Naprej na vsebino

MILKO ŠKOBERNE: NOČ V PREDVERJU PEKLA

Luč je v tistem trenutku ugasnila.


Ležeč na hrbtu, z rokami pod glavo, strmim v strop. Od zunaj prihaja toliko svetlobe od močnih reflektorjev, da je v sobi še vedno dokaj svetlo. Nekaj svetlobe prihaja tudi od televizorja, ki je seveda še vedno prižgan. Kaj malo mar mi je, če bi ga morda že moral ugasniti. Ker tišina me ubija. Če bo nujno, če bo to od mene zahteval paznik, ga pač bom. Za enkrat pač ne. Zunanja svetloba me ne moti. Reflektorji pač osvetljujejo visoke ograje okoli zapora in notranje odprte prostore. Tako imenovane čistine. Iz varnostnih in preventivnih razlogov. Vse sorte ljudje so tukaj in vse sorte namenov imajo. Jaz pa imam samo enega: preživeti odmerjeno kazen čim manj stresno in s čim bolj celo dušo in glavo priti skozi tole kalvarijo. Takrat sem še naivno upal, da bo vse skupaj hitro za menoj, da se bo vendarle izkazalo, da zadeva ni takšna, kot piše v sodbi. Da je nekdo igral dvojno igro in da sem bil žrtvovan v imenu dokazovanja, da oblast zna in zmore ekstremno hudo kaznovati tudi do včeraj svoje ljudi. Kako smo že rekli včasih? Revolucija žre svoje otroke. Točno tako sem se počutil. Zaman je bilo tistih tisoče obravnav, ki sem jih, po vse splošnem prepričanju, znal in umel voditi, zaman konstantno, bistveno preseganje pričakovanega obsega dela, zaman odpravljanje zaostankov, zaman vsi dosežki, ki jih bo težko kdorkoli od sodnikov ponovil, kaj šele presegel, zaman … ah, pozabi, saj ni važno. Zdaj pač sodijo nekateri drugi. Jaz sem pa v zaporu. Prej ko se sprijaznim s tem, bolje bo. To je tako kot pri alkoholikih, ko si priznaš, da si alkoholik, je dobršen del ozdravitve dosežen. Toda kako, kako čez noč sprejeti dejstvo, da si nihče, številka in čolnič, ki ga bo zaporniško življenje premetavalo sem in tja. Kot bodo hoteli drugi. Peče in skeli pa predvsem to, da je najslabša obravnava, ki sem jo videl in doživel bila ravno – moja. Moja! No, kasneje sem doživel eno, zame in moje pojme še bolj mizerno, v Mariboru, a to je že druga zgodba. Saj nisem pričakoval ničesar drugega kot korektno, pošteno sojenje, iskreno rečeno. Od samega začetka mi je bilo jasno, da popuščanja ne bo. Ne, ker ti si Milko Škoberne. Edino gnilo jabolko v košari. Ker jaz sem le vzorčni primer, na katerem so se brusili noži in sekire. Prerekali v parlamentu. Linč, so rekli včasih temu. Manjkal je samo še katran in perje. Pa vrv z drevesa. Ostalo je bilo. In tista vrv z drevesa bi bila še najhitrejša pot odrešitve. Kako sicer pozabiti stavek: Kolega, kaj vse piše v zakonu … ko sem zaman zahteval pravico do podajanja pripomb na pričevanje neke priče. Nemogoče se mi je zdelo, da mi nekdo odreka osnovne procesne pravice, meni, kazenskemu sodniku. Ali pač ravno zaradi tega. Sam tega gotovo ne bi nikoli storil. Zato pa sem jaz v zaporu, moja sodnica pa je v času mojega sojenja napredovala. Kot praktično vsi, ki so imeli takrat in kasneje opravka z menoj. Tudi sodnica v Mariboru. Preveč naključij je, da bi bilo to slučajno. In jaz nisem bil ne prvi in na žalost ne zadnji, s katerim je in bo na takšen način sistem obračunal. A to je, vsaj zame in v položaju v katerem sem, dokaj slaba tolažba. Bil pa sem idealna tarča. Moj način življenja in obnašanja, moj svetovni nazor, moje pojmovanje sodniškega poklica in ne nazadnje moje delo kot sodnika, ko mi je bilo primarno samo to, da bo sojenje pošteno in tisti, ki bo obsojen, res obsojen le zato, ker je nekaj prepovedanega storil in mu je to tudi zakonito dokazano, so naravnost klicali po tem, da se me ustavi. Ej, pa ne moreš tako soditi, sem poslušal. Veš koliko dela in truda je bilo vloženo v ta pregon in obtožbo. Ja, dragi moji, verjamem, ampak žal ste s tem prekršili meje dovoljenega in zakonitega. Ali pač »umetno« ustvarili dokaze. Žal. Se oprosti, je bil tisti čudežni stavek. Čeprav tudi jaz morda vem, da je to storil. Ne predstavljam si, s kakšnim zadovoljstvom so pisali ovadbo zoper mene. Zdaj ga bomo zjebali. Zdaj bo videl. Zdaj je naš. Ta vzvišeni in arogantni sodnik. Šlo se je le za glavo sodnika, je izpričala ena od prič na moji obravnavi. Vse ostalo ni bilo pomembno. Res ni bilo. Niti postopanje, niti zakonitost, niti pravila stroke. Cilj opravičuje sredstva, je že davno tega zapisal Niccolò Machiavelli. Kar vidim ga, policista, ko je izvedel kateri sodnici je bila zadeva dodeljena: Zdaj bo obsojen. In vsi so odigrali svoje vloge. Nihče briljantno, še dobro ne, a dovolj dobro za mojih pet let. Pet let, za katere sem že v začetku sojenja vedel, da mi pripadajo. Ker so mi to povedali in napovedali mnogi. Kljub vsemu imam v sistemu malo, a še toliko svojih ljudi, da do informacij pridem. Težje, a vendarle le. Pošteno rečeno, najprej se je govorilo o štirih, ko pa so enkrat novinarji zapisali, da sem na obravnavi »aroganten in nesramen« je številka skočila na pet. Discipliniranje. Pa kdo sodi, sodnik ali tožilec? Saj veš, da kar je dopuščeno obtožbi ni dopuščeno obrambi. Kasneje so mi nekateri razvpiti fantje, sojeni po isti sodnici, povedali, da je bilo pri njih sojenje enako. Ampak to je naš vidik, vidik obtožencev. Ki vedno dojemamo proces kot krivičen. A je pritožbeno sodišče sodbo in s tem proces (skoraj) vedno potrdilo. Torej je bilo OK. Torej je z menoj in mojim dojemanjem nekaj narobe. Na zdravje! Pa samo svoje zakonsko opredeljene pravice sem želel imeti. Kriv. In ko sem na obravnavi v hrbet gledal vse te silne ljudi, ki so skovali in izpeljali zadevo zoper mene, dodajali in odvzemali po potrebi, njihove obotavljajoče, nesigurne in včasih kar jecljajoče izpovedi, sem si samo želel, da bi bil na oni strani pulta. Ne verjamem, da bi jim meni uspelo prodati to zgodbo. Ne verjamem. Moje zasliševanje bi jih zagotovo razgalilo. Tako pa ali nisem smel vprašati ali pač ni bilo pomembno. Pri mojem sojenju res ne.

Vem, da sem bil toliko drugačen od tistega v razmišljanju omejenega, boječega in povečini čipiranega sodnika, dojemljivega za sugestije in navodila, da je to bilo že moteče. A to sem bil jaz. Jaz kot sodnik. Zdaj so ti drugačni. Sodniki. Verjetno boljši. Med njimi osebno poznam nekaj res dobrih, kaj dobrih, vrhunskih. Jaz, najslabši med njimi, pa sem tako odstranjen.

Vem, da to noč ne bom spal, živci, čustva, dogajanje, misli … vse to mi ne bo dalo spati. Zagotovo. Vse skupaj pušča posledice na psihi in je na moč depresivno. Moreče. Bizarno moreče. To je torej to. Lunatični svet. Zapor od znotraj. Cel dan do odhoda v zapor sem bil živčen, tečen, nemogoč. Neučakan. Naj bo že za menoj. Naj že mine. Po svoje srečen, da je sprejem za menoj, pa spet v dvomih, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ko bom enkrat moral ven iz varnega zavetja te sobe in biti ter živeti z ostalimi zaporniki. Z njimi deliti dneve in noči, hrano, spanje, sprehode, hrepenenje po svobodi … tudi s tistimi, ki sem jih sam obsodil. Verjetno si tega nihče ne predstavlja, kako je biti zaprt z nekom, ki si ga sam spravil notri. Dobro, spravil se je sam, a ti si podpisal sodbo. Tudi jaz si takrat tega nisem popolnoma, priznam. A upal sem, da bo vse v redu. Upal, ne pa vedel. Kasneje se je izkazalo, da so me ravno »moji« vzeli v zaščito. Kar mi je pomenilo ogromno.

Vstanem. Grem do okna in podzavestno pogladim rešetke. Hladno železo me pusti hladnega. Veliko zapornikov pred menoj je enako gladilo tole železje, pomislim, in z nostalgijo gledalo v daljavo, onkraj teh zidov in ograj. Ter obujalo spomine na kakšen lep trenutek, ki se zdaj zelo dolgo, dolgo časa ne bo ponovil. In tisti, ki so bili tukaj prvič, so verjetno doživljali enako kot jaz. Stisko, razočaranje, razvrednotenje osebnosti in razgradnjo psihe. Tisti, povratniki, pa so tu že tako po svoje domači in vedo kaj jih čaka. Vprašanje je samo, v kateri blok jih bodo razporedili. S to razliko, da sem jaz vendarle prvi sodnik, celo kazenski sodnik, ki gladi tole, nekoč verjetno belo pobarvano železje. Zamrežen pogled ven razkriva osvetljene visoke ograje, kar name ne naredi posebnega vtisa. Zaporov sem vajen, samo – ne v takšni vlogi. Ko sem vanje prihajal kot sodnik mi vse skupaj niti ni bilo važno. Podrobnosti mi niso bile zanimive. Nikoli se nisem ukvarjal s stisko zapornikov. Zakaj le? Saj imajo strokovno pomoč, sem razmišljal takrat. Zdaj občutim drugače. Bil sem prepričan, da je pregovor, da je za vsakega človeka tukaj vzidana opeka, samo pregovor. Zdaj vem da pregovor drži. Če kdo sem jaz najboljši dokaz za to. Dolga leta sem opravljal nadzor nad pripori in zapori v Celju. In moja izkušnja nikoli ni bila negativna. Tam sem srečal in se pogovoril z ljudmi, ki sem jim tudi sam odredil pripor ali jim sodil in tistimi, ki so jih tja namestili drugi. Ne spomnim se, da bi kdaj imel kakšne večje težave. Res pa je, da sem tam nastopal s pozicije moči in oblasti. Zdaj pa je stvar bistveno drugačna. Doživetje zaprtosti in občutek nemoči ob vseh teh silnih rešetkah, mrežah, ograjah, ki te obdajajo, je ubijalski. Nemoč in občutek bednosti se ti zavleče v vsako poro telesa. In v teh prvih trenutkih moraš biti res močan, da se s temi občutki ne pogrezneš sam vase. Upal sem, da mi bo to uspelo. Vedel pač ne, ker človek takšne preizkušnje ne doživi kar tako. In bolje, da je nikoli tudi ne bi. Zagotovo. Ne jaz ne kdorkoli drug. Po drugi strani pa so zapori narejeni za ljudi in ljudje so zelo prilagodljiva bitja. Zelo. To spoznanje me je še čakalo. Pokvarjeni, nizkotni in za svojo rit bi prodali dušo hudiču. A vsaj sam sem bil v sobi, kar je pomenilo olajšanje. Če bi imel cimra, kakšnega narkomana, ki bi mi tam še norel, bi bilo pa res peklensko. To mi je bilo prihranjeno. Na srečo.

Ura je polnoč, jaz pa sem buden kot bi bilo poldne. Napravim nekaj korakov po sobi. Štejem korake. Gor in dol. Nor si, si rečem. To si videl v filmih. Zdaj ta občutek tudi sam poznaš. Gor. In dol. Šest, sedem korakov. Utišam televizijo. Glej, ogledalo na steni. Stopim do njega. Svetlobe ni veliko, sam ne morem prižgati luči, ker jo paznik prižiga od zunaj, a se vendarle uzrem v njem. Oh, poglej ga, zapornik, si rečem. Pozdravljen, kako si ? Boš zmogel ? Je že čas za nekaj dobrih sklepov, nekaj obljub samemu sebi in nekaj vodil? Je? Neeeee …. Pogovarjam se sam s seboj kot kakšen idiot, a to v tistem trenutku zame ni pomembno. Sam sem s seboj. Kot sem pogosto bil že prej v življenju. Kot edinček sem znal krasno biti sam s seboj, biti sam sebi zadosten in znati biti sam, a ne osamljen. Zdaj sem tako sam s seboj, kot nisem bil še nikoli. Jaz in oni v ogledalu. Prvo noč v zaporu. Midva. Pogovoriva se, no.

Kar se psihičnega stanja tiče vem, da sem strahotno močan. Tu ne bi smelo biti težav. V življenju se mi je dogajalo toliko tega in na takšne načine, da me zaradi tega ni strah. Nazadnje, neposredno pred odhodom v zapor, sem pokopal mamo, ki je v UKC Maribor po operaciji srca umrla na isti dan, kot sem bil obsojen na tamkajšnjem sodišču. V razmaku nekaj ur. Potem, ko sem dobri dve leti predlagal upravi mojega sodišča, da dokončno spraznim svojo pisarno, odnesem svoje stvari, rože, slike … so me povabili, da to storim na dan materinega pogreba. Po dveh letih dopisovanj! In ne samo to, poleg datuma so zadeli so še uro materinega pogreba. V naključja že davno več ne verjamem. Tudi v tem primeru ne. Še posebej, ker sem vedel kdo vodi to sodišče in kakšen je njegov/njen odnos do mene. Ko gre navzdol, gre navzdol. Zato se psihe nisem bal. Fizičnih naporov tudi ne, saj nisem ravno nek slabič.

V zaporu imaš praktično samo dve možnosti. Ali si zgradiš imaginarni zid okoli glave in preprosto ne dovoliš, da se te milijon zaporniških strahot in neumnosti dotakne, ali pa dopustiš, da padeš v luknjo brez dna, v neki psihični pekel, ki zlomi, zmrcvari in na koncu ubije človeka v pojem. Iz subjekta v objekt. Ki spremeni človeka v bilko, nesposobno za kakršno koli smiselno konverzacijo, v bitje, ki se konstantno trese in nekaj jeclja, kadar je budno, v spanju pa momlja in občasno kriči. Ta moreča izolacija, negotovost, omejenost in cel zaporniški sistem psihične torture, z vsemi svojimi idiotskimi pravili, je ustvarjen, da ubije kakršno koli iniciativo v človeku, vsako željo in vsak poskus, da bi naredil nekaj smiselnega, kar bi človeku pomagalo, da ohrani svoje psihično zdravje, da ne ponori in da ne »poči«, kot večina zapornikov. Kot pravijo, ograja in rešetke so zato, da logika in smiselnost ne prideta notri. A vse ima svoj smisel.

Zunaj, na svobodi, ljudje ne morejo razumeti, kako težko se je zaporniku premakniti, da hote počne nekaj konstruktivnega z vsem tem neskončnim in morečim časom, ki mu je na razpolago. Kasneje sem videl veliko zapornikov, ki so izjavljali, da bodo začeli jutri redno zahajati v fitnes, trenirati, da bodo prebrali neko knjigo ali napisali pismo. Pisma so tu realnost, ker telefonov in interneta seveda ni. In prav vsi niso naredili nič od tega. Vsi so odlagali obljubljeno na jutri, pa na jutri, do trenutka, ko so ugotovili, da nima smisla trenirati, brati ali pisati, ker je vse tako ali tako zavoženo in toliko grozno, da imajo življenje uničeno, da je prepozno za delo na samem sebi in še milijon brezzveznih izgovorov, ki pa niso plod lenobe temveč ubite volje, zlomljene s strani zaporniškega sistema, ki bi moral »popravljati« zapornike.

In ko se takole gledava jaz in oni jaz v ogledalu, iz oči v oči, si obljubim. Zaprli ste me, moje telo omejili v gibanju, okej. Ampak moja duša, moje misli bodo ostale svobodne! Lahko mi prepoveste še marsikaj, pakete, obiske, kosila, sprehode, izhode, ampak, če bom razmišljal zdravo, mi ne morete, preprosto ne morete zlomiti volje. Ne morete. Volja je namreč najbolj pomembna, saj človek, ki ima voljo, ki ne dopusti da vsa ta sivina zaporniškega režima in spremljajočih dejanj pride do njega, je zmagovalec v tej povsem nečloveški situaciji in dokazuje neuspeh sicer moreče in vsepovsod navzoče človeške stiske. Vem, da bodo krize, vem da bodo depresivni trenutki in vem, da ne bom vedno zmogel biti optimističen. Saj na tem dela cel sistem. Ne tukajšnji, zaporniški, ampak zunanji, tisti, ki je ustvaril mojo zadevo. Zato so me zaprli, da me zlomijo, ponižajo, poteptajo. Uspelo jim je, da me zaprejo. Ostalo … vse bom naredil, da jim ne bo uspelo. Ker prevzgojiti me ne morejo, ker me nimajo kaj. A moram biti pošten do sebe in ohraniti tisto najbolj dragoceno – voljo. In te mi ne bodo zlomili. Obljuba ki dela dolg. Moja prva zaporniška obljuba, ki še vedno velja. Ker preprosto moram biti zvest sam sebi.

Kasneje sem se lahko prepričal, da zelo malo ljudem uspe ohraniti svojo voljo. Tudi tisti, ki se psihično ne zlomijo, imajo trenutke težke depresije, ker je v tem okolju nemogoče konstantno ohraniti vedrino misli. Tudi sam sem imel takšna moreča obdobja, ko sem sam sebe vikal. A sem, na srečo, še vedno našel pot ven. Ni pa onih, »vmesnih« zapornikov. Ali psihično propadejo, ali ostanejo realni in razmišljajo zdravo. Večina ljudi, ki dobesedno ponorijo v zaporu, pride v to stanje zgolj zato, ker razmišljajo ne nek pesimističen, paranoičen, mračen način, da na koncu še sami sebe prepričajo, da je to, da so v zaporu, konec njihovega življenja in da se je edino smiselno predati sistemu, se sprijazniti s svojo usodo ali celo ubiti. Tisoč dilem, tisoč iglic ki te pikajo in pečejo na način, da ne moreš niti spati, pa ponoči razmišljaš o vseh teh scenarijih in možnostih. Brez realnih možnosti, da bi nanje vplival. Ker si v zaporu in edina komunikacija s svetom je tistih 10, 15 minut telefona. Tisto, kaj povezuje one, ki so počili, in tiste, ki so kolikor toliko ohranili svoje psihično zdravje, je dejstvo, da oboji poskušajo bolj ali manj uspešno nositi neke maske, ustvarjati lažno sliko o sebi, o svojem stanju in razpoloženju. Tisti, ki so ohranili voljo, skušajo prikazati, da so ljudje-stroji, odporni na vse, čeprav jih veliko tega prizadene, pa ne glede represije v zaporu temveč glede medčloveških odnosov, še posebej odnosov in komunikacije z ljudmi zunaj. Ti, ki so počili, pa skušajo sebe prikazati kot povsem normalne, umirjene in kot da jim v bistvu nič ne manjka. Stanje ljudi v zaporu ima nešteto oblik in vidikov manifestiranja in vsak zapornik ima nek svoj stil. Pomembno pa je vedeti, da vsak, ki je kdaj koli bil v zaporu in ki trdi, da mu je bilo v vseh pogledih dobro in da ni imel nobenih psihičnih težav, laže, ker je to preprosto nemogoče.

Stisnem pest leve roke v znak moči, kazalec desne postavim na svoje čelo v ogledalu. Torej sva zmenjena. Poskušal bom … moram iz te sivine, iz tega obupa priti cel, normalen in z zdravo dušo. Ne vem če mi bo to uspelo fizično, psihično pa to vsekakor zmorem. Ne nazadnje, ne gre samo zame, zunaj imam družino, za katero upam, da jim moje prestajanje kazni ne bo preveliko breme in da se me ne bodo odrekli ter me prepustili bedi zapora. Ker to se nenehno dogaja. Ker to bi me pa zlomilo, to pa bi bil udarec, ki bi zamajal mojo osebnost do temelja. In to je zadnje, kar si želim. Morda bi se celo preselil med one, počene, ali končal na metadonu, tabletah, antidepresivih in pomirjevalih. Na mokri rjuhi pač ne.

Sam sebe prepričujem, da naj vsaj poskušam zaspati. Vrnem se v posteljo. Takoj ko ležem misli spet ponorijo. Zakaj, čemu, zaradi koga. Kratke sekvence se izmenjujejo da jim komaj sledim. Karma? Usoda? Morda sem naredil napako, ko nisem sprejel ponudbe kriminalista, čisto na začetku zgodbe. Ko smo čakali na domnevne priče, da se opravi odrejena hišna preiskava. Ko je trop policistov in kriminalistov že pred sedmo uro prišel k meni na dom z odredbo za hišno preiskavo. Taistih kriminalistov in policistov, ki so samo kakšen teden ali dva prej moledovali da jim kot dežurni preiskovalni sodnik izdam neke odrede za hišne preiskave v dokaj slabo utemeljenem zaprosilu, zgolj zato, ker gre za neko domnevno pedofilijo. In ki so zdaj v položaju, da oni diktirajo tempo. Pa kljub temu, da so v petih minutah imeli vse, kar so želeli zaseči, ker sem jim to sam izročil, vztrajajo na opravi »vizualnega pregleda hiše«? Vendar še ne zdaj, kasneje, ker prič hišne preiskave domnevno še ni. So pa sosedje doma, pa niso ustrezne priče. In tako štiri ure, do trenutka, ko se okoli hiše pojavijo novinarji in kamere. Takrat kriminalistu zvoni telefon. Predstava za javnost se začenja. Takrat se priči čudežno pojavita. In zdaj je čas, da me kriminalist pelje ven in okoli hiše, po stopnicah, da se to posname. Za ciljno publiko. Sodnika smo dobili s prsti v marmeladi. Čeprav to ni res in bo isto zatrjevano še na tiskovni konferenci policije. Pa kako prozorno je vse skupaj, omenim. Kakšen cirkus. Čakali smo na priče, v bistvu pa na novinarje. Ker nekateri iz Celja niso hoteli priti, so morali oni iz Ljubljane. In to seveda traja. Ko omenim, da gre v bistvu za scenarij za javnost, dobim posredno grožnjo z vklepanjem. Še to. Od človeka, ki je šel med tistimi štirimi urami z menoj v klet (zaradi odrejenega pridržanja se nisem smel več sam gibati) po plastenke vode in mimogrede omenil, da za pravo ceno se vse stvari uredijo in »naredijo« napake. Aja? Gre za blef ali resno ponudbo? On to resno, ali me želijo ujeti še v kaj? In cena niti ni bila tako visoka. Sitnica. Je bila to napaka? Bi to moral sprejeti? Izgubil bi status sodnika, ne bi pa končal v zaporu. Zdaj sem dobil oboje. Ni bila napaka, vem, ker nekoč nekje bom sedaj sklonjeno glavo, upam, ponosno spet dvignil.

Kasneje, ko sem prišel iz pripora, sem videl, da so objavljali slike, na katerih so policisti nosili velike škatle iz naše hiše. Z dopisom, da je policija zasegla veliko dokaznega materiala. Zasegla pa je tisto, kar sem jim izročil: prenosni računalnik, mobilni telefon in USB ključek. Za vse to so res potrebovali velike škatle in več njih. In veliko nosačev. Da gre za farbanje ljudi sem vedel že prej, da bodo to naredili tudi v mojem primeru pa me je presenetilo. Sprva. Potem se je dogajalo še vse kaj hujšega. Ko sem dobil navedeno vrnjeno, je bilo namreč vse spravljeno v večji kuverti. Izvedenec, ki je pregledoval naprave, je skuril disk računalnika in softwear telefona. Nekdo, policija ali izvedenec, je razbil ohišje računalnika. Strokovnost pred vsem.

Je bila napaka da nisem sprejel podobne ponudbe kasneje, ko je zadeva že tekla?  Cena je sicer narasla na sto petdeset tisoč, a zadeva bi se, domnevno, uredila. Nesramna ponudba, priznam, ki me sploh ni zamikala in o kateri sploh nisem razmišljal. Ponos in prepričanje v poštenost sistema. Kar me je stalo pet let zapora. In kasneje še šest mescev. Kasneje sem slišal, da moja ponudba sploh ni bila osamljena. Razvpiti fantje so dobivali podobne. Le znesek je bil drugačen, prilagojen zadevi. In je šel tudi hudo navzgor. Ob dejstvih, ki so se dogajala v mojem primeru, okoliščinah ter onemogočanju korektnosti postopka, s sklicevanjem na domnevno tajno policijsko taktiko in metodiko, kaj šele ob prepovedi zaslišanja domnevnih sostorilcev, je bila tudi ta odločitev nedvomno prava. Morda je šlo zgolj za blef enega od domnevnih sostorilcev, morda zgolj še za en poskus naprtiti mi še kaj drugega. Ne vem. In tudi čas, ne verjamem, da bo pokazal. Karavana pa je šla naprej. Jaz pa nisem več bil v njej. Takrat sem že bil cirkuški medo, zaklenjen v kletki.

V vsem tem tuhtanju in premišljevanju me končno zmanjka. Ne vem kdaj sem zaspal, zdelo se mi je le trenutek, ko sem zaslišal glasno zvonjenje, znak za bujenje. Bil sem, nevaren kot sem, varno zaklenjen, tako da več kot to nisem vedel. Ko sem brezvoljno in na hitro opravil jutranjo toaleto sem zaslišal tisti tako osovraženi zvok šopa ključev in odklepanja železnih vrat. Kmalu tudi mojih. Belo oblečeni prijazni zapornik mi je, v spremstvu paznika, z vozička izročil hlebček in lonček. Prepričan, da gre za jogurt, se vljudno zahvalim in vrata se zaprejo. Pa spet oni neskončno zoprni zvok zaklepanja, na katerega se človek sčasoma na silo le navadi. Ko pogledam lonček, ugotovim, da gre za kislo smetano. Halo, kisla smetana, za zajtrk, pa kaj vi to mene zajebavate? In kje je pribor?

Moj prvi zaporniški zajtrk ….

 

Subscribe
Notify of
guest
2 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
Ben
Ben
3 years ago

Represivni sistem pri nas je totalno gnil, še ena potrditev več.

benedikt
benedikt
3 years ago

O Bog odpusti jim, saj ne vedo… http://www.xinxii.com/slowenien-von-bolschewismus-bis-udbanazismus-p-312058.html 13.mesto med milijoni
http://www.xinxii.com/newdocs.php?list=Topviews daj jim spregledati, pokazi jim pot…

Prijava na e-novice