Naprej na vsebino

MILAN

»Zdrži!« in »Ne daj se!« je verjetno daleč najbolj pogosta želja, kaj želja, po svoje že kar ukaz, ki ga slišim od mojih znancev ali prijateljev, tako ali drugače. Vendar sistem tukaj ni tako preprosto delujoč in ne tako transparenten, da bi bilo to enostavno. Tukaj ne gre samo za misli McClurkina »Kaj lahko storiš, ko si storil vse, kar si mogel, pa še ni dovolj? Kaj lahko daš, ko si se ves razdal, pa je vse zaman? Samo vztrajaj!«. Ne, tukaj gre za mnogo več, za stvari ki so včasih povsem izven dosega razuma svobodnega človeka, gre za dojemanje, ki tistim, ki ga razumemo, čisto po tiho a vztrajno ubija voljo do iskanja logičnih, človeških in še kakšnih humanih rešitev.

____________________________________

Ko s slabim občutkom, ko te stiska v trebuhu in težkimi nogami prideš v ta nori svet znotraj zaporniških zidov, se ti niti ne sanja, kaj te čaka tukaj. In niti približno ne veš kaj lahko pričakuješ. Razen, če si povratnik in veš kam se podajaš. Še posebej strašljiv je občutek, če imaš za seboj slabih trideset let sojenja na kazenskem področju, kot jih imam jaz in veš, da ti ravno zaradi tega ne bodo prizanašali. Ne uslužbenci, še manj pa zaporniki. Veš da boš srečal marsikoga, morda tudi tiste, ki sedijo po tvojih sodbah. Ampak teh te ni strah ker veš, da so vsaj ti imeli pošteno sojenje. Upaš, da je temu tako. Mešani občutki prvih dni v sprejemnem centru, v osami, nasilno odtujen iz domačega okolja, ko si izoliran od ostalih in prepuščen svojim mislim in pogovorom s samim seboj, so še dodatna zavora, da na novi, zaporniški svet okoli sebe gledaš nejeverno. Kaj bo, kaj se bo zgodilo. Za sodnika, odvetnika, tožilca, se zadeva konča s pravnomočno obsodbo. Naprej je siva cona, dogajanje, ki ga ne poznaš in ki te ne zanima. No, temu kar doživljaš v prvih dneh niti ne morem reči prestrašenost, a občutek vsekakor ni najbolj spodbuden. Tesnoba, psihična napetost in negotovo pričakovanje. Potem pa sem po dveh, treh neskončno dolgih dneh, kar je dokaj hitro, iz sprejemnega oddelka prišel na oddelek z nekaj več svobode in predvsem ugodnosti. Tudi ta selitev je bila travmatična, saj veš, da si zdaj dokončno med njimi. Obsojenci. Malimi in velikimi lopovi, goljufi, preprodajalci droge, pedofili, morilci. Kamor sedaj za veliko, dolgo časa pripadaš tudi sam. Kar je najtežje doumeti, ker veš, da si tu po krivem. Tudi tu si enak z ostalimi, saj kdo pa je v zaporu kriv in upravičeno? In glej ga šmenta, prvi obsojenec, ki sem ga srečal, mi je pristopil z nasmehom, ponudil roko in se predstavil. Seveda je bil »moj« obsojenec. Mine prvi dan, spoznaš svoje »cimre«, spoznavaš sistem in pravila. Da si nihče. In tu sem ga srečal. Takoj po prihodu. Milana. Kar nekako se je prilepil name. Pravzaprav se niti nisva mogla zgrešiti. Bil je nekako drugačen, »normalnejši« od ostalih, zjutraj sva kaj kmalu skupaj spila kavo in se tudi nekoliko več družila, kot sem se družil z ostalimi. Tako, čisto spontano. Niti ne vem, zakaj ravno z njim. Njemu pa je verjetno godilo, da je bil v družbi »sudije«. Bil je povsem drug karakter, kot sem bil sam, drugačen človek, drugačnih nazorov in iz drugega sveta, kot sem ga živel sam. Imel je svojski humor, svoje poglede na svet, a tisto dobro lastnost ki sem jo cenil – iskrenost do mene. Ni me »štedil« in od njega sem slišal marsikatero pikro. Na svoj račun. Potem sva se družila čedalje več, precej. Bil je velik manipulator in veliki blefer. V pozitivnem smislu. V pokvarjenem okolju. Naštudiral je sistem in ga izkoristil v svoj prid. Marsikaj mi je na začetku pojasnil. Neposredno. Številne male stvari, ki ti olajšajo življenje tukaj. V zaporu je bil že kot mladoletnik in tudi za časa »Titeja«. Nisva bila enakih let, a tu nekje. Vsi vedo, da sam nikoli, ali zelo redko kuham kavo. Zato mi jo je vsakodnevno, redno in neštetokrat, skuhal on in mi »pomagal« s pretanjenimi zaporniškimi nasveti ves čas, od začetka, do tistega zadnjega dne, skozi vseh mojih, najinih neskončno dolgih dvanajst mesecev skupnega življenja. Z njim mi je bilo marsikaj lažje. Ne samo na začetku temveč tudi sedaj. Znal mi je, lunatik kot je bil, vedno izvabiti nasmeh na usta. Zanj sem bil »inlektelualec«. Bil je opora in jaz sem bil, vsaj upam, opora njemu. V zunanjem svetu se verjetno nikoli ne bi srečala, kaj šele družila. Prihajala sva iz preveč drugačnega okolja. Nazadnje sva, zadnjih nekaj mesecev, celo skupaj delala v pralnici. Bil je tisti, ki me je na začetku naučil zlagati rjuhe, brisače, uporabljati industrijske pralne stroje in sušilce. In še vedno nama je neumorno kuhal kavo. Tudi v »službi«. Pred dobrimi tremi meseci so mu zavrnili pogojni odpust. Rafali jeze so bruhali iz njega, počasi a zanesljivo sem se ga trudil spraviti na zemljo. Potem je spet pisal. Za pogojni odpust. Verjel sem, da mu bo tokrat uspelo, vedel sem, kaj ima in kaj lahko pričakuje, pomagal sem mu z nasveti in obenem prišel do spoznanja, da bo – odšel, da bom ostal brez njega. Pa vendar sem mu od srca privoščil, da mu uspe. In seveda je uspel. Odobrili so mu pogojni odpust. Včeraj sva se poslovila. Njegov dolg državi je poravnan, moj ne bo nikoli. Lump kot je bil, povratnik in prebrisanec, je uspel. Še deset dni dopusta, na katerem je sedaj in – konec. Neskončno mu privoščim in seveda zelo, zelo ga bom pogrešal istočasno. Je že tako, da ti včasih mali, na videz nepomembni ljudje, pomagajo prebroditi velike in strašljive trenutke. In zato jih ceniš. Ker so v tistem trenutku tam, na tvoji strani in ker so v nekem trenutku odigrali pomembno vlogo. Zate. Vprašanje je kdo je komu več dal, a to niti ni pomembno. Milan je bil lokalna legenda, svojskega razmišljanja in oportunističnega ravnanja. Človek, ki bi si ga samo lahko želel srečati, če bi morda slutil, da kdaj končaš v zaporu. Zapor je strašanska preizkušnja volje, moči, sposobnosti ostati normalen in funkcioniranja v kaotično psihotičnih kolesnicah. Če imaš srečo tam srečaš človeka kot je bil Milan. Milan, hvala ti od srca, tudi za tisto, kar me je včasih udarilo po glavi in srečno. Brez tebe tukaj nič ni, kot je bilo, a neskončno sem vesel, da si zunaj. Sam imam do takrat še mnogo neprespanih noči in še mnogo trenutkov, ko te bom pogrešal. Za vedno pa bo ostal oni tvoj veličastni stavek, ko si mi rekel: »Glej, sudija, kako naj ti jaz verjamem, ko ti pa še tvoji na sojenju niso…« Legendarno! Nepozabno!

______________________________________

Po dobrih treh mesecih se dogovoriva in se srečava v Mariboru. Jaz, še vedno zapornik in on, človek na pogojnem odpustu, na svobodi, moj bivši sotrpin in človek, ki si zunaj poskuša ustvariti novo eksistenco. Prej, pred njegovo obsodbo, je imel bencinski servis in enega ali dva lokala. Zdaj poskuša nekaj drugega. Poskuša, se bori. Ni enostavno, pravi. Verjamem. Zunaj je huda bitka za preživetje. Verjamem. Prvi občutek je seveda pristno veselje ob ponovnem srečanju, saj naju veže leto dni skupnega zaporniškega življenja. Drugi, kaj hitro, pa je že malo zmedeni občutek, hej ali je to isti človek, s katerim si delil male zaporniške skrivnosti in občasne velike radosti? Tisti človek, ki se je vsako jutro drl po stavbi: »Hej, sudjija, pa kje si, kava je kuhana, kje imaš šalco?«. Je, pa vendarle ni. Mar sem se spremenil jaz, mar se je spremenil on? Ne vem, ni več tistega pristnega stika, ni več skupnih dogodivščin in ni več enakega cilja: PREŽIVETI IN PRITI VEN. Čim prej in čim bolj neboleče. Pred mano je oseba, na katero me veže veliko lepih spominov, obenem pa človek, ki je zdaj nekako nekaj drugega. Ogromno sem poslušal in bral o prijateljstvih, ki se zgradijo, ko je človek v stiski. V posebnih razmerah. Zdaj to poznam. In zdaj, ko sediva takole zunaj vsak na svoji strani mize in pijeva kavo, ki je ni skuhal on, pridem do spoznanja, da to preprosto ni več to. Ne jaz in ne on nikoli več ne bova, kar sva bila. Znanca, bivša prijatelja. Življenje.

Milko Škoberne

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice