Kdo sem jaz, da bi se šel boga?
Tokratno kolumno začenjam s poobjavo pesmi, ki je bila prvotno objavljena na zadnji strani tednika Domovina. Napisal sem jo nekaj mesecev pred začetkom zbiranja podpisov za zakonodajni referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kakopak sem podpis na upravni enoti oddal tudi sam. Zakaj, se mi zdi, da najbolje pojasni ta pesem:
Kdo sem jaz
Kdo sem jaz, ki se igra s smrtjo?
Kdo sem jaz, ki zanika življenje:
smeh, žalost in trpljenje?
Kdo sem jaz z glavo tja v stran zazrto?
To nisem jaz, jaz sem življenje,
nekdo, ki ve, da obstaja tako veselje kot trpljenje,
nekdo, ki ne roko smrti, ampak življenju ponuja,
ki se v slepoti tej vse bolj prebuja.
Pa nekdo, ki se nima za stvarnika sveta,
in ki o življenju in smrti ne odloča namesto Boga.
Vesel sem, da so verske skupnosti izrekle svoj jasen PROTI zakonu, ki omogoča pomoč pri končanju življenja. Kar se mene tiče, se temu lahko reče tudi zastrupitev. Nekateri zagovorniki pomoči pri končanju življenja pravijo, da ne gre za strup, da gre za zdravilo. Dajte no, zdravilo vzamemo ali zaužijemo, da se pozdravimo, vsaj poskušamo pozdraviti, ne pa da umremo, da končamo življenje.
Zadnjič sem se pogovarjal z visokim cerkvenim dostojanstvenikom, ki tako kot sam malce dvomi, da bo zakon na referendumu zavrnjen in to iz žalostnega razloga, ker je tako kot jaz prepričan, da postajamo vse bolj sebični, kot posamezniki in kot narod. Kar je nevarno. Sam pa menim, da se bo precej udeležencev referenduma spet in znova odločalo na podlagi tega, kar rečejo določeni politiki. Pri nas je še vedno tako, da če ne maraš denimo Janeza Janše, lahko da še tako dober in koristni predlog, pa ga nikoli ne boš podprl, ali obratno: tega, kar predlaga Milan Kučan ali kdo od vsakokratnih njegovih novih obrazov, tisti na drugi strani ne bodo podprli.
Upam, da pri tem zakonu ne bo tako, da bo zmagal razum, da ne bomo sebični in predvsem, da bomo spoznali, če še nismo (jaz sem), da nismo stvarniki sveta.
Powered by Contextual Related Posts
