Prav je, da se razpravlja
Počitnice so tu. Tudi za tiste, ki smo jih izvolili v parlament. Nekatere slišim, ko govorijo, in preberem, ko zapišejo, da bomo šele sedaj lahko svobodno zadihali, ker da ko oni delajo, nekateri rečejo temu delu govorjenje, mlatijo le prazno slamo, razdvajajo, širijo sovražni govor, drug drugega ovirajo, jim nastavljajo polena in narod delijo na dvoje, troje…
Jaz pa ne mislim tako. Zame je parlament mesto, kjer moraš slišati različna mnenja. Kjer se morajo kdaj vneti tudi besedni dvoboji, kjer morajo drug drugemu nastaviti ogledalo in si tudi kaj povedati v obraz. Ali v kamero, ki je vedno tam. Seveda pa morajo biti razprave kulturne, strpne, nežaljive oziroma v skladu z nekim osnovnim bontonom. Res je, da gredo nekateri kdaj prek sprejemljive meje. A tako je povsod, kjer imajo demokratično ureditev. Tam, kje je nimajo, lahko govorijo le eni. Posvečeni. Tako je bilo nekoč pri nas v času komunizma in enopartijskega sistema. Kjer so lahko govorili le eni, drugi pa so lahko le prikimavali ali v najboljšem slučaju kaj tiho za šankom povedali. Če jih ni kakšen vohunček slišal.
Vedno pa je tako, tudi v demokraciji, da bi lahko bilo še marsikaj boljše. A to ni odvisno le od tistih, ki so bili izvoljeni. Odvisno je tudi od vseh nas, ki volimo. Eni raje desne, drugi leve, tretji tiste vmes, četrti nove, nekateri prekaljene in izkušene. A dokler imamo to možnost, da volimo, izbiramo, je upanje, da bo jutri, čez par let ali čez desetletje boljše, tam kjer te možnosti nimajo, jim je iz leta v leto slabše.
Prilagajanje
Pri nas je precej lepo živeti. Pa ne govorim kar tja v tri dni. Veliko potujem po svetu, tako da malce vem, kakšne so cene okrog nas, kakšne plače imajo, kako imajo urejeno zdravstvo, socialo, ali jim iz pipe priteče pitna voda, tako kot pri nas, ali se lahko okopajo v morju, pogrejejo kje v toplicah, plezajo po gorah, kaj doma na vrtu pridelajo, kaj dobrega pojedo in spijejo…
Pri nas se lahko družiš tudi z mnogimi, ki imajo korenine drugje. Če z njimi prijateljuješ, lahko izveš marsikaj o njihovi kulturi, veri, njihovih navadah in običajih, obiščeš njihova rojstna mesta v tujini, hkrati pa jim lahko veliko poveš kaj o našem narodu, našem lepem jeziku, naši kulturi, naših navadah, šegah, običajih, naši veri. Tistim, ki prisluhnejo, ki se želijo prilagoditi. Sam imam kar nekaj takih prijateljev. Na kar sem zelo ponosen.
Ko potujem po svetu, tudi s tujimi agencijami, se prilagodim. Kolikor se znam, sicer pustim, da me podučijo. Vem, če bi se odločil živeti in delati kje v tujini, bi se naučil tudi njihovega jezika. To isto pričakujem tudi od tistih, ki pridejo k nam živet in delat. Ker se mi zdi tako prav. Zakaj torej jaz ne bi od tu živečega Američana, Francoza ali Srba pričakoval, da se nauči našega jezika, se seznani z našimi navadami in običaji, saj vendarle vem, da tudi Američani, Francozi in Srbi od nas pričakujemo podobno, torej da se naučimo njihovega jezika, se seznanimo z njihovimi navadami in običaji, če tam živimo.
Zato se mi zdi prilagajanje nekaj dobrega. Resda gre to nekaterim bolje od rok kot drugim, a tako to je. Tudi v politiki. Nekateri se vidijo le na oblasti, ko so v opoziciji, jim vse dol pade. In so za njih tisti drugi vse najslabše, kar so lahko. Ampak ni tako. Morebiti pa so bili oni poprej premalo dobri, ali celo slabi, da so zdaj na oblast prišli drugi. A kot rečeno, v demokraciji nam je to omogočeno, v diktaturi nam ni bilo in tam, kje jo še imajo, tudi ne.
Powered by Contextual Related Posts
