Skip to content

Milko Škoberne: Prvi dan pekla

 

Avtomobil sva parkirala na hribu, na parkirišču za obiskovalce in s sinom, ki je vozil, vsak z eno potovalko v roki odšla po hribu navzdol, do vhoda. Takrat tako tujega, neznanega in sovražnega. Tu me je za trenutek povsem zvilo, ko sem se poslovil od njega. Hudo zvilo. Pomahal sem sinu, češ, pojdi. Pojdi že. Hlipajoč, s solzami v očeh, sem pograbil obe potovalki in se pospešeno napotil proti vratarnici. Naj se že zgodi, naj bo že za menoj! V trenutku sem bil spet povsem prazen, steklen. Ko sem ju po nekaj metrih hoje pred vratarnico odložil, sem pazniku pomolil moj zlovešči Poziv na prestajanje zaporne kazni.

Mojo vstopnico za pekel.

_____________________

Paznik je vzel v roke papir, nekaj trenutkov bral, potem pa presenečeno in sunkovito dvignil pogled: A, vi ste prišli! Verjetno je videl že kaj takšnega, na primer gospoda Šrota ali Kordeža, sem pomislil. Ja, jaz sem, sem odvrnil. Vdan v usodo sem sledil njegovemu pozivu, da stopim z njim. Mimogrede sem s pogledom ošvrknil pot proti hribu, kamor je na videz negotovo odhajal moj sin, ozirajoč se nazaj proti meni. V trenutku so me preplavili strašanski občutki sramu, zavedajoč se, kaj se preganja po njegovi glavi. Njegov oče, nekoč cenjen in spoštovan sodnik, verjetno na trenutke tudi, vsaj upam, njegov vzornik, vstopa v zapor. Osramočen, ponižan in poteptan. Takrat seveda ni niti slutil, niti vedel, kako veliko mi je pomenilo, da me je ravno on pripeljal sem, pred vrata verjetno največje sramote in samote mojega življenja. Kakšen znak podpore zame je to bil. Da je z menoj, da se na osnovi vsega tega, kar se je in kar se bo še zgodilo in predvsem pisalo, ni odvrnil od mene. Ne on, ne ostali člani moje družine. Zagotovo tudi njemu ni bilo lahko.

Odložil sem obe potovalki in sledil pozivu paznika. Odstranil sem vse kovinske predmete s sebe in iz oblačil in stopil skozi vratni skener. Obe potovalki sta potovali skozi drugi skener, nakar sta bili odloženi vstran. Počakali boste tukaj, mi je dejal paznik in me pospremil v sobo z rešetkami v zadnjem delu vratarnice. Zvok šopa ključev, zvok zaklepanja in … bil sem zaklenjen. Ni bilo prvič v mojem življenju, saj je za menoj do takrat bilo že 21 dni pripora, za katerega sem že dokazal, da je bil v celoti nezakonit. To, da bi dokazal, da je bil nepotreben in neutemeljen, mi niso dopustili. V prostoru je klop, kamor sedem. Tolažim se s tem, da vem, da mi ne bo v ničemur prizaneseno in da nisem ne prvi, ne zadnji na tej poti. Razgledujem se po prostoru in pomislim, kako so v njemu bili vsi, ki sem jih v svoji sodniški karieri obsodil na zaporno kazen in ki so prišli sem, na Dob. Fino, zdaj sem enak z njimi. Zapornik. Beseda, ki mi nenehno prihaja na misel. Zapornik. Najnižje, kar sploh lahko si. Kdo bi si lahko to mislil ali pričakoval, še posebej, ko veš, da ničesar takšnega nisi ne počel in ne storil.

V naslednjem trenutku se moj pravniški um spet začne upirati. Hej! Pa zakaj zaboga so me vtaknili v to luknjo in zaklenili, če sem sam prišel na prestajanje kazni, sam in pravočasno, urejen in priseben? Zakaj? Saj ne bom nikamor pobegnil. Če pa sem vendarle prišel sam. Zavest o tem, da gre za protokol sprejema, ki je za vse obsojence enak, le počasi prodira v mojo zavest. Kot da lahko kaj storim. Ej, sprijazni se, pozabi svojo preteklost in svoj položaj. Zdaj si tu. Izobčenec, obsojenec, sramota slovenskega pravosodja. Edino gnilo jabolko v posodi čudovitih jabolk cveta slovenskih sodnikov. Ti, edini. Ki boš dokaz, da sistem zmore in zna kaznovati in obenem opomin, kaj se lahko zgodi, če bi kdo šel po tvoji poti. Kako te lahko degradirajo? Uničijo, poteptajo? Izrečena kazen je namreč točno to. Linč v najslabšem pomenu te besede.

Čakanje se je zavleklo. Še dobro, da sem imel s seboj plastenko vode, ker sem imel strašansko suha usta. Živci so pač opravili svoje. Lahko si močan, a so stvari, ki te spravijo s tira in ki ti blokirajo razum. Čustva. Občutek ponižanja in nemoči. Prihod v zapor. Za pet let.

Prišel sem pozno zvečer, niso me pričakovali, niso bili pripravljeni name, kar vse razumem in je človeško. Paznik verjetno obvešča dežurnega, ta vodjo in tako naprej. Morajo se dogovoriti, uskladiti in ukrepati. Kot velevajo pravila službe. Bom že počakal. Vse se všteva, mi pravi razum.

Ko zaslišim že poznani zvok odklepanja železnih vrat, me paznik pozove, da mu sledim. Greste v Sprejemni center, vzemite svoje stvari in greva. Ubogam in mu sledim. Po drugi strani zapustiva vratarnico. Mimo tistih grozečih, velikih vrat, ki so vidna na vseh posnetkih zapora na Dobu. Ko električna vrata vratarnice spolzijo mimo in se zaprejo, me prevzame nepopisni občutek zaprtosti. In nemoči. Zdaj sem torej tu. Kdo ve kaj me čaka, kaj se mi bo zgodilo, kaj bom doživel? Obudi se mi občutek ogroženosti, ki mi je bil poznan že iz pripora. Tu sem, med »svojimi«, med tistimi, ki sem jih včasih tudi sam pošiljal sem dol, med tistimi, ki so jih drugi poslali sem dol, med tistimi, ki so neskončno jezni na vse, ki so jih poslali sem dol … in jaz sem tu edini, ki sem jih pošiljal sem dol. Kako se bodo odzvali, kako me bodo v zaporu zaščitili pred njimi in, ali me sploh bodo? Nešteto misli, nešteto malih in velikih strahov, ki švigajo po moji glavi in se odbijajo od roba možganov kot žogica v fliperju. Vem, da me ciljno peljejo v celico, vem, kako to izgleda, vem kaj me čaka. Mislim si, da vem. Toda, ali bom tam sam ali mi bodo namestili še kakšnega sozapornika ali več njih, s katerimi bom imel opravka. In če že, ali se bomo ujeli, ali bo moje življenje že na začetku pekel? Za paznikom, ki se mi zdi zelo korekten in nenavadno prijazen, stopam proti zloglasnemu Sprejemnemu centru, proti Prvemu bloku. Tako kot so pred in bodo za menoj stopali vsi, veliki in mali, znani in neznani kriminalci, obsojeni na začasno bivanje v zaporu. Kaznjenci.

Za trenutek pomislim, ali bom tudi tu deležen kakšnega žvižganja, zmerjanja in psovanja, kot sem bil tega vajen v priporu, ko me bodo zaporniki opazili z oken. Ko so mi tisti, ki me sploh niso poznali jebali mater in pljuvali skozi mrežo. Dobro, saj to sem že videl, si rečem. Potolažim se, da je pozna noč in da verjetno že spijo. Vsaj upam, da je tako. Ker tega si pa v tem trenutku res ne želim. Greva mimo oken, greva proti vhodu, vse je mirno in zelo osvetljeno. Paznik kramlja z menoj, kot da sva stara znanca, trudim se odgovarjati, čeprav so moje misli usmerjene drugam in polno zaposlene. Vse je izredno mirno. Le njegova radijska postaja se nenehno oglaša, pazniki se pogovarjajo v številkah kot kodah za določeno ravnanje. To poznam. Kar paznik, predpostavljam, ne ve.

Vstopiva v Prvi blok. Moji občutki so povsem prazni. Reagiram kot robot, ko mi pove, da naj potovalki odložim na pripravljeni mizi in da jih bodo pregledali. Poznam protokol, vem kaj me čaka. Dolga leta sem kot sodnik nadzoroval pripore celjskega zapora. Preda me drugemu pazniku, ki pristopi z modrimi, kirurškimi rokavicami na rokah. Pregled. Veliko stvari imam s seboj in vem, da bo trajalo. Še vedno pa ne dojamem, da ne bo privilegijev in da sem enak med enakimi. Bolje rečeno, kasneje sem spoznal, da sem bolj enak med enakimi, kot so bili drugi. Da ne bo kdo kdaj rekel, da je šlo za protekcijo zaradi moje prejšnje funkcije.

Paznik z rokavicami iz moje potovalke vzame in pregleda vsako posamično stvar. Vsako, brez izjeme. Pretipa vsako oblačilo, preišče vsak rob in vsak žepek. Brez izjeme. Stvari, ki sem jih tako skrbno zložil, razmeče na velik kup, na katerega odlaga stvar za stvarjo. Nogavice, spodnjice, majice, trenerke, hlače, puloverje … vse. Pregleda vse knjige, vse papirje obrne okoli. Kar traja in traja. V meni narašča nezadovoljstvo in užaljenost. Pa saj nisem kakšen kriminalec, da je potrebno vse tole in če že, saj nisem bedak, da bi karkoli prepovedanega švercal notri. V meni vre, hej, jaz sem bil slabih trideset let sodnik, jaz nisem to in ono, na zunaj pa se verjetno mirno smehljam in gledam njegovo početje. Kao, jaz sem hladen kot špricer. Figo, ja. Na silo se prepričujem, da so takšna pravila, a ne pomaga. Vse v meni se upira. Še dobro, da se znam obvladovati. Podzavestno ali ne, nisem pričakoval, da me bodo obravnavali tako. A je bilo vse le v skladu s pravili sprejema.

Odvzamejo mi vso elektroniko razen predmetov za osebno higieno. Odvzamejo mi vsa zdravila, ki so izven običajnih uporab in ki sem jih preventivno prinesel s seboj. Za vsak slučaj. Zdravila bo pregledala naša ambulanta in potem, morda, če bo vse v redu, dobite nazaj. Elektroniko, ki sem jo dal predelati tako, kot velevajo hišna pravila, bo pregledal ustrezni pooblaščeni strokovnjak, potem vam bodo vrnjena. Iz izkušenj vem, da to lahko traja mesec ali dva, v zaporu se nikamor nikomur pač ne mudi. Po pregledu mi reče, da lahko stvari spravim nazaj v potovalki. V meni vihar in noro stanje, užaljenost, za katero ni razloga. Pa vendar. Razmetal mi je vse in zmetal na kup, jaz pa naj zdaj sam pospravljam? Kot včasih carinik na meji, a takrat sem bil v drugačnem položaju. Pa jebem … Ni bilo zadnjič, da sem tako norel v sebi, a kasneje sem to zavestno in razumsko obvladoval. Takrat pač še ne. Še ne.

Jezen zmečem vse stvari nazaj v obe potovalki, kar tako, brez reda, kakor so mi prišle v roke. Bom že kasneje pospravil, ko se bom namestil, pomislim. Samo, da tole mine. Poniževalno je zame, čeprav se skušam pomiriti, da je tako pač pri vsakem človeku. A misel, da jaz pač nisem vsak, mi ne da miru. Kako sem se motil takrat še nisem dojel.

Ko zmečem vse stvari nazaj v potovalki, me povabi v prostor zraven. Kaj zdaj, se mi mota po glavi. Ko vstopim gre za prazen prostor z nekaj obešalniki na steni in manjšo preprogo na tleh. Takoj se mi posveti – osebni pregled. No, tega sem vajen iz pripora in vsaj s tem nimam težav. Zdi se mi logično. Preden mi razloži pravila sem že v samih spodnjicah pred njim. Kar malo presenečeno me pogleda in nasmehneva se drug drugemu. Dajva, opraviva, mu rečem. Paznik vzame v roko vsak del mojega slečenega oblačila in ponovno pregleda vsak šiv in vsak zavihek. Skrbno in natančno. Rutinirano. Očitno je navajen tega, pomislim. A ne bo našel nič, vem pri sebi, ker ničesar ne skrivam. Še spodnje perilo slecite, mi reče. Ubogam. Pregleda tudi tega. Sklonite se in se obrnite stran od mene. Naredim. Pregled telesnih odprtin. Nisem ravno sramežljive sorte a tole zna včasih biti hudo neprijetno. A gre. Brez zadrege, brez sramu. Pokažem še pazduhe. Vse skupaj me spominja na podoben striptiz pred leti na letališču v Tel Avivu, kjer mi je bilo vse skupaj še bolj brez veze in še bolj moteče. Tokrat niti ne, saj sem zadevo poznal že iz pripora. In jo doživel še tudi kasneje, po obisku Matica Munca. Kot dokaz premoči in maščevanja sistema za izigrana pravila.

Oblečem se. Pregled je končan. Vse je v redu. Še pihala bova, mi reče. Ok, tudi to je logično, razmišljam. Po moje bi morali opraviti še test na droge, v tem norem svetu. Razloži mi pravila alkotesta, kot da jih ne poznam. A spet se prepričujem, da on to mora narediti, da to od njega zahtevajo pravila. Nikakor ne morem vkalupiti svojega mišljenja, da gre za zapor in pravila funkcioniranja tega. Še ne. Kasneje sem se tako zdresiral, da sem to počel z lahkoto in brez posebnega razmišljanja, ker samo tako sem lahko ostal normalen v nenormalnem in lunatičnem svetu, obkrožen s kriminalci vseh vrst, barv in teže. Alkotest pokaže pričakovanih 0,00. Hm, tudi če bi res kaj spil, bi se od šoka in dogajanja, ko je odhod v zapor verjetno ena najhujših travm človeka, do tedaj povsem streznil. Tudi to je za menoj. Piše zapisnik, kar spet traja in traja. Podpišem.

»Dobili boste sobo, v kateri boste sami, v njej pa bo tudi zavodski televizor. Če dela je pa drugo vprašanje. Bomo jutri potem videli,« mi pove spet tretji paznik. Skala mi pade s srca, samo da sem sam. V tej prvi fazi si nisem želel sostanovalca ali več njih, ker sem vedel, da moram najprej razčistiti sam s seboj, postaviti mejnike in zakoličiti cone, v katere ne bom vstopal in cone, kjer bom moral spremeniti svoje miselne vzorce ter način funkcioniranja in obnašanja. Če bom hotel preživeti na način, ki bo kar najmanj boleč zame, ki bo pustil čim manj posledic in ki bo sprejemljiv zame kot človeka in osebnost. Ker kdo ve kako dolgo bo tole trajalo. Dobro, največ pet let, a optimistično sem pričakoval, da se bo vse skupaj hitro končalo. Kako sem se motil … kot še o mnogo čem.

Z obema potovalkama v rokah greva po hodniku proti mojemu novemu domu. Moja soba je očitno v pritličju. Ko prideva do vrat spet tisti zlovešči zvok odklepanja. »Tule, vstopite. Če kaj rabite, boste pozvonili. V sobi je zvonec, a le za nujne stvari, drugače ga ne uporabljajte.« Vstopim. »Luč se prižiga zunaj, pustil bom še pol ure, da se namestite, potem bom ugasnil,« mi razloži. »Razumem,« odvrnem. »Posteljnina je na postelji,« mi še pove. In spet tisti hudičevi zvok zaklepanja vrat za teboj, ki me spravlja ob živce. No, na srečo ni trajalo dolgo.

Soba, celica, ni ravno najmanjša, ni pa tudi tista, ki so je predelali in prenovili za Janeza Janšo. V njej je omara, miza, ki je vzidana v steno, kot tudi klop ob njej, postelja in prastari televizor. A vsaj je. Ter stranišče in umivalnik. Hud odpor imam do vsega, kar je v njej, ker ne vem kdo in kdaj je to nazadnje uporabljal, kdo čistil. In zoper racionalno razmišljam – ej, znižaj kriterije, zapor je to. Na postelji me pričakata dve sorazmerno čisti rjuhi, dve odeji in vzglavnik. Nič od tega ni novo, očitno je že služilo svojemu namenu. Pomislim kakšen bedak sem, ko pomislim, da nič ni novo. Saj tudi v številnih hotelih po svetu, v katerih sem bival, nisem dobil nikoli (ali zelo redko) kakšno novo stvar, pa me to ni motilo.

Sedem na posteljo in se skušam organizirati. Ura je skoraj polnoč, pogled skozi okno je zamrežen in rešetkast, nebo je jasno in zvezdasto. Od zvezd sem se poslovil že zgoraj na hribu, zdaj bodo pač sijale za neke druge, svobodne ljudi.

Namestim si posteljo. To znam še iz vojske, čeprav sem takrat mislil, da tega znanja in izkušenj ne bom več nikoli potreboval. Ko sem bil v priporu sem znanje obnovil, zdaj ga bom očitno še nadgradil. Pred tem pogledam jogi. Še kar uporaben se mi zdi. Zložim stvari po svoji logiki v omaro, ki tudi, začuda, ni kdo ve kako umazana. Pogledam stranišče in umivalnik in vse deluje dokaj snažno. Ne vem kakšne so bile ostale sobe, a tule se zdi, da je bilo sorazmerno dobro počiščeno za prejšnjim prebivalcem. Ker tole je le prehodno obdobje.

Skušam prižgati televizor. Tišina me ubija. Poln sem še zunanjih zvokov. Ugotovim, da nima elektrike. Pregledam priklop in ugotovim, da je kabel prekratek glede na položaj vtičnice. Zato ni priključen. Nekdo me zajebava, pomislim. Rabil bi podaljšek, vsekakor. Pogledam kabel na televizorju. Prerezan je. Zdi se, da ga je nekdo prerezal in skrajšal ravno za to, da je prekratek. Mi to delajo namenoma ali sem slučajno dobil v sobo tak televizor ? Vzamem ga v roke in ga prinesem do vtičnice. Gre za velik, težak, star televizor. Prižgem … rdeča lučka zasveti. Hura. Počutim se kot Robinzon, ko mu je nekaj uspelo. Slika … je. Vendar ni barvna, vsaj ne običajno, ker se barve razlivajo kakor kje. Razmišljam. Če prestavim omaro in televizor deloma naslonim na mizo ter podprem zadaj z omaro, bo kabel morda dovolj dolg. Speljem ga za omaro. Tam, kjer je prerezan, se prekine. Šment. Kaj pa zdaj ?  Uh, ko bi vsaj imel kakšno orodje. Hej, saj imam selotejp, ki mi ga niso vzeli. Obrnem televizor, potegnem še kakšen centimeter kabla iz televizorja, zvežem, zalepim. Vklopim. Yes, dela. Televizor s sprednjim robom leži na vzidani mizi, zadaj je podprt z omaro. Bo padel ? Upam, da ne bo. A dela. V naslednjih dveh dneh, za katere zagotovo lahko potrdim, da sta bila dva najhujša v mojem življenju, je gorel 24 ur. Kako sem bil hvaležen za ta zvok, sliko in tistih par kanalov v svoji samoti in otožnosti, se ne da izraziti z besedami.

Ležem na posteljo in se zazrem v televizor. Kako malo je potrebno, si mislim. Ko se obrnem, se dno postelje sesuje. Padem skozi. Ne povsem, a skoraj povsem. Dvignem jogi in vidim, da so letvice dna razsušene in zato prekratke. Ko ležeš nanje se upognejo in padejo iz ležišča. Prepričan sem, da postelja in televizor nista slučajnost in da me nekdo preizkuša. Ob vsem ostalem še to, pomislim. A me ne boš, kdorkoli si že, sklenem. Razmislim. Če tri izpadle letvice namesto prečno namestim preko ostalih vzdolžno, bi mogoče šlo. Poskusim. Ležem. Se obračam, vse je dobro. In je zdržalo tudi naslednje dni.

Zadovoljen se zleknem na hrbet, dam roke pod glavo in se prepustim razmišljanju. Vem, da nocoj spal ne bom. Da bo to dolga, prečuta noč. Prva noč kot zapornik. Ko sem se v trenutku spremenil v nepomembneža, ko vse skupaj prej nima veze in ni več važno. To je pač nekaj, kar uporabljam, ko spoznam, da je nekaj samo meni važno in bistveno. In vse bolj pogosto biva tako. Noč za spomine. Ker najbolj bistveno je, da ne izdam sebe. Ker zdaj, razen sebe, v tem trenutku nimam nikogar. Prva noč, ko ne vem, kaj me jutri čaka. Prva noč, ko ne vem, kako bodo sedaj reagirali moji najbližji, prijatelji in znanci zunaj. Kar zdaj sem jaz tu, oni pa zunaj. Oni, s katerimi si želim še vedno deliti kar imam in kar nimam, si dajati moči, ko je potrebno in predvsem tisti občutek vedeti, da imaš tam nekje nekoga, ki bo zate vedno tu in ki bo brez tvojega poziva prišel ter te objel, ko boš to rabil. Ker objem zdravi dušo in srce. Zato tudi smo drug drugemu dragi in imeti takšna čustva je po moje neprecenljivo. In to mi ne bodo nikoli vzeli, sem si rekel. Prva noč, ko ne vem, ali me bo jutri kdo od zapornikov na gobec, ker ga je nek drug sodnik, morda, po krivici spravil sem noter. Ali kar tako, ker je jezen na vse sodnike počez. Prva noč, ko sem prepuščen razmišljanju, da je vsak mejnik, ki ga pred tebe postavi usoda ali si ga izbereš sam, znamenje ob tvoji poti in da vsak optimističen, širok pogled naprej vedno najde pravo pot. Prva noč, ko sam pri sebi sklenem, da bom iz vsega tega sranja prišel kolikor se bo dalo cel in normalen, ne glede na žrtve, psihično stabilen in močan. Ko bom sklonil glavo, ko bom ocenil, da mi to koristi in jo ponosno dvignil, ko bo za to prišel čas. Ko bom končno ugotovil, kakšne so bile vloge nekaterih subjektov v moji zgodbi: ali je bil še en od mojih domnevnih sostorilcev res policijski sodelavec, ki si je na moj račun rešil svojo kožo, ali so enega od odvetnikov res izsiljevali, da sta sostorilca dejanje priznala, ali je nek gospod, ko je izvedel ime mojega sodnika po vložitvi obtožbe, res izjavil, da je vse redu in da bom sedaj zagotovo obsojen, in predvsem kakšna je bila vloga mojih bivših sodelavcev, gospodov J., P., K., Ž. in predvsem gospoda M. pri moji eliminaciji in eksekuciji in kakšne koristi so imeli oni in sistem od tega. In kdo je v mojem postopku grdo lagal, pa za enkrat odnesel celo kožo. Kaj bom, ko bo tole za menoj. To noč sem svoji nori glavi in še bolj noremu srcu privoščil še mnogo novih vprašanj brez odgovora. Zakaj? Kako? Zaradi koga? Zaradi česa? V imenu koga? A to je že zgodba za nadaljevanje … noč je bila še mlada.

Luč je v tistem trenutku ugasnila.

Milko Škoberne

Subscribe
Notify of
guest
7 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
Dušan Vreček
Dušan Vreček
7 years ago

Bo za brat. Beseda ti dobro teče. Upam, da bodo dopustili objaviti tudi nadaljevanje, brez pretirane cenzure. Kako malo je treba, sploh, če si ves čas na preizkušnjah. Takšnih in drugačnih. Če v življenju res nisi veliko grešil lahko upaš, da ti domači stojijo ob strani. Lahko upaš, da ti bodo še vnaprej stali. Si pa tako kot vsak, na svoji poti sam in vse odločitve do sedaj in vnaprej so samo tvoje. Srečno Milko.

Vili Hladin
Vili Hladin
7 years ago

Seveda bom bral, kot vse kar objaviš. Drži se, saj bo minilo…

CVETO
CVETO
7 years ago

Ko si pa evrčke štel, pa nisi mislil da te bodo dobili kaj? Pa saj vvas je še več takih za na Dob. Bog daj da ti crkne televizor!

Tina
Tina
7 years ago

G. Milko, držite se… Bodite močni in upajte, da se zadeva pojasni… Za domače ne skrbite, verjamem, da so z vami. Za prijatelje se ne obremenjujte, pokazalo se bo ali ste jih sploh imeli… Vaše pisanje je zelo čustveno in žal resnično… Pišite še naprej, saj bo vam le pisanje v oporo…

Valter
Valter
7 years ago

Vsaj štiri, ali celo pet sodnic poznam, ki danes še aktivno delajo na sodiščih in bi morale sedet v zaporu in to dobesedno in sigurno mnogo prej kot ti Milko Škoberne…ti si zame zadnji v vrsti, ki bi moral sedeti za rešetkami, glede na početje že prej omenjenih sodnic.
Piši dnevnik naprej, res le ta ti bo pomagal prebroditi čas !
Drži se.

Borut
Borut
7 years ago

Zapor je narejen za ljudi.In na žalost se človek vsega navadi.In počasi življenje v njem postane rutina.

Dussan
Dussan
7 years ago

Komaj čakam nadaljevanje tvojega pisanja. Sam tudi pišem ko si me leta 1990 rešil ker me je sedajni predsednik OŽCE, poslati na brisanje možganov “elekktro šoki” v ulico monska brez btoja- Vrabče Zagreb Kot neodvisni kazenski sodnik si razsodil za dir.K.K oprostilno sodbo in tudi pravnico Jugobanke V.M. Odškodnina je bila izplačana s strani temeljnega sodišča v Celju vsaki po 60.000.00 takratnih DM. V.M. 60.000,00. DM K.K. 60.000.00 DM Za nezakonit pripor zaradi nezakonitega pripora devizni krediti Jugobanka izvor deviz. Vsi trije smo bili v isti obtožnici Uslužbenke ubovske banke in jaz Mene je sodil potem ko si se izločil… Read more »

Prijava na e-novice