Več kot daš, več dobiš

Za nami je Novo leto in moram priznati, da število 2017 nekoliko lažje zapišem kot sem prejšnje. Mogoče sem sama samo velik optimist in menim, da bo to leto lepše, spodbujajoče, leto novih izzivov?

Mogoče se motim ali pa ne. O tem bom lahko spregovorila konec tega leta.

Vsako leto, ko pospravim smrekico in okraske si zapišem želje in jih skrbno shranim med okraske. To počnem že več kot 15 let.

Nekatere se izpolnijo, nekatere žal ne. Ampak nič zato, jih pač podaljšam v naslednje.

Pomembno je, da imamo vizijo in vsaj en cilj pred nami, ki si ga želimo ujeti. V današnjih časih je pomembno , da imamo srečo, ker če jo imamo, imamo vse.

Ampak ali jo znate deliti z drugimi, ali jo imate samo zase?

Poznate pregovor: “VEČ KOT DASTE, VEČ DOBITE NAZAJ”.

Včasih se vprašam, pa to zares drži? Mislim, da kar drži in verjemite v to. Povrne se, ko najmanj pričakuješ in ko nekaj najbolj potrebuješ.

Danes je nekdo potreboval mojo pomoč. Ta pomoč ni bila materialna, ampak je bilo topla potica, skrbno zavita v lep prtiček. Spekla jo je moja mami. Namenjena je bila nam, ko smo se vračali z bližnjega hriba, kamor smo si šli razbremenit naš trebušček, ki je bil poln novoletnih dobrot. No, tu se moja zgodba šele začne.

Po poti navzdol srečam starejšega gospoda, ki je bil skromno oblečen za te nizke temperature. Pod staro jabolko, s katere so zadnji listi padli že v mesecu septembru, je pobiral napol suha, prhla jabolka in vsako posebej skrbno spravil v svoje luknjaste žep. Pogledal me je in rekel, da bo to za kasneje. Sklonjena drža, nekoliko zanemarjena brada in zobje so razkrili njegovo skromnost, ranljivost , sram in ponižnost.

Mogoče so se mu ravno takrat v glavi porajala vprašanja “Zakaj nekateri imajo, jaz pa ne?”.

To ne bomo nikoli vedeli, ker se premalo pogovarjamo. Ampak jaz ne. Kdor me pozna ve, da zelo rada govorim, sprašujem in pomagam. Tudi tokrat mi vest ni dala miru in sem mamo prosila, če mi lahko da iz torbe toplo potico, da jo dam gospodu.

To v naši družini ni problem, kajti vedno smo znali deliti in si pomagati.

Z hladnimi, suhimi, razpokanimi rokami, ki so razkrivale njegove dolge črne nohte je z veseljem vzel to skromnost iz mojih rok. Oči so se mi zarosile, ko se mi je ponižno zahvalil. Ampak jaz ne potrebujem zahvale. To je naše delo, moje delo, naša skrb, da pomagamo tistim, ki to najbolj potrebujejo.

Skromnost je vrlina in ne sramota.

KO LAHKO TAKOLE NESEBIČNO KOMU POMAGAM, MI POMENI VEČ KOT SI LAHKO KDO PREDSTAVLJA.

Radi se imejte in uživajte v skromnosti in stvareh, ki vam pomenijo največ.

Urška Sedminek Tamše