Ko ločitev postane vojna

Ločitev sama po sebi je travmatičen dogodek za celotno družino, pa naj bo razlog kakršenkoli že. Procent ločitev, ko sta dva, ki sta bila včeraj zaljubljena, kovala skupno srečo in prihodnost, danes ne najdeta več skupnega jezika, in kot dva odrasla sedeta in se pogovorita, je zelo majhen. Večino ločitev je bitka, kjer so žrtve otroci.

Zakon ali izven-zakonska veza – določene stvari je potrebno SODNO doreči

Par, ki se jima je v vezi rodil otrok, mora na sodišču urediti kar nekaj dokumentov. Če sta bila poročena, v prvi vrsti seveda razvezo. Nato se morata dogovoriti pri komu bo otrok v VZGOJI IN VARSTVU, pogovorno je to skrbništvo. Dogovoriti se morata o STIKIH in PREŽIVNINI. Vse to mora biti urejeno na sodišču, ker drugače nima zakonske veljave in je le dogovor, če tudi sklenjen na lokalnem Centru za socialno delo. Brez sodne odločbe imata oba starša enake pravice in dolžnosti, hkrati pa zelo velik manevrski prostor za podle igre, medosebna maščevanja…

Dogovor lahko skleneta SPORAZUMNO, če se v vseh točkah strinjata, ali s TOŽBO, če se ne strinjata. Tako sporazum, kot tožba epilog dobi na sodišču z odločbo. Od takrat dalje imata starša, a ne več zakonca, določena »pravila igre«.

Ko gre vse narobe

Ločitev za marsikoga pomeni življenjski poraz in pusti globoke rane. V obupu potem počne vse mogoče, v prepričanju, da je bivši partner satanovo seme in da je vse slabo zgolj zaradi njega, svojih napak pa ni zmožen uvideti. Ravno zaradi tega se ogromno parov na sodiščih leta preganja in skuša dokazati svoj prav. Vse v imenu korist otrok. Dva, ali vsaj ena ranjena oseba, ni zmožna objektivnega uvida situacije in je na koncu konec odvisen od poročil CSD, sodnih izvedencev, interpretacij odvetnikov in odločitve sodišča. Žal pa je tako, da zmaga tisti, ki na sodišču bolje predstavi svoj prav, ki pa dostikrat nima kaj veliko z realno sliko in s tem, kaj je dejansko v korist otrok.

Bitke v sodni dvorani so včasih na robu znanstvene fantastike in vso umazano perilo pride na plan. Dostikrat gredo te bitke v ekstreme in na koncu ima človek občutek, da se znašel v kriminalističnem trilerju.

Kljub temu, da je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerah (ZZZDR) bil spisan 1976 in bil do danes 14 krat dopolnjen, ima v 105. členu, p.3 jasno zapisano, da: »Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.«, v 106. P6: »Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.« in 116. Členu, p.1.: »Roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti, se

odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo.«. Kljub jasni zakonodaji, se redko kater sodnik odloči, da bo ta ukrep uporabil, čeprav je to v severnih državah praksa. Navsezadnje v bitki med staršema trpijo le otroci in če starševska sebičnost in egoizem tega ne dojame, potem niso vredni imena starš.

V Celju sodnica otroke dala v mladinski center

Pretekli teden je v Celju sodnica v primeru, kjer naj bi mati zaradi čustvenega nasilja indoktrinirala otroka, odredila, da se otroka namesti v mladinski center. To je eden redkih primerov, kjer je sodnica odredila tako, če ne skoraj edini. Dejstvo je, da veliko žensk v bitkah in želji po maščevanju bivšemu partnerju, še posebno, če je ta odšel zaradi druge, otroke čustveno navežejo nase, o očetu govorijo marsikaj in na vse načine skušajo dokazati, tudi z obtožbo spolne zlorabe, da oče ni primeren. Krivično bi bilo, da bi rekli, da so zgolj ženske takšne, tudi moški znajo na sodiščih igrati, manipulirati in lagati. Ne glede na to, kdo je tisti, ki otroka uporabi za orodje maščevanja, bi se mu morala postaviti strožja in jasna meja. Odločitev, kot je bila ta v Celju, je potrebno le pozdraviti in upati, da bo to postalo sodna praksa, saj bo le na ta način marsikatero otroško življenje dobilo možnost za normalno življenje.

Par, ki se loči nista več partnerja, a za vedno bosta starša. Otrok za svoj razvoj potrebuje dva zdrava starša, le na ta način bo otrok dobil vse, kar si zasluži. Ko sta starša le ranjena mož ali žena, je za otroka bolje, da je le ob tistemu staršu, ki je odrasel in odgovoren, če ni noben tega sposoben, je bolje, da je pri tretji osebi. Otrok rabi očeta in mater, ne ranjeno ženo ali moža.

Alenka Gabrovec