Ljubezen nam je vsem v pogubo …

Povej na glas resnico.
Tisto, kar si zamolčal.
Tisto, kar nezavedno skrivaš pred seboj.
Tisto, preko česar greš, ko se delaš, da ne obstaja.
Povej, zavpij in preživi jo.
To je prvi in najpomembnejši korak naprej.

Moje obsodba in prisilno bivanje tukaj je povezano z malim milijonom izgube mojih funkcij, ki so mi pomenile nekatere več in nekatere manj. Ob okoliščini, da ti je tukaj  praktično povsem odvzeto družabno življenje in osnovno opravljanje poklica, da lahko pomahaš v slovo (skoraj) vsem socialnim stikom (seveda dokler ne prideš do ugodnosti in ciljno na odprti oddelek), je izguba nekaterih funkcij, ki si jih z veseljem opravljal, dodatna stranska kazen. Kolateralna škoda. Ki je seveda ne čutijo vsi zaporniki enako. Večina pravzaprav sploh ne. Ti pač. Ker si zdaj deklariran kot kriminalec. Že res, da ogromna večina ljudi, ki so tukaj, pred zaporom ni imela prav nobenih funkcij (barabe lopovske, kriči raja), zame pa to nikakor ne velja. Če pustim ob strani dokajšnje število funkcij, povezanih z mojim delom, ki jih, glede na nizek ugled in spoštovanje pravosodja, k čemur sem domnevno prispeval tudi sam, niti ne pogrešam več posebej, mi, ob nekaterih drugih, morda sčasoma še najbolj manjkajo – poroke. Da, poroke. Prijetno sobotno opravilo. Tisti, ki ste imeli možnost biti na kateri od porok, kjer sem imel kakšnega svojih mnogih poročnih govorov, tako veste o čem govorim. Drugi pa ste, žal, zamudili vsaj eno od več stotin »mojih« porok. Takšnih in drugačnih, marsikje po državi. A najraje doma, na laškem gradu ali na kakšni neobičajni, izvirni lokaciji. Velika večina pooblaščencev (uradni naziv ni ljudski »matičar«, kot zmotno misli večina, temveč pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez) svoj obred opravi tako, mimogrede, brez duše in rutinsko. Brez pravega občutka za brano besedo preberejo pripravljeni tekst. Ki povečini niti ni njihov. Pošteno povedano, tudi meni se je zgodilo, da sem kakšno poroko naredil čisto rutinsko, a upam da zgolj izjemoma. Mogoče kakšno osmo, deveto v istem dnevu, ko motivacija pade in če sta še mladoporočenca bolj »odsotna«, se pač zgodi. Ker sem vedno govoril na pamet, sem včasih, ko sem imel v mislih nov tekst ali ko sem vpletal kakšne nove bolj poetične vložke, nehote v trenutku pozabil kakšen stih, kakšen stavek, in sem se potem reševal s svojim smislom za improvizacijo. Se zgodi. Ker pravzaprav nihče ni vedel kakšen je moj osnovni tekst tega tako nihče ni opazil. Razen kakšen matičar ali matičarka, ki me je poznal kot svoj žep. A takšna sta bila samo dva. Jaz pa sem to seveda vedel in se ob tem v sebi jezil kakšen bedak da sem, da lahko pozabim del svojega testa. Eh, moj Škobi. Trudil sem se vedno dati nekaj več in, če se le da, preseči pričakovanja mladoporočencev. Pri tem ne mislim na poroke, ki so bile naročene in dodelane v podrobnosti v naprej, ko je šlo praviloma za imensko določene ljudi (pa ni nujno, da je šlo za vplivneže) ali njih starše in ko si govor prilagodil točno določenemu paru, ker tam adrenalina in duše pač nikoli ni manjkalo. Mislim na poroke, kjer ženina in neveste sploh ne poznaš v naprej, a začutiš njuno iskreno ljubezen ter hrepenenje in po tem trenutnem spoznanju delaš nekaj lepega za njiju, za katera začutiš, da si to želita in ne nazadnje zaslužita, ko se spontano a intenzivno odzivata na tvoje besede. Seveda če to zmoreš in znaš, kar večina pooblaščencev žal, roko na srce, ne zna. Ker samo preberejo v naprej pripravljeni, vedno in za vse pare isti tekst. Kar se mi zdi podcenjujoče. Kakšne poroke vse pa smo mi delali! Občutek po dobro opravljenem obredu presega vse tiste besede pohvale, stiske rok in zahvale na koncu, gre za tvoje notranje zadovoljstvo, z občutkom, da si napravil nekaj lepega, všečnega, nepozabnega, nekaj dobrega, nekaj kar ljudje znajo ceniti in zmorejo prepoznati. Seveda pa rabiš ob tem še kompatibilno matičarko ali matičarja, s čimer pa sem imel (skoraj) vedno srečo. Hvala Darja, Buki, Snežka, Ana … in hvala vsem tistim drugim matičarkam, ki jim žal niti ne vem več imena. Za kar se iskreno opravičujem. Preveč vas je bilo. Resnici na ljubo – vse tiste sladke in lepe besede, vse tiste obljube – po navadi niti ne vzdržijo. Ker življenje zna biti kruto in nepredvidljivo. So pa v tistem trenutku balzam za dušo. Skrivnost je le v tem da si obljubimo ljubezen in potem ljubimo z vsem kar imamo. Ker nekomu darovati ljubezen je tisto najboljše in najlepše kar lahko zanj naredimo. In posledično biti vedno iskren v odnosu do partnerja. Kar je najtežje. Kakorkoli, dragi moji, moje poroke, moji poročni govori, so skoraj nepreklicno preteklost. In kdo ve, če jih boste sploh še kdaj videli ali doživeli. Dvomim. Že zaradi novo sprejetega Družinskega zakonika verjetno ne. Morda posnete na kakšnem starem CDju ali ključku. Zdaj to delajo drugi ljudje. Edino merilo je, da so ugledni in spoštovani v okolju, kjer živijo. Morda zveni res neskromno – a ne verjamem da vsaj tako dobro kot jaz, kaj šele bolje od mene. Ker jaz sem na tem področju vendarle (bil) neke vrste legenda, kajne. Šmrc!

Rad bi spregovoril še o eni stvari. Kaj pa vem, morda je v moji naravi, da sledim tistemu, kar me v življenju navdušuje in navdihuje, tudi kadar ne vidim višjega smisla tega ravnanja. Potem pa se stvari v nekem trenutku povsem nepričakovano povežejo in prijetno presenetijo, obenem pa osmislijo moje odločitve in izbire. Ni je stvari, ki je ne bi vsaj poskusil narediti ali izkusiti, če si to želim. Takšen sem. Seveda nisem načrtoval da bo moja pot takšna, kot je v tem trenutku, saj enostavno nisem mogel ostati suh pri teku med dežnimi kapljicami. Obsojen v naprej. O tem se mi ni sanjalo niti ko sem meditiral ob zidu objokovanja v Jeruzalemu, niti ko sem pomočil svoje noge v sveto reko Jordan, ko sem obiskal vse točke križnega pota, ko sem bil pri obredu v sinagogi v Kfar Blumu ali Tel Avivu, ko sem obiskal številne prekrasne mošeje širom arabskega sveta, bil pri islamističnih obredih v Jordaniji, Arabskih emiratih, Omanu … užival v gospelu v Ameriki, pa skušal razumeti Amiše ali Mormone, pel in užival z budističnimi menihi v Aziji, se posvečal boginji Šivi, spoznaval širino verstva na Kitajskem, niti ko sem občudoval spevnost pravoslavnih popov v Rusiji, Grčiji, Srbiji, Makedoniji, Azerbajdžanu … ali ko sem kot otrok prejel zakrament prvega obhajila in birme … Pa kaj! Ko sem v zaporu, čisto na začetku, ko še nisem imel skoraj nobenih ugodnosti, šel k nedeljski maši, katoliški maši pri Robertu, nihče ni reagiral. Ko sem bil takisto znotraj zidov na obredu Hare Krišne tudi nihče ni reagiral. Ko pa sem potem želel spoznati še Čezvesoljno zombi cerkev blaženega zvonjenja (da vidim kaj je smisel in cilj te ne nazadnje tretje največje verske skupnosti v državi) pa je nastal v javnosti (čeprav gre za mojo povsem intimno zadevo) velik pomp in cela pizdarija. Ker novinarji, željni senzacij, bi morali najprej pomisliti s kom imajo opravka, kdo sem jaz in kaj sem v življenju že izkusil. Žal pač nisem nek zateleban novinar, ki je na sever najdlje prišel do Celovca in na jug do Poreča, za menoj so kilometri in kilometri sveta in poznavanja in spoznavanje številnih ljudstev in verstev. Imel sem opravka tudi s šamani in vrači, tako v divjini Bornea kot v osrčju Afrike. Takrat pa naj bi, zaradi neke Zombi cerkve, po vaše, skrenil z zdrave pameti. Brat Milko. No, lepo vas prosim! In o tem celo pisati v časopisju. Nihče ne bo mogel izbrisati tega, kar je zapisano v moji duši, vtisnjeno v moj spomin. Do takrat, ko ga bo demenca v starosti počasi izbrisala. Vsem nam. Ne samo meni. In tukaj, v tem norem peklu, ker sem trenutno še vedno, je prav prijetno včasih zapluti po brzicah čudovitih spominov. Ki ti vedno znova pričarajo nasmeh na usta. Če jih imaš. Spomine, ne usta. Meni jih je življenje dalo. Imam to srečo. In medtem ko nam življenje drsi skozi prste, se očitno ukvarjamo s popolnimi banalnostmi, kot pravi v nekem uvodniku Sabina O., in sicer kaj bo kdo imel, kako se globalno vesti, kako korporativno upravljati ta svet, kako se vseživljenjsko izobraževati in še in še teh novodobnih puhlic, ki so same sebi namen. In pri tem je, po moji presoji, povsem zasebna zadeva in nepomembno ali je neki Munc obiskal nekega Škoberneta pod patronatom Zombi cerkve v zaporu. Sic! In seveda, ne sprašujemo se, kdo sem jaz, ampak se postavljamo s takšnimi enotami kaj jaz imam in kaj jaz na družbeni lestvici predstavljam. In potem si celo mislimo, da nekaj smo, da nekaj vemo, da nekaj pomembnega ali celo velikega delamo. Ubogi. Ubogi. Mi vsi.

Milko Škoberne