Milko Škoberne: Zapornik 16/15

8984

V vsem tem tuhtanju in premišljevanju me končno zmanjka. Ne vem kdaj sem zaspal, zdelo se mi je le trenutek, ko sem zaslišal glasno zvonjenje, znak za bujenje. Bil sem, nevaren kot sem, varno zaklenjen, tako da več kot to nisem vedel. Ko sem brezvoljno in na hitro opravil jutranjo toaleto sem zaslišal tisti tako osovraženi zvok šopa ključev in odklepanja železnih vrat. Kmalu tudi mojih. Belo oblečeni prijazni zapornik mi je, v spremstvu paznika, z vozička izročil hlebček in lonček. Prepričan, da gre za jogurt, se vljudno zahvalim in vrata se zaprejo. Pa spet oni neskončno zoprni zvok zaklepanja, na katerega se človek sčasoma na silo le navadi. Ko pogledam lonček, ugotovim, da gre za kislo smetano. Halo, kisla smetana, za zajtrk, pa kaj vi to mene zajebavate? In kje je pribor?

Moj prvi zaporniški zajtrk …


Nisem vedel ali je to samo nadaljevanje vseh tistih, že doživetih peripetij s posteljo in televizorjem, ali gre za novo zaporniško foro, s katero preizkušajo moje meje, kdaj bom znorel. Česar ne bodo videli, tako sem si obljubil, pa naj se trudijo iz petnih žil. Nihče ne more zlomiti moje volje in odločitve, da bom na videz povsem mirno prenesel vse te pritlehne zadeve, ker sem se odločil, da bo temu tako. Toliko se že poznam. Tole, da dobim lonček kisle smetane brez žlice, je še najmanj. Ni omembe vredno. In kasneje se je izkazalo, da je šlo le za naključje, da so mi pozabili dati pribor. Čeprav, kako je bilo s posteljo in televizorjem v resnici, ali je šlo za preizkušanje ali ne, nikoli nisem izvedel. V tistem trenutku mi je bilo tako vseeno, tako za pribor, kot za zajtrk. Psihični pritisk je bil ogromen, kot v ekonom loncu, lačen nisem bil in tudi zajtrk mi je bil povsem odveč. Po možganih mi je kljuvalo samo to, kaj me še čaka tega dne. No, kljub temu sem, brez posebnih težav, deloma s pomočjo kruha in deloma prstov pojedel, kolikor mi je sploh prijalo. Minimalno, a le. Prvič v življenju sem jedel kislo smetano s kruhom za zajtrk, priznam. Kasneje sem spoznal, da gre za običajen zaporniški zajtrk, ki se ciklično ponavlja.

Potem sem ostal spet sam s svojimi norimi mislimi. Vedel sem, da nekdo mora opraviti razgovor z menoj, vedel sem, da me morajo odpeljati na zdravniški pregled in vedel sem, da me morajo opremiti z obvezno, uradno opremo, zaporniškimi oblačili. Vse troje me je odbijalo. Nisem vedel kako bodo, če sploh, poskrbeli za mojo varnost, nisem vedel kako dolgo bo trajalo, da bom nameščen v tej celici, nisem vedel, kdaj in kako me bodo porinili med ostale zapornike. In ob tej misli me je kar zmrazilo. Takrat sem prvič resno v mislih listal po seznamu oseb, ki sem jih obsodil zaradi različnih kaznivih dejanj in bi še utegnile biti tu doli. In se srečati z menoj. Med vsemi temi nisem našel nikogar, za katerega bi lahko čez palec rekel, da se bojim srečanja z njim. Pravzaprav, nikoli se nisem bal srečanja z ljudmi, ki sem jih sam obsodil in poslal v zapor. Nikoli. Še več, vedno sem se rad in brez strahu gibal v množici, na javnih prireditvah in ni bilo tako redko, da me kakšen bivši obsojenec celo povabil na pijačo. In sva rekla kakšno. Ali sem mu jaz dal za pivo. Drži, bili so neugodni tipi, tipi, ki so znali tudi groziti na obravnavi, tipi, ki so bili neprijetni že v priporu. A za vse te sem bil prepričan, da jih bom lahko »obvladal«, saj so imeli vsaj pošteno sojenje, kolikor je to sploh lahko bilo. Ker včasih so bile obravnave prav eksplozivne, ko so obtoženci znoreli na priče, policiste, izvedence, tožilca, izjemoma in zelo redko name – sodnika … a vedno sem situacijo obvladal, pa tudi pazniki so bili vedno tu. Če je šlo za pripornika. A večinoma se je dogajalo ravno na obravnavah, kjer ni šlo za pripornike. Samo enkrat se je v vseh teh letih zgodilo, da sem odredil obtoženca vkleniti nazaj, da sem lahko zaključil obravnavo. Pa še to samo zato, ker je nenehno skakal pokonci in motil red, ne zaradi groženj. Ko sem brskal po spominu sem ugotovil, da meni pravzaprav nikoli nihče zares ni grozil. Za razliko od nekaterih kolegic in kolegov, ki so imeli s tem stalne težave. In da se nikoli zaradi svojega sojenja nisem nikogar bal. Če nastopaš s pozicije vzvišenosti in moči, ali ko morda celo podcenjuješ obtoženca, ker si ti pač nad njim, ker si sodnik, se zna hitro zaplesti. Kdor seje veter, žanje vihar, pravijo. Bili so bolj ali manj neprijetni trenutki, verbalni izpadi, a prave grožnje ni bilo nikoli. Če zanemarim obtoženca, ki se je s svojo prijateljico enostavno pripeljal do moje hiše, ki ni ravno v mestu, in se predstavil moji ženi kot moj prijatelj. Z njima je prijazno spila kavo, ker mene takrat ni bilo doma, kar je seveda vedel, saj je bilo to dopoldan, ko sem jaz v službi. Nato sta mirno odšla. Človek, ki sem mu sodil zaradi spolnega nasilja in posilstev. Pri meni doma z mojo ženo pije kavo. Moj domnevni prijatelj. Ko sem prišel domov in mi je žena to povedala, predvsem za koga je šlo, sem najprej znorel, nato sem se vsemu skupaj le nasmejal. Čeprav, takrat spoznaš, kako slabo si zaščiten ti in tvoja družina in kako lahko je priti do tebe in tvojih, ki ti pomenijo največ. Če bi kdo imel slabe namene ga tako nič in nihče ne bi zadržal. Kot tudi mene ne, če bi se mojim kaj zgodilo. Agan. K., če to bereš, vsa čast ti, imel si jajca!

Čas. Kar naenkrat sem ga imel ogromno. Legel sem nazaj na posteljo, dal roke pod glavo, kar je tudi sicer moja priljubljena poza za razmišljanje, in tuhtal. Vse, od česar sem bežal v življenju, ne da me je tukaj dohitelo, ampak me je že v tej prvi noči pričakalo. Tole naše življenje je očitno ena sama veriga poslavljanj. Vsak korak je lahko zadnji. Prihod in odhod. Zorenje in umiranje. Tak je zakon narave. Ni je stvari, ki bi bila večna. Preprosto – ni je. Sam sem se zadnje čase počutil kot da bom ohromel. Sojenje, čakanje na obsodbo, upanje na ugoden razplet, pritožbe, razočaranje, poziv na prestajanje zaporne kazni, odhod v zapor. Zmeda. Razočaranje. Stiska. Niti tega ne vem več zanesljivo kaj je dobro in kaj slabo, kaj je pravica in kaj krivica, kje je meja med dobrim in zlim. Vsepovsod vedno hujši dvomi. A njihova senca – nasprotno kot doslej – trenutno nima več tiste moči, ki bi spodbudila mojo ustvarjalnost, temveč nekako čutim da mi preti nevarnost, da me lastni dvomi pokopljejo. Zakaj ? In zaradi česa ? Kot bi bil v molu … Potem v mislih kar naenkrat tista stara, lepa, evrovizijska. Mladenka z dolgimi, čudovitimi lasmi in kitaro.

Wie eine blume am Winterbeginn,

 Und so wie ein Feuer im eisingen Wind,

 Wie eine puppe die keiner mehr mag,

 Fühl ich mich an manchem Tag …

Vedno sem bil ponosen na svojo neodvisnost, poštenje in svojo karizmo. Poštenje po tej obsodbi lahko pozabim. Sploh ni važno kako in zakaj sem bil obsojen, kakšno je bilo sojenje in kako so bili prirejeni dokazi, obsojen sem bil. In v zaporu sem tudi. Poštenje je torej šlo. Za vedno. Verodostojnost tudi. Vse moje dosedanje delo je tako umazano in kontaminirano. Saj veš kakšni so ljudje, kako razmišljajo: če sem bil obsojen sedaj, koliko podobnih primerov, ki niso bili odkriti, je še bilo pri mojem delu. Saj vendar nisem mogel živeti tako, kot sem, samo na osnovi moje plače. Bojda. Intervju, ki sem ga dal za lokalni časopis med postopkom to potrjuje. Vedno ste imeli dober avto, potovali po svetu in vedno ste bili v družbi lepih žensk. Je bilo eno od vprašanj. Koliko vam pomeni denar je bilo drugo. Veliko? Čisto dobronamerna vprašanja kasneje dobrih prijateljice, novinarke in glavne urednice, bi bila lahko in so bila razumljena povsem drugače. Mar res? Ali morda kdaj iz svojega denarja nisem znal in uspel narediti še več denarja? Ali nisem, poleg sodniške službe, opravljal še vrste drugih, zakonsko dovoljenih dejavnosti, ki so prinašale zaslužek? In ko se tako omejeno začne spraševati še eden najbolj izpostavljenih (nisem rekel dobrih!) celjskih tožilcev, potem veš, da je vrag odnesel šalo. Še posebej, če mu sesuješ kakšno obtožbo, kot da sodiš v ZDA. Teatralno. Pred publiko. Odvetniki, obtoženci. Da ljudje v pravosodju, ki so me obkrožali takrat, povečini iz svoje plače niso znali, ali ne zmogli narediti ničesar, je v mojih časih bilo dejstvo. In če je nekomu to uspelo, če je pripeljal na sodni parking nov »boljši« avtomobil, je bil to takoj razlog za vprašanja, zavist, govorice. Pa kako, pa zakaj? Da gre za posebno, umetno ustvarjeno kasto ljudi, skoraj nedotakljivih za kritiko in osebno takisto skoraj neodgovornih za svoje strokovne napake, tudi. Ker tisti disciplinski postopki, na katere se sklicujejo (smo se sklicevali) so pesek v oči. Ker kdor naredi kapitalno napako tako sam odide. In, razmišlja običajni človek, ali ni tako vse pravosodje čisto skorumpirano? Pravijo. Ljudje. Lahko bi povedal kdo, kaj, komu, a čemu? Ampak, s kakšno pravico zdaj in zakaj? Komu mar. Jaz sedaj vsekakor nisem več tisti, ki bi lahko komur koli delil moralne nauke, ali pridigal o poštenju, ne svojem, ne kogarkoli drugega. Nikoli več. Spoznanje je grenko, a realno. Izpis iz kazenske evidence to potrjuje. A med ponosom in samovšečnostjo je tanka meja. Da dojameš resnico moraš včasih preko svojega jaza. Tudi če te na silo porinejo tja. Ko te življenje naplavi se vedno tolažimo, da je vse za nekaj dobro. Mar res? Zakaj že? Potem ko sem slabih 30 let zgledno in pravično (upam) sodil malim in velikim ribam in semkaj, na Dob, kdaj pa kdaj poslal kakšnega lumpa, sem zdaj tu na resocializaciji sam … Smešno. Pošljejo te v inštitucijo, ki niti kadrovsko, niti strokovno ne dosega tvojega pogleda na svet in tvoje strokovnosti in ravni, s ciljem, da te kaznujejo, zaprejo in prevzgojijo. S tem ti ukradejo nekaj let življenja, ki mine v brezplodnem čakanju da to mine. Državo pa drago stane. Ko se ravno na tvojem primeru pokaže vsa zgrešenost in nesmiselnost prestajanja zaporne kazni. Prideš v sistem, kjer postaneš državno varovana oseba. Zaklenjen in varovan z osebami, ki so oborožene in usposobljene za varovanje reda in miru. Komu mar sedaj tvoja strokovnost, izkušnje, šolanje, minuli ugled in slava? Naenkrat sploh ni več smešno. Ker si izpadel bedak, skorumpirani bedak. In takrat se zaveš stare resnice: najbolj čudoviti so ljudje, ki vedo kaj je poraz, ki vedo, kaj je trpljenje, ki vedo kaj se pomeni boriti in izgubiti, a najdejo pot iz globin. Te osebe znajo ceniti življenje in ga razumejo skozi sočutje, nežnost in globoko empatijo. Čudoviti ljudje se ne rodijo, čudoviti ljudje se – naredijo. To, dragi moj, je in naj bo tvoje vodilo. Sklenem. In če smo že pri vesti … Če je zločin to, da človeku vzameš življenje, zakaj jo potem lahko odneseš praktično čisto brez vsake kazni, če človeku ubiješ njegove sanje, ugasneš iskrice v očeh, mu vzameš zaupanje in mu pohodiš voljo do življenja? V resnici si takrat bolj kriv, kot če mu z nožem prebodeš srce, ker če umreš poln življenja je najbrž lažje, kot če v sebi mrtev še vedno živiš. Prepričujem se, da danes preprosto hočem verjeti, da vesolje vendarle je pravičen sodnik in da pride tisti jutri, ko se vse povrne in se vse plača. In ko izoliran, zaklenjen in prisilno zaprt hrepeniš po človeških dušah, ki naj bi te razumele in ti stale ob strani … ker čutiš stisko, nemoč in ponižanje, koliko mrtvih, presahnjenih prijateljstev imaš na vesti ti? Ne vem pa še, kaj bom na sodni dan povedal v zagovor, za vsa tista prijateljstva, ki sem jih pustil posušiti se nalašč, ker jih nisem več čutil. Ki, nekatera, ležijo na moji duši? Mogoče samo nekoliko premalo medčloveške kemije, mogoče premalo substrala, da bi jih pognal v rast, mogoče samo čisto navaden konec, ker tudi zanj je nekoč čisto pravi čas. Če tako želiš ali si samo lenobno pasiven. Ko, ležeč na klopi v parku, zreš v nebo in samo preganjaš oblake z ene strani neba na drugo, namesto minimalnega napora. Kam le leti to letalo? Vezi med ljudmi se namreč izpojejo, če so sestavljene samo iz besed. Teh vedno slej ali prej zmanjka.

Kaj me še danes čaka, če sploh kaj? Kako hitro se bodo odvijaje stvari? Kam me bodo namestili? Kdaj bom lahko telefoniral domov, to mi morajo omogočiti. Šel bi pod tuš, a bom lahko? Kdaj bom lahko imel obiske? Si sploh želim, da me v tej bedi kdo obišče? Si želim, da me kdo vidi, skrušenega, poteptanega, oblečenega v zaporniška oblačila, za rešetkami in v spremstvu paznika? Žena, otroci, prijatelji? Kakšen je režim obiskov za nove zapornike? Stotine vprašanj. V sobi vendarle morajo biti Hišni red in kakšen pravilnik. Pregledam omaro še enkrat in najdem. Seveda. Hišni red in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora. Noben ni pretirano obsežen. Hlastno se vržem v branje.

Med branjem spet znani zvok odklepanja vrat sobe. Ne vem, ali moram vstati, ko se vrata odpro, ali lahko obstanem v položaju, kot se nahajam. Nimam pojma. V izogib neprijetnostim vstanem še prej, preden se vrata odpro. Na vratih je paznik, ki me povsem običajno vpraša ali želim telefonirati. Jasno da želim. Seveda. No, pojasni, potem potrebujete kartico za telefon, ki jo lahko kupite v kantini. Ker tja ne smete, vam jo bomo dostavili popolne v celico. Če seveda želite in imate denar za nakup. Želim in imam, kakopak. Ampak, saj sem prinesel telefonsko kartico s seboj s 300 impulzi. No, ta vam tu ne bo koristila, mi pojasni. Ko boste imeli razgovor pri komandirju boste dobili posebno, svojo kodo za dostop do telefona, klicali boste lahko na tri posebej za vas odobrene telefonske številke, kar je stvar dogovora s komandirjem. V telefon boste vtipkali še kodo s telefonske kartice, s čimer boste ustvarili dobroimetje in to je to. Kartico vam dostavimo popoldan, tako da boste potem, če bo že opravljen razgovor s komandirjem, že telefonirali domov in povedali, da je z vami vse v redu. Širok nasmeh paznika. Upravičeno, pomislim. Naročim torej kartico za telefon. Iz kantine. Plačali boste potem, ko jo dobite, še pojasni. Želite morda da vam prinesem časopis? Ja, seveda. Torej dogovorjeno, prinesem Delo, ko bo časopis prost, zaključi in vrata se zapro.

Ta zadeva s telefonsko kartico, kodami in tremi dovoljenimi številkami je zame nova. Jasno je, da omejitve morajo biti, saj vendarle gre za zapor. In, nenazadnje, kontrola klicev, prisluhi in podobno. Lahko zanikajo kolikor hočejo, meni se to zdi samoumevno. Vendar pa tega v priporu na Povšetovi nisem imel. Tam je bila v uporabi povsem običajna telefonska kartica. Takrat, v začetku 2011. Zato sem jo tokrat tudi prinesel s seboj. Dobro mi je namreč še v spominu dogodek iz pripora. Po policijskem in sodnem pridržanju sem končal v priporu na Povšetovi. Neskončno sem se želel mojim javiti po telefonu in povedati, da sem v redu. Prizadet, užaljen, ponižan, a v redu. Kolikor je takrat šlo. Hotel sem besede sočutja in podpore. Povsem človeško. Ker takrat je bilo še malo huje vse skupaj. Čeprav sem vedel, da moj odvetnik, Tomaž, o tem, o vsem obvešča moje. Ampak osebni stik je le nekaj drugega. Paznik je prišel v celico in me vprašal, če želim telefonirati. Kot da je to pri katerem koli priporniku sploh vprašanje. Jasno da želim, po treh dneh. Poklicati ženo in mamo, ki je bila takrat še živa. No, pa pojdiva, je rekel paznik. In sva šla. Do telefona. Ki je bil zelo blizu, na hodniku. Če sem jaz prišel na hodnik, je to pomenilo, da tam ni bilo nikogar. Vedno so namreč izpraznili prostore, kjer sem se gibal. Zaradi moje varnosti pač. Tam ugotovim, da je telefon na kartico. Kaj drugega. Jaz je pa, seveda, nimam. »Kje lahko dobim kartico,« vprašam. »Ja, v kantini. Za danes je zaprta, odpre se spet čez dva dni.« Čez dva dni, pomislim, in čisto znorim v sebi. Skozi svoje profesionalno delo sem se čudovito naučil, da se tega na zunaj sploh ne opazi. »V petek!« »Ja,« odvrne mirno paznik, »za danes je že zaprta.« V petek. Ne vem, ali sem bil na robu obupa ali norosti, spraševal sem se zakaj me ta nori tip torej vodi do telefona, če pa ve, da kartice do sedaj nisem mogel kupiti, da telefoniral torej ne bom in ali me res načrtno jebe v glavo. In pri tem deluje povsem mirno in celo prijazno. In še preden uspem karkoli uporabnega artikulirati se zgodi tisto, kar nekatere ljudi nenadoma naredi velike, zelo velike: paznik mirno seže v žep, potegne ven novo, zapakirano kartico, mi jo izroči in reče, da lahko z njo telefoniram, da bom že v petek kupil drugo in mu jo vrnil. Ne vem kolikokrat sem v življenju iz popolnega besa prešel v stanje blaženosti in hvaležnosti, a to je bil takšen primer. Adijo pamet, kaj je izpeljal ta paznik. Tako mala stvar, ki je zame takrat pomenila neprecenljivo veliko. In lahko sem telefoniral domov. Če tistemu cmizdrenju, hlipanju in solzam sploh lahko rečem telefoniranje. Da sem sploh videl in izvedel, če je kdo še z menoj ali sem, domnevni kriminalec, popolnoma odpisan. Na mojo srečo je takrat bilo vse v redu.

Aha, torej v tem režimu, na sprejemnem oddelku me lahko držijo do 30 dni. Tako berem v Hišnem redu. Dolgo, moj bog. Iskreno upam, da bom tu čim krajše. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij tako imam, ker sem ga prinesem s seboj. Lahko imam svoja oblačila vendar pri »uradnih« opravilih, kot je odhajanje v jedilnico, na obiske, k zdravniku in podobno moram imeti službena. Pri sprehodih, športnih aktivnosti to ni potrebno. Torej me morajo še opremiti z vso to navlako, kar mi je znano še iz služenja vojaškega roka. Kdo ve kakšne cape mi bodo na začetku spet dodelili. Ker potem bom že nekako zamenjal, dopolnil, se znašel. Kot v vojski. Lahko imam pri sebi nekaj gotovine, vendar v omejenem znesku, odvisno od oddelka kjer se nahajam. Dobro, tudi logično. Denar je hudič in denar lahko pomeni nevarnost. Ker vedno bodo ljudje, ki so brez njega in vedno bodo ljudje, ki si bodo želeli tvoj denar. V zaporu sploh. S seboj nimam niti maksimalne višine 100 evrov, ker sem sklepal, da na začetku ne potrebujem toliko denarja. Moj načrt je bil, da se v prvih dneh in tednih skušam spustiti povsem na tla, brez priboljškov, na povsem zaporniške razmere, da mi bo potem lažje rasti. Računalnik so mi tako že zasegli, ko bo pregledan, da nima komponent, ki bi omogočale komuniciranje v spletnem omrežju ali brezžični telefoniji, ga bom dobil nazaj. Če mi bodo to odobrili. Valjda mi bodo. Veliko stvari lahko posedujem, ugotovim, tudi nož z rezilom do 4 cm. Lahko dobim do štiri pakete s hrano letno, če sem na zaprtem oddelku in neomejeno število, če sem na polodprtem ali odprtem oddelku. No, še razlog več, da čim prej zapustim to kletko in pridem na pol odprti oddelek. Vedel sem namreč, da je odprti zame v tistem trenutku svetlobna leta daleč. Ne zaradi mene, temveč zaradi moje bivše funkcije in javnosti. In nagajanja sistema. Čeprav bi, po moji presoji, glede na svoj karakter in minulo delo sodil na odprti oddelek, sem vedel, da se to ne bo zgodilo. Vsaj ne kmalu. In se tudi ni. Kot se ni zgodilo poslancu Srečku in še komu. Že če me bodo takoj premestili na pol odprtega, bo to veliko. Ker jaz sem vendarle Milko Škoberne, človek, ki mu je tudi zaradi drugih, v smislu generalne prevencije, potrebno pokazati kaj sistem zmore (kot da to ni bilo pokazano že z višino kazni in denarne kazni kot stranske kazni), sistem, za katerega se mi je v sodbi očitalo, da sem ga zlorabil. In ker nisem Janez Janša. Naj človek še malo trpi, vidi delovanje sistema. In se zlomi, če bo le uspelo. Največja velikost paketov je točno določena, če dobiš večji paket, se ta na tvoje stroške vrne pošiljatelju ali prinosniku. Razen če imaš za to izrecno dovoljenje direktorja zavoda. Ako stroškov ne želiš plačati, se vsebina komisijo uniči, če gre za hrano. Pakete s perilom in osebnimi predmeti lahko dobim, berem dalje, enkrat mesečno. Hrana mora biti originalno pred pakirana, lahko pa dobim sveže sadje in brezalkoholne pijače. Ne pa tudi hitro pokvarljivih živil ter živil, ki jih je treba hraniti v hladilniku. Kar logično pove, da povečini hladilnikov ni. Kot tudi ne smem prejeti tobaka, tobačnih izdelkov in pripomočkov za kajenje, energetskih napitkov in športnih prehrambnih izdelkov. Prvo me niti ne prizadene, ker nikoli nisem kadil, za drugo mi je malo žal. Kakšen energetski napitek včasih prav paše. Okej, pač ne. Kot tudi alkohola ne, kar mi je jasno in ni problem. Ožjim družinskim članom lahko telefoniram tudi na mobilne telefone, ostalim le na preverljive stacionarne telefonske številke. Razumem te varnostne razloge in jasno je, da morajo varnosti organi zavoda vedeti s kom komuniciraš, če že ne zakaj. Čeprav se mi to v današnjem času zdi malo za lase privlečeno, ob vsej teh tehnologiji. Posledično Zavod seveda izvaja kontrolo številk, ki jih lahko pokličeš. Problem so seveda morebitni načrtovani pobegi in vnos nedovoljenih substanc, od droge, alkohola do tablet vseh vrst, kot tudi telekomunikacijskih predmetov. Posamezni telefonski pogovor načeloma lahko traja do 10 minut. Hm, malo se mi zdi, vendar je zapornikov veliko in se morajo zvrstiti vsi, ki želijo telefonirati. Verjetno se tako ali tako tega ne držijo striktno, si mislim. Obiski so ob sredah in sobotah. Vsepovsod. Obiski so nadzorovani ali nenadzorovani. Nadzorovani so v prisotnosti paznika, za stekleno steno, preko telefona. To poznam, ker so me tako že tretirali na Povšetovi. Po predpisih in brez izjem, lepo prosim. Podobno, kot ljudje vidijo v ameriških filmih. Dobro, če izhajam iz očitka po sodbi, sem prejel podkupnino, da sem zlorabil sodniški položaj. Ni pomembno ali se jaz s tem opisom, ki je zagotovo napačen in krivičen, strinjam, sodba je pravnomočna in stoji. Brez kančka dvoma. Ampak da me zaradi tega enačijo z morilci, posiljevalci, roparji, pedofili … je pa malo huda. Kasneje sem spoznal, da sem bil, če je le bila priložnost, ne samo enak z navedenimi, ampak sem bil še malo »bolj enak« z njimi, kot je bilo to potrebno. Da se ve. Nekaterim je bilo dovoljeno »malo več«, nekaterim nam pač ne. Nenadzorovani obiski so brez navzočnosti paznika, v določenih prostorih za obiske, obiski v garsonjeri, obiski preko noči in obiski na vrtu. Ter seveda zunaj zavoda. Obiščejo te lahko največ tri osebe naenkrat. Obiščejo me lahko ožji družinski člani, ki jih ob sprejemu ali med prestajanjem kazni navedem pristojnem delavcu zavoda, seveda tudi druge osebe, če imajo za to dovoljenje pristojnega delavca zavoda. Kar pomeni, da so te osebe v naprej vpisane v tvoj seznam in odobrene in da v takšnem primeru preverjajo, kdo ti pride na obisk. Hm, obiski preko noči in obiski v garsonjeri? Dobski zapor ima šest garsonjer na zaprtem in eno na pol odprtem oddelku kjer te lahko »preko noči«, vse dni, razen ponedeljka, obišče prijateljica, partnerka ali žena. Verjetno tudi za istospolnega partnerja ne bi delali problemov, pomislim, ali pač? Praviloma med 20.00 in 06.00 uro zjutraj, v petek in soboto celo do 07.00 ure. No, kar se tega tiče je ta centralni slovenski zapor na Dobu v samem vrhu liberalnosti v Evropi. In zaporniki to možnost obiska v veliki meri izkoriščajo. Ko, seveda, pridobijo možnost, da jim strokovni delavci zavoda to dovolijo in ko si pridobijo to ugodnost. Pot do tu je zelo dolga. Še posebej, če si na zaprtem oddelku. Zanimivo je, da je možnost obiska v garsonjeri dana tudi v času obiskov, v trajanju do ene ure. Kar je izredno pomembno za psihično stabilnost in spolno sprostitev zapornikov in ohranjanje tudi tovrstnih stikov s partnerko. Da ti ne pobegne z drugim med tem ko si notri. Kar je pogosto. Saj zaporniki so takisto ljudje, iz mesa in krvi, s svojimi potrebami in željami, kot tisti, ki živijo izven zapora. O tem kako urejene in kakšne ženske hodijo na obisk zapornikom in kakšno je spolno življenje zapornikov kdaj drugič. Knjiga s tem naslovom bi imela le kakšne tri strani … Princip »lepa dekleta ljubijo barabe« seveda drži, ni pa absoluten.

Tu so še določila o nastanitvi, redu, čistoči, delu, terapijah, zdravstvenih ukrepih, premestitvah, usposabljanju za normalno življenje in pogojnem odpustu ter ostala, ki me takrat sploh ne zanimajo. Niti najmanj. Za vse to bo še čas. Živim v lažnem prepričanju, da vse to ne bo trajalo dolgo in da bom kaj hitro zopet zunaj. Ker takšna obsodba pač ne more vzdržati. Kar se je v nadaljevanju pokazalo za pravljico in zmoto.

Že takrat se odločim, da to sredo obiska zagotovo ne bom imel, ker preprosto ne želim, da me kdorkoli vidi v takšnem stanju, kot trenutno sem. Ne, dokler ne razčistim sam s seboj in ne, dokler se moj notranji sistem z vsemi obrambnimi mehanizmi ne vzpostavi nazaj. Ne, dokler ne spoznam režima in sistema. Ne, dokler vsaj na zunaj ne bom dajal videz, da sem uravnotežen in sam s seboj spravljen. Ne. In tako je tudi bilo. Nikoli nihče ni prišel k meni na obisk, da bi me videl v spremstvu paznika ali v službenih oblačilih. Nikoli. Ker obljuba je zato, da se spoštuje. Še posebej, če gre za moj ponos. In ego. Ker vem kdo sem in kaj pomenim. Sebi in drugim. In da v okolju, kjer se zdaj nahajam, nihče niti približno ne ve kaj sem bil, kaj sem, kakšni so moji potenciali in kaj zmorem.

Ko te takole zaprejo in zaklenejo v 3×3 prostor, nehote začneš ogromno razmišljati o sebi in svoji usodi. Na sploh zadnje mesece precej razmišljam o sebi. Čas je pač takšen, da se človek nehote poglablja vase in išče neke vzvode in razloge za dogajanje. Drugače pa ja, vem, da to ni vedno zdravo, a ne gre drugače, ker imam občutek, kot da imam v glavi velik osir. Pride tako kakšen dan, ko znajo biti presneto nadležna sorta podivjanih os, tako da resno razmišljam, da bi si šel lepotno odstraniti možgane. Zadnje mesece sicer močno dvomim, da jih sploh imam. Ker je vse to na meji mojih zmogljivosti. Tudi sicer močno dvomim v vse, kar mi pride pod roke in izpod rok. Upam, da bo s tem, da sem končno prišel na prestajanje te zaporne kazni, napetost vsaj nekoliko popustila in da bo to s pomladjo, ki bo prišla, minilo, ker je dokaj nadležno živeti s prepričanji, ki imajo v sebi skrito serijsko napako. Nikjer v navodilih za uporabo ne zasledim, da in če sploh preživijo resničnost. Piše samo, da svojih možganov ne smem presaditi v kakšen drug vrt, ker lahko okužijo civilizacijo. Saj veste, sem edino gnilo jabolko v skledi naravnost čudovitih jabolk pravosodja. Ne vem sicer čigave grehe sem plačal, ampak pustil sem jim tudi napitnino, zajetno … za vsak slučaj.

Po prvi, povečini neprespani noči, sem se resno vprašal kolikokrat dnevno v zadnjem času končam tam nekje na robu potrpljenja, na robu zdrave pameti, na robu istega obupa, na robu žalosti, na robu živčnega izpada, na robu ceste, na robu uspeha, z razparanim hlačnim robom, ko se brcnem ali pa udarim ob rob nečesa, ali pa si prste porežem na ostrem robu papirja. Kar se mi v zadnjem času dogaja kar naprej. Da, žal spadam v kategorijo ljudi, ki jim ostri robovi papirja lahko povzročijo nesrečo pri delu, ki pomeni, da težko tipkaš pametno, če držiš prst v ustih, ker ti iz vreznine izza roba nohta nesramno teče kri. Skupine O, Rh+. Morda sem samo preveč prebiral in se poistovetil s takratnimi zapisi #pečenegajabolka.

Spet tisti znani zvok rožljanja ključev in odklepanja vrat. Tokrat niti vstal nisem več, ker se mi zdi, da to ni potrebno. Prebral sem Hišni red in pravilnik in nikjer ne piše, da je to potrebno, nihče od mene tega niti ne zahteva. Torej, pozabljeno. Glas paznika mi sporoča: »Škoberne, greste na zdravniški pregled.«. No, si mislim, zdaj pa bo rokenrol.

»Ja, seveda,« rečem, in že greva po praznem hodniku.

 

PUSTITE KOMENTAR