»Sara Schwarzmann se je pred nekaj leti zaljubila v moškega, ki ji je obljubljal nebesa, zbudila pa se je v peklu.« Navajam uvodni stavek iz revije Ona, kjer je omenjena avtorica knjige Divji ples z narcisom javno spregovorila o ljubezenskem razmerju, ki ji je dodobra zagrenilo življenje.
Že marsikatero knjigo Založbe Primus, ki je zadnja leta nadvse plodovita založba, sem prebral, tudi kaj napisal na teh straneh o kateri izmed njih (denimo o trilogiji Lov na generala), a ta izpovedna knjiga me je dobesedno posrkala vase. Prebral bi jo na mah, a sem si vzel dan premora, ko sem bil z branjem nekje na polovici, in si vzel kar nekaj uric za premišljevanje o prebranem in o tem, s čim vse nam lahko postreže življenje.
Ko se nam zdi, da nas je doletela najčistejša ljubezen, ko upamo, da bo trajalo in trajalo, se potihoma, iz dneva v dan vse obrača na glavo. Natančno tako se je dogajalo naši Sari, ki je upala, da je srečala in našla ljubezen svojega življenja, pa je iz dneva v dan vse bolj spoznavala, da je naša narcisa, ki vidi le in samo sebe, ki sebe vidi kot najsvetlejšo zvezdo sveta, medtem ko tiste, s katerimi si deli življenje, žali, zaničuje, jim grozi, tako kot v primeru v zvezi s Saro, že v naslednjem trenutku pa se hoče pokazati za najboljšega ljubimca, dobrega človeka brez ene sleherne napake. Ki pa jih vedno in vsakokrat najde v vseh drugih. Tudi v Sari, ki ga ljubi in trpi hkrati. Ki ne razume, da je enkrat njen ljubljeni kot dan ali sonce, a najpogosteje je predvsem noč in hlad, ki potem, ko Sara spozna, da z njim ne more in ne sme živeti, ne prenese tega, da mu je dala košarico. Ker njemu, narcisu je nihče ne sme! On je tisti, ki zvezo konča. A tokrat jo je Sara, kar ga še bolj razjezi. Njegova jeza se je kazala v tem, da jo je zasledoval, ustrahoval, se pojavljal na vratih njenega doma in ji pošiljal nebroj grozljivih in žaljivih sporočil na teden. Dobesedno je bila ves dan v krču in v strahu, da ji bo kaj storil.
Ne bom vam zaupal, na kak način in kako je želel Saro znova in znova ponižati, jo očrniti, zastrašiti, ker bi potem preveč povedal. Povem pa lahko, da žal žrtve, take kot je v tem primeru Sara, le redko naletijo na ušesa, ki jih slišijo, razumejo in podprejo. Na srečo Saro so, ne pa vsi. Vsaj na začetku se je zdelo da ne, ko je tudi sama upala, da se bo takoj ukrepalo. A se na srečo potem vendarle je.
V knjigi najdete torej tudi odgovor, kam ali na koga se v takih primerih obrniti. Tudi, kako se lahko soočiš z izgubo nekoga, za katerega si sprva mislil, da je ljubezen tvojega življenja, da deli ljubezen s tabo, pa spoznaš, da je le nekakšen parazit, ki vedno znova najde koga, na katerega se prisesa. Sara je na srečo zmagala, se pobrala in kar je še bolj razveseljivo, nam je vsem prek te res čudovite knjige, ki zame sodi v bok knjigi Belo se pere na devetdeset, sporočila, kako priti ali se izvleči iz takšnega ali podobnega gorja.
Zato, Sara in Založba Primus, hvala za to pretresljivo izpovedno knjigo, polno koristnih nasvetov za vse, ki se znajde(m)jo kdaj v podobnem toksičnem in nevarnem odnosu.
»Zasledoval me je, ustrahoval, se pojavil na vratih mojega doma, mi poslal petdeset grozljivih, žaljivih sporočil na teden … Ni mi pustil dihati, saj sem bila štiriindvajset ur na dan v krču in sem se bala, kaj bo storil.«
Powered by Contextual Related Posts
