Oranžne kroglice, korupcija in (ne)svoboda
Zelo dobro je naša sogovornica Milena Miklavčič v rubriki Pod kožo smo vsi… nakazala, v katero smer bo šla naša domovina s ponovnim ustoličenjem aktualne leve koalicije: »Zgodil se bo pogreb Slovenije.«
Sam sicer močno upam, da se 22. marca to ne bo zgodilo, torej, da bi tisti z volilno pravico pri nas še enkrat dali priložnost tej nesposobni vladi, ki nas je res zapeljala na rob normalnosti.
Celo tako daleč smo, da tiste nesrečne duše, ki so v zadnjih katastrofalnih poplavah izgubile skoraj vse, zdaj iz krogle vlečejo oranžne kroglice, kdo bo prejel to ali ono parcelo za novogradnjo. Če sploh. Kajti kandidatov v občini Braslovče je bilo 47, parcel pa le 24. Norost na kubik. Nekateri naši zvesti bralci se boste spomnili, da sem že v prvih mesecih po poplavah v eni od svojih kolumn na tej strani zapisal, da smo izvrstni pri urgentnih stvareh, torej v tistih prvih dneh reševanja življenj in premoženja, zatem pridejo prazne obljube o ne vem koliko na novo zgrajenih hiš (Mar ne, Robert Golob?), nakar naše »brihtne« vladajoče stranke staknejo glave skupaj in ustoličijo na kupe novih komisij in služb, ki da bodo za vse poskrbele. Neredko le vse skupaj še bolj zakomplicirajo, tako daleč, da leta kasneje pride celo do žreba, kdo bo kaj dobil, če sploh.
To je nekako tako, kot takrat, ko je ta vlada obljubljala, da nova ministrstva ne pomenijo hkrati tudi novih zaposlitev, oziroma, da bi bilo na vseh ministrstvih zaposlenih več ljudi kot poprej. Pravljice za otroke in naivne. Seveda jih je več, kajti nekam je treba odložiti politični odlagalni material. Enkrat sem ravno na to temo pisal kolumno za Večer. Nekako v tem smislu, da tudi mi denimo nekaj let odlagamo oblačila v skrite kotičke omar, dokler ne spoznamo, da se jih leto ali več nismo dotaknili in se na koncu odločimo, da jih nekomu podarimo. Ki mu prav pridejo. In smo s tem koristni. V politiki pa je drugače. Ustanovijo nova ministrstva, pa nove vladne službe, komisije in bog ve kaj še, kamor ponavadi »dostavijo« tako imenovani odlagalni politični material, od katerega so imeli nekoč koristi ali pričakujejo, da ga bodo morebiti še kdaj imeli. Oni, ne mi. Kakopak pa to plačamo mi, ki pa od njih nimamo nič. Le stroške.
Omenil sem že Večer, za katerega pišem, ga berem, tako kot redno berem tudi Delo. V teh dneh, ko kriminalisti preiskujejo gospodarski kriminal v vrhu SDH, tudi rabote nekaterih politikov in odvetnikov, lahko vsak dan v Večeru (četrtek, petek) o tem kaj preberemo (obširno, z imeni), v Delu pa le v četrtek en kratek stolpec s petimi stavki, brez imen, v petek, ko tole pišem, pa nič. Nič! Se kdo vpraša, zakaj? Kdo je že lastnik Dela? Ima kakšne posle z državo, denimo na infrastrukturnih projektih? Odgovor prepuščam vam.
O (S)vobodi pri nas, pa nam največ pove totalna vojna proti (N)epridipravu oziroma vsem tistim, ki si še upa(m)jo kaj kritičnega napisati. Ravno včeraj sem slišal od nekoga, ki mi je zaupal, kje v Zagorju je eno od mnogih (še neraziskanih) povojnih grobišč, da mu je nekdo grozil oziroma ga spraševal, ali naju ni nič strah za svoja življenja. Njega, ki mi je to povedal, meni, ker sem to objavil. Evo, še enkrat! Včeraj mi je nato še en nekdanji rudarski ključavničar zatrdil, da ve, da je v enem od zasutih jaškov nekdanje jame Kotredež v Zagorju polno trupel po vojni pobitih. Ko je enkrat tam blizu (daleč nazaj v SFRJ) nekaj popravljal in ni bil najbolj uspešen, mu je nekdo od vodij dejal, da naj pohiti, da se ne bo še sam znašel med kostmi. Ja, zanje in za mnoge druge so to še vedno in samo kosti. Groza. Takim priporočam ogled super filma Exodus 1945: Naša kri. Sam sem si ga včeraj ogledal v Trbovljah. Ti da misliti!
Powered by Contextual Related Posts
