšega jezika na svetu ne bi ohranili. Čeravno me je zanj malo strah, ko se denimo sprehajam po Ljubljani, kjer je vse več napisov v meni tujem jeziku.
Zato, Noah, prosim še naprej pišite o lepotah naše države in o nas, ki smo tu rojeni in (ali) smo pognali korenine.
Powered by Contextual Related Posts
