Skip to content

Ljubosumje pa to…

Poznate občutek, ko vas tiči pri prsih, v glavi divja vojna, bes narašča, razum je bister, vidite nevarnost in tam bi nekomu zavili vrat, hkrati bi jokali in kričali? Telo divja, glava divja, bolečina vas trga, film za nazaj se vrti, si tu, a te ni? No, jaz ga ne. Baje so to občutki, ki jih doživljaš, ko si LJUBOSUMEN. To je eno izmed mnogih čutenj, ki so meni tuje.

V Slovarju piše, da je ljubosumen tisti, ki čuti bojazen, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe. Psihologi kričijo, da je to paranoidno nezaupanje do partnerja, da ga vodi strah, da neke potrebe ne bodo zadovoljene in da naše telo kliče po pomoči.

Moje skromno kmečko razmišljanje…kater bullshit…ljubosumje je le izgovor za lastno sebičnost. Kakšen strah, bolezen in ostalo sranje, ki ga tako imenovani strokovnjaki ponuja. Še celo umor iz ljubosumna v tej naši deželici poznamo, ter se osebek obravnava kot psihičnega bolnika. ???

Resnica je čisto preprosta, osebek A nima dovolj jajc/jajčnikov, da bi bil kos osebku B, ker tega ne upa priznati na glas, mora svojo nesposobnost v nekaj zapakirati in je to v en paket, ki so ga poimenovali ljubosumje. Pa še strokovno razlago so si pridobili.

Nikoli nisem razumel moških, ki so iz ljubosumja omejevali ženske, jim ukazovali, grozili, bili nasilni zaradi kvazi preveč ljubezni. Dejstvo je, če imaš nekoga rad, mu zaupaš in ga ne omejuješ, ampak ga spodbujaš, mu stojiš ob strani, če tudi dela največjo oslarijo tega sveta. Si tam in ga ujameš, ko pade. Preprosto. Ker veš, da si najboljše, kar je in je ono na drugi strani najboljše, kar ti imaš, ter to dnevno pokažeš, brez uklevanja, brez onih mislih, kaj pa je ona/on zame naredil. S tabo je! Ko si najbolj nadrkan/a, nemogoč/a, ko si čustveno nestabilen/a in le zamahne z roko in reč, jutri je nov dan.

Omejevanje, izpadi in ostalo sranje je znak nizke samopodobe, če ravno je osebek v timu lepih, bogatih in pametnih. Včasih nič ne pomaga. Kombinacija nizke samopodobe, kretenizma, majhnega tiča/ali pač tistega kar determinira ženske in vakuma v glavi (visok IQ še ne pomeni, da je v glavi kaj) je kombinacija za katastrofo. Potem pa človek sliši zgodbe, da je nekdo partnerko ubil iz ljubosumja. Mislim, da je v zadnjem času to že kar »modna muha«. Zgodb, kjer moški zaradi ljubosumja pretepe partnerko je v vsaki vasi polno, enako, da jo ima na kratkem, da ne sme to in ono, da pošilja detektive za njo in podobno. Da ne bo pomote so tudi ženske svojega denarja vredne. Sicer se ne zatekajo k takšnem nasilju, ampak preverjanja telefonov, računalnika, zasledovanje, obtoževanja so njim tudi domača. Mojemu kolegu je njegova v besu razbila avto, mu ga popisala z onim tipičnim KURBIR, PRASEC. Eno mi pa ni jasno pri tem, kako za vraga osebno stvar gre človek prat v javnost. Nič kolikokrat se mi je že zgodilo, da je katera na fešti zlasala drugo in jo obtožila, da peca njenega tipa, ali pa moški nakoltiral drugega, ker naj bi ogledoval njegovo. Še bolj bedasto mi je, da po omrežjih oznanjaš, da te je tip/ženska prevaral/a. Glavna bedastoča so anonimke, ko smo že tu, bi lahko kdo spet moji poslal kakšno, ker bi jaz rad on nori sex ponovil. Dam pa posebno priznanje za vse one budale, ki kličejo domnevne ljubice/ljubimce in se derejo, da naj njegovega/njegovo pusti pri miru. Ali pa celo pišejo SMS. Glavna nagrada za bedastočo gre pa vsem tistim, ki so in še grozijo s samomorom. Ljudje, kje je vam samospoštovanje? Kaj ni jasno? Če te nekdo želi prevarati te bo in pika.

Zame najbolj zanimiva izkušnja je bila, ko sem na enem izmed skupnih žurk prevaral takratno punco. Zadeva nekako takšna. Leja mi je bila že nekaj časa všeč, vedel sem, da sem tudi jaz njej, a je bila prepričana, da sem takrat, ko sva se spoznala butnil njeno prijateljico. Nisem jo, pa tudi svoja merila imam. Jaz sem v tem času naletel na eno zelo posesivno dečvo. Vsem je bila všeč, meni antipatična, a smo se ga enkrat napili, pa sem jo poknil, ona je mislila, da jo bom oženil. Tako poknjen nihče ne more biti. Še vedno je sama, čeprav je dobra mačka, a premaknjena v božjo mater. Torej ta moja je bila pijavka, žurali smo ga veliko in na eni žurki je malo preveč spila tudi Leja. Vse skupaj se je začelo zelo nedolžno. Jaz šel na čik, ona se malo ven ohladiti in sva se znašla skupaj pod zvezdami, zapletla se v pogovor in me prešinalo, da bi jo poljubil. Pustila mi… Ostalo le pri poljubih, tokrat. Vrnila sva se not. Tam si šla igrice…šlatanja pod mizo, za hrbtom…dokler nisva bila tako zrajcana, da sem jaz šel spet uradno na čik, ona nekaj minut za mano na hlajenje. Končala v avtu in z neverjetnim seksom. Se oblekla in vrnila. Mislite, da je kdo vedel? Ni. Ponovila tudi nisva. Škoda.

Zgodb, kaj vse sem počel bi lahko pisal in pisal, ter bi nastal roman in onih 50 odtenkov bi bili le amaterska verzija.

Ljudje veliko preveč časa in energije posvečajo stvarem, ki so preproste. Iz nič naredijo dramo in glavno polemiko. Zakaj? Da jim ni potrebno na glas povedati, kaj si v resnici mislijo, čutijo, biti v tistem psihološkem stiku s samim sabo? Če bi se samo enkrat, ampak res enkrat vprašali, kaj jih vodi, ko zganjajo ljubosumje, bi jih bilo pošteno sram. Ampak sam sebi priznati, da si egoistična svinja, ki te skrbi le lastno zadovoljstvo, da se počutiš celega in mirnega, če imaš nekoga ob sebi, to ne gre. Ni variante si priznati, da nisi sam sebi dovolj, da rabiš nekoga, ki ti je »torbica« da svetu dokažeš, da si normalen. In če ga privežeš nase, ker ga izsiljuješ, zganjaš ljubosumje, okolica vidi, da sta polen par. Resnica je žal čisto druga. Okolica tako in tako opazi, da nekaj ni v redu. Konec koncev so specializirani na to, da iščejo le tisto, kar je narobe, kaj je prav je samoumevno. Druga polovica je že toliko umrla v sebi, da se ji sploh ne da prepirati in za voljo miru pristane na vse. In to ti je život? V svoji budasti glavi si ustvariš svet, ki je po tvojih standardih, ne glede na to, kaj tvoji bližnji čutijo. Ko gre kaj ven iz tirnic drama in zganjanje ljubosumja, terorja. Torej vsi nesrečni, le ti, ko je v skladu s pričakovanji. Nato vzgojiš otroka v duhu, da z ljubosumjem pri partnerju dosežeš vse, ter da je OK če si sebični egoist, ki ga vodi le ranjen ego. In potem smo kjer smo. Ne smem pozabiti še na psihologe, strokovnjake, ki opravičujejo ljubosumje z motnjo. Koja motnja! Sebičnost in nič drugega.

Ljubosumje nikoli ni dobro, a nikoli ne zamenjujte skrb oz. on angleški »care about you« z ljubosumjem. Če ti je do nekoga, ti valda ni OK, če flirta s kom, a hkrati veš, da si kralj/kraljica njegovega življenja. Je kepica v grlu, a je le za trenutek in iz kepice ne zraste nič. Hvaležen pa si vsak dan, da imaš ob sebi osebo, ki te je sprejela v polnosti takšnega kot si, te ne želi spremeniti, te podpira pri vseh neumnostih in te vedno ujame, ko padeš. Vedno je ob tebi, je tvoj angel varuh. A veš, da to ni samoumevno, veš, da je vezo potrebno vsak dan negovati, da ni vedno lepo, a opaziš vse. Veš, kaj pomeni kakšen pogled, smeh, dotik. Veš kdaj je čas, da se umakneš, kdaj kljub onim »zgubi se« moraš ostati. O svoji boljši/slabši polovici veš vse in se hkrati zavedaš, da ne veš nič. V takšnem vzdušju ni prostora za ljubosumje…

Ljubosumje je grda razvada, ki je vse prej kot koristno. Se nikoli ne vprašate, če je nekdo z vami zaradi tega, ker ga je strah iti in ne zaradi tega, ker bi vas imel iskreno rad? Je to življenje? Dnevni strah, da bo mimo prišel nekdo, ki bo dovolj velik razlog, da tvoj/tvoja razpre krila in poleti. Itaq je pol prasec/prasica, ker je imel/a vse…resnica: vi ste tisti prasec/prasica in hvala bogu, da je našel/našla dovolj močan razlog. Naj leti in nikoli več ne naleti na tako budalo.

Alfa Samec

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice