Življenje. Ne spomnim se namena

Švedski film. JAGTEN ( Lov ), 2012, režija Tomas Vinterberg, v glavni vlogi Mads Mikkelsen.

Ne morem vam opisati teh občutkov. Ni toliko besed in vzelo bi meni in vam preveč časa. In, ne nazadnje, preveč bi trpel. Zato si, če le lahko, poglejte ta film. Na internetu je lahko dostopen. Morda boste tako nekoliko bolje razumeli moj vsakdan. Ko se z lahkoto prepoznaš v Lucasu iz tega filma, ko so tvoji otroci kot Marcus. Res neverjetno je kako malo je potrebno in človek postane, bolje rečeno človeka ustvarijo, stigmatizirajo za kriminalca, izobčenca, obkroženega z »enakimi«. Kako stokrat ponovljena laž postane resnica. Tako preprosto je to. Kako nihče in nikoli ne more popraviti, nadoknaditi, izbrisati vsega tega gorja, solz in razočaranja. Ko je kakšen dan črn kot oglje. Ko kakšen trenutek zamegli um. Misli, kako bi bilo vse skupaj najbolje končati. Ki jih takoj v kali zatreš. Ni vredno. Sploh ni vredno. Saj nisi tak človek. Ko se nekoč vrneš v okolje, iz katerega si pred časom nasilno odšel, pa nikoli in nič ni in ne bo več isto. Ko žge in peče, pa ne moreš nič. Ko solze tečejo, pa mirno pustiš da tečejo še naprej. Naj tečejo. Vsaj to še imaš. Čustva. Ko si popljuvan, pretepen, odvržen. Ne glede na to kdo in kakšna avtoriteta, kakšna osebnost si prej bil. Ko veš kako si sam sebi in drugim na trenutke povsem nepotreben in celo v breme in ko veš, da pa morda vendarle tam nekje nekdo le misli nate. Ko se tolažiš s tem. Ko je hudo. In tudi ko ni. Vsako jutro, ko se zbudim, si vedno znova rečem –  nov dan je, čas za nov začetek. Pa je vse isto. Kakšen nov začetek neki. Enak protokol, enake obveznosti, enak ritem. Odvisen si od istih ljudi in ujet v iste lunatične odnose, polne manipulacij in nizkotnosti. V podrejenem položaju in obkrožen z istimi neumnostmi, ki te dobesedno silijo navzdol in samo navzdol. Ampak ne. Ne daš se. Kdo bi vedel … in pravzaprav – saj nihče ne ve koliko napora, energije in dela s samim seboj je potrebno da preživiš. Da si dopoveš, da je vse prehodno. Da si dopoveš, da bo to enkrat za teboj. Da ostaneš normalen, da ostaneš zvest sam sebi. Da ostaneš ti. Ko nobena dobra volja ne pomaga, ko se vsak dan vsaj nekajkrat spomniš kako zaboga in zakaj si pristal tako nizko. V tej bedi. Kako so si obrisali čevlje vate. Ali si ti ta dokaz, kako lahko tudi visoko izobražen nizko pade. Res je, lahko sem nasmejan in dobre volje vsak dan, še posebej ko grem vsakodnevno ven na delo, v okolje, ki diha in utripa povsem svobodno in drugače, ko grem za kakšen dan ali vsak vikend ven, domov, vendar je to le začasno, fasada, znotraj pa so bitke, kaj bitke, klanje, vojne s samim seboj. Ajde, da nekaj narediš in si to naredil naklepno, zavestno, hote. Kaj hudega. Umoril nekoga, ropal, prodajal drogo, posiljeval, vlamljal. Ko je kazen zaslužena. Pa kakršna koli že. Takole pa … živa groza. Vse te, ki so zdaj okoli mene, bi tudi sam nekoč obsodil. Verjetno. Morda celo na višje kazni od tistih, ki jih zdaj prestajajo, morda … ali pa morda tudi ne. Kaj pa sebe? Sedem let se že vleče moja kalvarija. Pet do zapora in dve tukaj. Ko nisem več pravi. Ko nikoli več ne bom enak. Dnevi, tedni, meseci in leta gredo mimo in minevajo v prazno. Brez veze. Nekoristno. Vsak dan več je samo še en izgubljen dan. Brezploden in dolgočasen. Ko si bližje svobodi – obenem pa s tem tudi svojemu koncu, smrti. Pa sem včasih tam zunaj mislil, da vem kaj je dolgčas! Je že tako, da vsi potujemo s sanjami. Tisti zunaj in mi notri. Vsi smo potniki na avtocesti življenja. Potepuhi na kolovozu upanja. Brezdomci v hiši ljubezni. Borci v vojni žalosti. Izgubljeni iščemo. Nerazumljeni razumemo. Neljubljeni ljubimo. Negotovi upamo. In vsi smo isti. In vsi smo različni. Tukaj še toliko bolj.

Seveda se vsak trenutek zavedam, kaj pa drugega, da sem zaprt, ujet v sistem v katerem sem specifično omejen, da vsak dan strokovno propadam in vsak dan po malem izgubljam stik z življenjem. Z bistvom le tega. Delom, zabavo, potovanji. Vsaj tako se mi zdi. In ko se ti kakšen dan vse skupaj poruši res potrebuješ ogledalo. Da se pogledaš vanj in si prisoliš eno klofuto z leve in eno z desne. Da se strezniš in spraviš k sebi. Zase. Samo zase. Ker to moraš. Zanimivo, da potem vsi, ki ti na takšen dan ali teden telefonirajo ali se kakorkoli srečajo s teboj, takoj opazijo, da si nekako drugačen. Ma, glejte, drugačen sem vsak dan, dragi moji. Ampak tokrat imate prav. In tu ne veljajo pravila kot zunaj, da bi lahko uskladil svoje življenje z notranjimi potrebami in razvijanjem svojih sposobnosti … malo morgen ! Drži, da je depresijo in anksioznost res moč premagati brez antidepresivov (ki jih tukaj nikoli nisem užil ali zanje prosil) ali brez psihoterapije (ki jo, na srečo, še ne rabim), a za to potrebuješ primerno kvalitetno prehrano (ki je tukaj povečini ni), večjo količino maščobnih kislin omega 3 (a? od kod tukaj to?), s telesno aktivnostjo (hvala bogu, vsaj to štima), rednim prakticiranjem sproščanja in doseganja srčne koherence (poskušam, poskušam … ), s harmoniziranjem bližnjih odnosov (ne me hecat, v zaporu ?), vzpostavljanjem ustrezne energetske pretočnosti (trudim se) in posvečanjem več časa temu, kar je za človeka dobro (vse v mejah omejitve svobode, kajne). Pa se kljub temu ponoči redno zbujaš in premlevaš pa kaj zaboga in komu (no, vsaj to vem !) sem se tako zameril, da so mi v stanju prekršiti vse kar je prekršiti moč in zjebati vse kar se je zjebati dalo. Potem pa, ko se na silo strezniš, končno le najdeš tisto misel, tisto moč, tisto energijo ki te ohrani zgoraj. Nad vso brozgo in nad smetmi. Vedno znova in vedno znova. Ker tako želiš in ker tako to mora biti. Kar pa pušča sledove. Brazgotine. In potem dokazuješ kako močno in kako prilagodljivo je človeško bitje. No, ne čisto vsako. Okoli mene je kar nekaj okostnjakov. Seveda pa bistveno pomagajo tudi obiski, izhodi in dnevi dopusta. Da ti to po večini sive dneve kdaj pa kdaj spremeni v mavrico. Ter da te spomni na tisto, nekaj več, kar obstaja tam zunaj. Kjer tudi ni vse tako čudovito, mar ne.

Pa saj veste, Milko je kontemplativni intuitivec …

Milko Škoberne