Upor lačnih, Senca v temi in V peklu pravice so romani, ki jih je napisal Sagy M. Lew oziroma moj prijatelj Milan Sagadin. Tokrat sem se lotil njegovega četrtega dela z naslovom Fantje ne jočemo. O ja, pa jočemo Milan, oziroma imamo vsaj solzne oči. Kdaj pa kdaj. Občasno. Tudi jaz, ki nisem več fant, ampak že precej odrasel moški, a na srečo še vedno z otroško dušo. Zato so me besede, ki jih je v svoji zadnji knjigi (no, še veliko jih bo, po mojem, ta je le zadnja, ki je objavljena) precej čustveno pretresle. In občasno moje oči zasolzile. Ne rečem, da so mi tekle solze v potokih, to ne, ker sem že velik fant, ampak zasolzile so se mi. Podobno, kot kadar premočno pogledaš v sonce. Ampak, naj mi bo oproščeno, saj je imel tudi moj oče rudar, ko ga je kdo od njegovih vnukov prijetno presenetil, solzne oči. Pa je bil rudar, ki so menda trdi, jaz pa nisem bil rudar.
Kakorkoli, Milan Sagadin me je s tem svojim novim delom, ko opisuje svoje otroštvo, vrnil v mojo mladost. V moje otroštvo. Ki ni bilo tako čustveno obarvano pa težko, kot je bilo Milanovo. Meni se ni bilo treba ločiti od družine in si poiskati nove poiskati pri teti in stricu, drugima staršema, a navkljub temu, v marsičem podobno. Zdi se mi, da sem bil in sem še ravno tako naiven kot je bil Milan, ravno tako radoveden, kot je bil Milan, ravno tako sem rad pomagal pomoči potrebnim kot Milan…
A kot rečeno, meni ni bilo treba živeti daleč stran od pravih staršev, svojih bratov in sestre, pa deda, ki mu je Milan rekel voče. Milan je to doživel. A poprej, preden se je to zgodilo, je pisatelj slikovito opisal svoje zgodnje otroštvo pri pravi mami, ljubeči mami, in očetu, ki je bil grob, ki je rad pogledal v kozarec… Ob koncu sicer izvemo, zakaj je bil tak kot je bil, kaj so bili razlogi za to, a vseeno, Milanu je bila morebiti ravno njegova grobost poglavitni razlog, da se je odločil živeti pri teti in stricu, ki jih je leta kasneje klical ata in mama. Ne več stric in teta. Čeravno je bila zanj vedno prava, ljubeča mama tista prava, tista, ki ga je rodila, ki ga je imela od vseh najraje. On pa jo je zapustil. To si je očital. Ona pa je njemu pustila, da je odšel. To si je do smrti očitala. Kako težko breme za oba. Breme, ki ga Milan še danes nosi s seboj, ki ga verjetno tudi v nebesih premleva njegova mama. »To ni več moj dom. Rad imam vse, ampak nisem več doma. Moj dom je na Igu.« To je le ena od misli Milana, ko se je vračal k svojima pravima staršema, ko bi se morebiti lahko vrnil, pa se ni. In si to na nek način očital. Tako kot mami, da mu je pustila oditi. V sicer lepše življenje, dtran od revščine, alkohola, udarcev, a vendar.
V nekem drugem poglavju Milan zapiše: »Ko si enkrat odtrgan od doma in živiš drugje, se moraš privaditi na druge ljudi in novo okolje. Čas mineva, ti se privajaš in niti ne veš, da se spreminjaš. Misliš, da si isti, a ko se vrneš nazaj domov, ugotavljaš, da to ni več isti dom. Ne počutiš se več tako, kot se prej. Nekaj v tebi se je spremenilo… V meni se je. Še sam ne vem kdaj in kako.«
Pisatelj nam v svojem delu Fantje ne jočemo marsikaj zanimivega napiše tudi o večnem vprašanju komunizma, v katerem smo živeli. Ki naj bi bil popolna svoboda, a hkrati sistem, ki je prepovedal govoriti o Golem otoku ali denimo biti veren, obiskovati verske obrede. Pripoveduje tudi o tem, kako je Milan že v zgodnjem otroštvu odkril knjige in svoj pisateljski dar.
Veliko biografskih knjig sem doslej prebral od bolj ali manj znanih Slovencev. Ker če si znan, se to tudi prodaja. Ti naredijo reklamo. Pa če je tvoja biografija zanimiva ali ne. Milanova pa je. Kar se mene tiče, pa sem jih veliko prebral, gre Milanova knjiga po kakovosti v rang zgodbe o igralcu Borisu, o biatlonki Tadeji, po kvaliteti, da ne bo nesporazuma, a je njegova knjiga Fantje ne jočemo še bolj globoka, vesela in žalostna hkrati. In ja, kot sem že zapisal, solzne privrejo na oči. Pa saj so kdaj tudi malemu Milanu in prepričan sem, da kdaj tudi še sedaj, ko je Milan, nekdanji policist, velik fant.
Knjiga je izšla v samozaložbi, distribucijo opravlja Buča.
Powered by Contextual Related Posts
