Dober dan, življenje
Ne morem povedati, kako srečen sem, da je moja mama še med nami. In to kljub temu, da je onkološka bolnica, da tudi njeno srce ni najbolj zdravo, in zato, ker vem, da se vseeno, čeravno kdaj potarna, veseli januarskega srečanja s svojim 89. rojstnim dnem. In kako sem še vedno žalosten, da je oče odšel v večnost že skoraj pred tremi desetletji. Tako kot mnoge knape (rudarje) ga je premagalo težko delo pod zemljo, za nameček pa še kar nekaj žalostnih dogodkov v njegovem življenju, najprej, ko je leta 1965 v železniški nesreči v Zidanem mostu izgubil tri svoje sorodnike, pa kmalu zatem huda nesreča sina, mojega brata, tudi huda nesreča v rudniku, ko mu je velik okrušek na več mestih zlomil hrbtenico in dobesedno zdrobil nogo in potem v zadnjih letih življenja še bolno srce, ki ni zdržalo.
Še vedno ga vsak dan vidim v svojih mislih in ga pogrešam. Saj je bil bolan, ni več mogel tako kot nekoč delati na svojem malem koščku zemlje, kjer je še tik pred smrtjo zasadil jablano in tam zaspal, niti ni zmogel več daljše poti v breg, vem, da je v sebi premleval, zakaj mu telo ne da več tistega, kar mu je dajalo, ko je bil mlad in zdrav, a ko je videl svoja dva sina, svojo ženo, mojo mamo in štiri vnuke, ki jih je imel neizmerno rad, se mu je vedno na obrazu izrisalo neizmerno veselje in v očeh ponos. Mami je včasih rekel, da bi rad dolgo živel. Kljub vsemu… A mu žal ni bilo dano, moji mami je. Zato sem srečen, pa čeravno vem in ona ve, da ni najbolj zdrava. A ima nas, zdaj že tudi pravnuke, ki jih oče ni dočakal, in mi imamo njo. Potem pa slišim tole, kar me je zgrozilo: »In tisti, ki ima(te) to smolo, da je (vaš) njegov starš še živ in je nepokreten…« To so besede predsednika vlade, ki vse povedo o njem in res ne potrebujejo dodatnega pojasnjevanja.
Zapisal bom le še tole. V soboto sem bil v zagorskem hramu kulture, kjer so mnogi moji znanci in prijatelji iz društva Sožitje Zagorje praznovali abrahama. Mnogi člani društva so ga že pred leti, nekateri ga bodo kmalu, kar me neizmerno veseli. Veseli, da so mnogi med tistimi, ki imajo kakšno duševno ali telesno oviro še vedno med nami. Ne morem vam povedati, kako lepo jih je bilo po čudoviti prireditvi, v kateri so aktivno sodelovali, objeti, z njimi pokramljati in opaziti v njihovih očeh, kljub vsemu, neizmerno željo po življenju.
Ta njihov pogum, srčnost, radost življenja, ti res polepšajo življenje, njihovi objemi te pobožajo, njihovo prijateljstvo in zaupanje vate, ker ga vidiš, opaziš, poskušaš razumeti, pa je največ, kar ti lahko življenje da. In videti ponos njihovih staršev, sester, bratov, da so tu, z nami, z njimi na tem svetu. Ki nam ga vsem bogatijo.
Powered by Contextual Related Posts
