Vaš dveletni otrok noče deliti igrač z drugimi. Razočarani ste in ga pošljete v svojo sobo: “Ko se boš pripravljen opravičiti, se boš lahko prišel naprej igrati”.
Otrok v svoji sobi izliva svoj bes, glasno joče in brca v steno. Zaradi tega bo dodatno kaznovan, vendar, ali mislite, da je bilo vaše pričakovanje pošteno?
Odgovor je NE. Raziskava, ki jo je izvedla fondacija družine Bezos (Bezos Family Foundation) je pokazala da obstaja velika razlika med tem, kaj otroški psihologi štejejo za normalno vedenje in tem, kaj starši menijo, da bi njihov otrok moral pri določeni starosti početi. Pojdimo po vrsti.
Deljenje
Mnogi starši in celo psihologi v vrtcih pričakujejo od otrok, da delijo in vračajo stvari. Kot vzgojitelj sem bil pogosto priča pregovarjanjem, ki so šla v naslednji smeri: starš reče otroku, da lahko vzame igračo, vendar pa jo mora po določenem času (najpogosteje merjenem v minutah) dati drugemu otroku, da se z njo igra. Najpogostejše se zgodi, da otrok ne želi vrniti igračke, ko se njegov čas izteče, zaradi česa sledijo kaznovanje in, seveda, solze. Ravno zaradi tega bi morali vrtci imeti več enakih igrač za najmlajše otroke. Bolje je imeti manj enakih igračk kot več različnih.
Celo 43 % staršev misli, da še ne dvoleten otrok ve, kaj pomeni nekaj deliti z drugim in zato je kazen, če se tako tudi ne vedejo, povsem neprimerna. Veščina “deljenja” se razvija šele med tretjim in četrtim letom starosti, tisto, kar se interpretira kot slabo vedenje, je pravzaprav stvar otrokovega naravnega razvoja.
Nadziranje vedenja
Pogosto sem se imel priložnost pogovarjati s starši, ki so bili jezni na svojega otroka, ker niso spoštovali določenih pravil. Nekateri so poskušali tehnike pozitivnega usmerjanja z risbami in nalepkami, nekateri pa so se celo posluževali podkupovanja. Na žalost se je pri večini to končalo z neko obliko kaznovanja. Starši so zaskrbljeni, ker njihovi otroci neprestano kršijo pravila, ne glede na to, katere tehnike motivacije in vzdrževanja discipline uporabljajo.
Kognitivna znanost trdi, da otroci do tretjega leta starosti ne morejo nadzirati impulzivnega vedenja, vendar pa 56 % staršev verjame, da otroci, stari med dvema in tremi leti, kljubujejo, ko kršijo pravila, 36 % pa jih verjame, da to počnejo tudi otroci, stari manj kot dve leti. V resnici pa otroci šele v starosti med 3,5 in 4. letom pričenjajo razvijati sposobnost nadziranja impulzivnega vedenja in šele veliko pozneje postanejo pri tem bolj dosledni.
Nadziranje čustev
Jok in izpadi besa starše najpogosteje spravijo iz tira. To potem pelje do grajanja, kričanja in kaznovanja otrok, najpogosteje z osamitvijo, da “razmislijo o svojem vedenju”. Puščanje otrok v sobi, da se umirijo, lahko da v tistem trenutku sicer želeni rezultat, vendar pa se napadi besa običajno zgodijo na javnih mestih, kjer ni prostora za pomirjanje. S tem, ko ste na otroka besni in ga mogoče zaradi tega celo udarite, le prilivate olje na ogenj.
Tisto, česa starši ne razumejo, je, da otrok, mlajši od 3.5 do 4. let ni sposoben nadzirati svojih čustev. 24 % staršev otrok, starih eno leto, smatra, da imajo njihovi otroci sposobnosti nadziranja svojih čustev, 42 % staršev pa verjame, da mora njihov otrok to sposobnost razviti do drugega leta. Zaradi tega močno verjamem, da veliko otrok kaznujejo zaradi nečesa, česar sami ne morejo nadzirati.
Predpostavljamo, da imajo starši svoje otroke radi
Dobra novica je, da po isti zgoraj omenjeni raziskavi večina (91%) staršev verjame, da so otroci njihovo največje veselje. Mislijo da so dobri starši in tudi, da si želijo izboljšati svoje starševske veščine. Anketirani starši so imeli občutek, da če bi vedeli več o razvoju otrok in ustreznosti njihovih pričakovanj, bi bili boljši starši.
Večina anketiranih je res “dovolj dobrih” staršev, ki pa so si zadali te tri pomembne cilje, da bi postali boljši starši:
- bodite vzor svojim otrokom – upravljajte s svojimi čustvi tako, da boste svojim otrokom dober vzor;
- imejte več potrpljenja;
- ne izgubite živcev ali ne kričite na otroke.
Da bi lahko to uporabljali v praksi, morajo starši najprej razumeti, kdaj njihova pričakovanja do otroka odstopajo od tistega, česar je otrok sposoben v določenem obdobju razvoja. Ta vrzel je v veliki meri posledica vedno večjih pričakovanj, ki ga ima družba do otrok. Vse večja akademska usmerjenost v vrtcih in nižjih razredih osnovne šole je odličen primer tega.
Na koncu posredujmo še misel Matthew Melmeda, svetovno priznanega strokovnjaka na področju zdravja in razvoja predšolskih otrok:
“Prva leta so leta učenja, ne pa kaznovanja. Če ima starš realna pričakovanja do svojega otroka, bo lahko usmerjal njegovo vedenje na zelo rahločuten in učinkovit način”.
Laurie Levy
VIR: Zastarse.si
