Naprej na vsebino

Preživnina je zame kazen

Razhod, ločitev, je odločitev, ki za seboj pušča globoke rane. Ne glede na to, kdo od nekdanjih partnerjev je pobudnik za razhod, gre vedno za emocionalno težko in zahtevno preizkušnjo, ki potrebuje čas, da se pomiri.

Gre namreč za zaključek nečesa skupnega. Projekta, ki se je nekoč začel in za katerega si vsekakor nihče od partnerjev tedaj ni mislil, pričakoval, upal ali celo predstavljal, da se bo na takšen način tudi zaključil. Ne glede na to, kako razhod poteka, gre vedno v osnovi za dejanje nekoga, ki se je odločil prekiniti nekoč zastavljeno skupno pot in ki jo sedaj želi nadaljevati na drugačen način.

Vsak izmed nas, si v trenutkih osebnostne krize, težav ali dvomov v zvezi, lahko po tihem zamišlja ali celo predstavlja, kako se mu bo ali se ji bo z morebitnim razhodom življenje spremenilo. In če lahko o razhodu lahkotnejše premišljujeta partnerja, ki sta v zvezi sama, se pogled na tovrstno dejanje precej spremeni z vlogo, ki sta jo z rojstvom otroka partnerja nadgradila.

Vloga moškega in ženske se je z rojstvom otroka spremenila. Partnerja sta postala namreč tudi starša. Kljub temu, da se projekt imenovan družina ni izšel, bosta nekdanja partnerja za preostanek njunega življenja starša otroku, ki se jima je rodil. In tega nihče ne more spremeniti.

Ženske smo navajene o svojih občutkih govoriti. V prijateljicah poiskati zaupnice in skrbnice naših najbolj intimnih doživljanj in misli, pri katerih iščemo sočutje, spodbudno besedo ali pa samo dobro poslušateljico. Kaj pa moški? Komu se lahko zaupajo? S kom podelijo svojo izkušnjo, misli in doživljanja o projektu, ki ga ni več? O družini, kakršni je bila nekoč in ki je danes več ni? Navzven smo si ženske in moški povsem različni, prepričani smo, da stvari vidimo in doživljamo precej drugače, ter da se z izzivi spopadamo na povsem drugačen način. Pa je temu res tako?

Na pogovor o ločitvi sem povabila moškega, leto dni starejšega od mene, ločenega očeta danes 7 let starega fantka, ki je pred nekaj leti, na željo in odločitev nekdanje partnerice, tako rekoč čez noč, ostal brez strehe nad glavo, s kovčki, zahtevo po plačevanju preživnine in napovedanimi redkimi stiki z otrokom. Naenkrat je ostal sam, brez družine, varnega zavetja doma in z mnogimi vprašanji, brez odgovorov. Iskreno in brez zadrege, je z menoj spregovoril o svojem nekdanjem življenju, o odnosu s tedanjo partnerico in mamo sina, s katero se skušata že kar nekaj let s pomočjo institucij in preko sodišč dogovoriti za stike, skrbništvo in preživnino za otroka. O spremembah, ki jih je v njegovo življenje vnesla njena nenadna odločitev o razhodu, mislih in željah, ki jih je nekoč imel ter o sebi, kot očetu, ki se je in se še trudi biti dober oče, pa čeprav sina ne vidi vsak dan, je spregovoril odločno in pogumno. Zaupal mi je tudi v čem, ga je ločitev spremenila in kaj si želi sporočiti drugim, morebiti že jutri ločenim očetom.

Tik pred zaključkom najinega pogovora pa sem ga prosila še za sporočilo sinu, v kolikor bi si tudi on nekoč morebiti želel postati oče. Kaj je tisto, kar bi mu on, kot oče in moški, danes položil na srce? Odgovor me je zelo presenetil.

Ženske si predstavljamo, da moški nekako težje govorite o razhodih, ločitvah in da redki moški so tisti, ki imajo zares prave prijatelje, katerim se lahko v tovrstnih trenutkih zatečejo po spodbudne besede, nasvet, morebiti tolažbo

 Tisto, kar doživljamo mi, moški, ločenci in ločeni očetje, je res težko razumeti. Drugače je. Vsi, ki so v podobni situaciji, ti nekako govorijo, češ, »saj neke stike boš imel. Preživnino boš zagotovo plačeval, saj se temu ne boš mogel izogniti, ampak kaj se pritožuješ, saj boš vendarle imel svobodo«. Svoboda. To je res, ampak nisem se za to boril. Težko je to obrniti, da je to nekakšna nagrada, da si sedaj lahko svoboden, zlasti, če si družinski človek. Če pa to nisi, je pa verjetno res lahko za nekoga to nagrada. Zame vsekakor ni. Po mojem mnenju imaš ljudi, ki se niti prej niso ukvarjali z otroci in se verjetno tudi potem ne bodo. Ampak jaz takšen nisem.

Imam družbo ljudi, ki imajo podobne izkušnje, kot jih imam sam. Razumemo drug drugega in si tudi stojimo ob strani. Eni imajo hujše, drugi lažje probleme, vsi pa jih nekako imamo, čeprav ima vsak svoje.

Na začetku sva se imela lepo. Z rojstvom otroka se je vse spremenilo

Kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo in vas na nekdanji partnerici nagovorilo, da ste se ravno z njo odločili imeti otroka?

Če sem povsem iskren, na to vprašanje nimam natančnega odgovora. Bilo je nekaj čisto iracionalnega. Preprosto zgodilo se je.

Spoznala sva se in precej hitro začela skupaj živeti, ker so bile okoliščine pač takšne, da je imela ona stanovanje. Kot oseba je bila zelo preprosta. Ni bila takšna, kot so lahko nekatere ženske, ki so zahtevne, zatežene, etc. Midva sva se imela res lepo. Bila sva kot prijatelja. Dobro sva se ujela, se tako rekoč hitro dobro razumela, ampak to se je sčasoma spremenilo.

Karakterno sta si bila verjetno kar različna. Za vas imam namreč občutek, da ste precej odločni in zahtevni. Morebiti celo pikolovski.

Ja, res sva bila karakterno povsem drugačna. Človek se tudi z leti, izkušnjami, spremeni. Že od nekdaj sem bil do sebe in tudi drugih, predvsem pa do nje, precej zahteven. Sicer dokler sva bila sama, brez otroka, je bilo super. Ko pa sva postala starša, pa so se stvari precej spremenile. Ne vem, kako bi to najbolje opisal. Nenadoma je vse postalo nekako bolj resno. S prihodom otroka, se je situacija spremenila in tudi jaz sem se spremenil. Pride otrok, ki ponoči ne spi. Noče jesti. Kdaj je tudi bolan in človek se na to odzove čisto drugače, kot si je nekoč predstavljal ali zamišljal, da se bo. Tukaj pričnejo na dan prihajati razlike, ki pred prihodom otroka med nama niso bile tako očitne.

To se zgodi kar pogosto. Imam dva kolega, ki imata zgodbo podobno moji, kjer gre za iste vzorce. Dva skupaj dobro funkcionirata. Se imata lepo. Nakar pride v igro otrok, s katerim se pokažejo tudi različni pogledi na družinsko življenje in vse se spremeni.

Razhod je bil zame strela z jasnega

In potem so se stvari sčasoma vedno bolj zapletale. Ali njene odločitve glede razhoda niste pričakovali? Ste morebiti kdaj premišljevali, da bi sami odšli iz razmerja?

Ne, njene odločitve o razhodu nisem pričakoval. Zame je bila to strela z jasnega. Sam izhajam iz nefunkcionalne družine in od nekdaj sem bil navajen, da stvari niso funkcionirale, ampak ne glede na to, sem v sebi nosil tisto vizijo, da ne glede na vse, partnerji ostanejo skupaj. To je precej nezdravo, ker gre za nekakšno odvisnost. Sam pri sebi veš, da ta odnos morebiti ni to, kar bi si želel. Da ti kot takšen ne ustreza, ampak sočasno brez drugega tudi ne moreš in tega je po mojem mnenju res veliko. Tudi če morebiti pri nekomu ne gre za čustveno odvisnost, je pa morebiti tam na nek način prisotna finančna.

Ona si je stvari predstavljala drugače. Da ji bom jaz vedno vse situacije reševal in v celoti skrbel za otroka. Da bom jaz mati in oče v enem. Že ko je bila noseča, je zelo trpela. Jaz pa sem kot oseba zelo zahteven. Takšen sem do sebe in tudi do drugih. Posledično sem bil takrat zahteven tudi do nje. Mogoče sem bil do nje celo preveč direkten in težko sem gledal, kako je ob meni umirala na obroke. Češ, za otroka boš pa ja poskrbela. Priznam, da sem bil zaradi tega pogosto precej živčen.

Na porodniški je zelo trpela. Imela je ves čas zase in za otroka, meni pa je bilo super. Po službi sem prišel domov, vzel otroka in skupaj z njim odšel v Tivoli. Naredil sem si, da nama je bilo fanj. Malo sem mu dal za jest, malo je spal in to res ni bila takšna velika reč.

Ona se je odločila za razhod, ker sva si bila karakterno precej različna. Nenazadnje je imela prav, da se je tako odločila. Ne odobravam pa ne načina in vsega, kar je bilo potem.

Jaz sem se po tej ločitvi zelo spremenil. Danes ne bi bil več z njo, pa tudi, če bi imela skupaj 5 otrok. Za noben denar. Ne da jo sovražim, to ne, saj je nenazadnje mama mojega otroka in ni mi vseeno, če bi se ji karkoli slabega zgodilo, preprosto sem spoznal, da midva nisva za skupaj.

Najprej moraš poskrbeti zase

Prej ste imeli dom in družino, nenadoma vas je tako rekoč čez noč, partnerica postavila pred vrata. Kako se človek znajde v tovrstni situaciji?

To je zelo težko. Situacija je bila res zelo težka. Prav tako je bilo zahtevno in zapleteno, saj sem moral najprej poskrbeti zase, kar pa ni bilo preprosto. Vse se mi je v trenutku sesulo na drobcene koščke in psihično je bilo to res brutalno. Težko ti je zaradi otroka, saj si ga navajen videt vsak dan in jasno ti postane, da tega ne bo več. Preprosto se ti sesuje mit o povprečni družini.

Imel sem to srečo, da po finančni plati nisem imel težav, saj sem se imel kam zateči, psihično pa je bila to povsem druga zgodba. Pravijo, da je ločitev poraz, ampak, da se po razhodu vrneš živet k staršem, je še večji poraz.

Ločitev te finančno precej ohromi ampak moraš se pobrati

Ločen – drugo polovico ima ona.

Sami ste se začasno umaknili k staršem, nato pa ste si kmalu svoje življenje uredili drugje.

Selitev k staršem je najhujša možnost in tudi najslabša opcija. Tudi sam sem naredil tovrstno napako, čeprav sem pri njih po ločitvi živel res zelo zelo malo časa, ampak vsak dan, ko sem ga tam preživel, je bil preveč. Ne želim, da sedaj izpadem nehvaležen, ampak zavedam se, da sta breme moje ločitve nosila tudi starša, saj sta se veliko presekirala in prepričan sem, da jima tudi danes, po toliko letih, še vedno ni vseeno.

V kolikor predolgo ostaneš v varnem zavetju staršev, se ščasoma začneš smiliti samemu sebi, se pomilovati in gledati na stvari pesimistično. Črnogledo. Zavedam pa se, da vsak nima takšne finančne zmožnosti, da bi se lahko takoj umaknil na svoje. Sam sem imel to srečo, da sem zelo hitro lahko šel živet stran od staršev, vendar te ločitev finančno resnično precej ohromi. Odselil sem se v podnajemniško stanovanje in zdi se mi, da se je v času selitve odnos z otrokom izboljšal.

Po ločitvi res potrebuješ mesec ali dva, da se malo nazaj sestaviš. Da odžaluješ in ta hujše predelaš. Nato pa moraš čim hitreje oditi na svoje. Zaradi sebe in zaradi odnosa z otrokom, kajti, če so poleg tebe še dedek in babica, je situacija čisto drugačna.

Tudi moški si lahko s selitvijo na svoje povrne občutek samozavesti in si dokaže, da lahko in da zmore.

Se strinjam. S tem si (z)gradi novo poglavje v življenju. Če res ne veš, kje boš zvečer spal, je zelo zelo hudo, vendar se je treba čim hitreje pobrati in začeti spet graditi življenje. Po mojih izkušnjah in kolikor slišim v okolici, moški po ločitvi žal, pogosto ostanejo doma pri starših.

Uredili ste si bivanje. O čemu ste nato premišljevali? Kaj ste si želeli?

 Premišljeval sem, kaj bom naredil glede otroka. Kako si bom izboril ali se nekako zmenil, da bodo stvari čim bolj ugodne in da bom navkljub preživnini lahko normalno (pre)živel. Pri meni ni bilo tako zelo hudo, medtem, ko je pri večini, višina preživnine kar ključen podatek ob ločitvi. Živeti sam, ločeno, je kar velik finančen zalogaj. Plačevati moraš še preživnino, pojavijo se kakšni ekstra izdatki tudi za otroka. Poleg tega moraš zanj finančno poskrbeti tudi tedaj, ko je pri tebi in to je velika sprememba. Vsekakor se zelo pozna. Finančno si na slabšem, kot si bil pred ločitvijo in z novim življenjem, ki ga le ta s seboj prinese.

 Služba je v teh trenutkih rešitev, saj je okoli tebe vse v ruševinah

 Služba vam je verjetno zelo pomagala, da ste se uspeli zamotit in preusmerit misli?

Služba je v teh trenutkih rešitev. Je tista nekakšna stalnica, ki ti je še ostala. Je tisti ostanek poznanega ritma, ki si ga nekoč imel medtem, ko so stvari okoli tebe v ruševinah. Popoldnevi so pa druga zgodba. Kar nekaj časa je trajalo, mislim, da celo nekaj mesecev, da nisem zavil proti domu, kjer smo včasih vsi trije skupaj živeli in kamor sem se pred ločitvijo vsak dan vračal.

Po ločitvi je bilo zelo boleče, ko sem gledal ljudi, za katere vem, da so iz službe redko zavili direktno domov, ali počeli še kaj drugega, pa so kljub temu imeli družino. Misliš si, »še kockarji in odvisniki« imajo družine, ti pa je več nimaš. Takrat me je to zelo zelo prizadelo, sedaj me pa to več toliko ne gane.

Potem je počasi prišel CSD in sodišče. Hitro sem ugotovil, da se bo s tem začela tudi vojna. Da se bo tukaj začelo izsiljevanje zaradi denarja in prav tako hitro se je pokazalo, da so ideje okoli otroka med nama tako zelo različne, da bo zelo zelo težko najti skupen jezik.

Takrat sem nekdanjo partnerico spoznal v čisto drugačni luči

Kaj sta si želela? Kaj si je želela ona in kaj ste si želeli vi?

Jaz sem si želel skupno skrbništvo, kar bi bilo po mojem mnenju tedaj najbolj primerno in čisto izvedljivo. Ona pa se je v čim večji meri trudila omejiti stike, kolikor se je pač le dalo, čeprav je ščasoma začela popuščat. V sintezi bi to pomenilo, čim manj stikov in čim višja preživnina. Jaz sem si njena postopanja in želje takole razlagal, saj od nje direktnih obrazložitev glede njenega postopanja nisem dobil.

Danes še vedno trdim, čeprav je minilo že toliko let in sem to že predelal, da je ona izpeljala ločitev na način, da bi bila najbolj boleča. Takrat sem jo spoznal tudi v bistveno drugačni luči, kot sem si kdajkoli predstavljal, da jo bom. Ampak se je zgodilo tudi to. In za otroka je bilo pač tako težje, kot bi lahko bilo, če bi se ona odločila to izpeljati drugače. Preprosto ni mogla iz svoje kože. Rekel bi, da je bila žleht. Kolegi, ki imajo podobne probleme in so se tudi ločevali, imajo še bistveno hujše zgodbe. In potem je pač težko narediti stvari boljše. Če bi bil tiho, če se ne bi boril in kregal, bi danes s svojim otrokom ne imel odnosa, kot ga imam. Da je vsak drugi vikend pri meni. Predstavljala si je, da me bo na nek način kaznovala. Imel sem pač višjo plačo od nje in predstavljala si je, da za otroka bom pač plačeval, videl ga bom pač toliko, kot ga pač bom. Zelo malo.

Potem je prišel na vrsto CSD, kamor pa je ona prišla šele tedaj, ko je bila uradno pozvana. Nekako je zamerila, da sem jo šel »zatožit« na CSD. Kasneje se je vsaj malo omehčala. Jaz sem vztrajal dalje, kajti bilo mi je nepredstavljivo, da bom plačeval relativno visoke zneske za otroka, imel pa nekakšne »bedne« stike. In še to brez nekakšnega resnega vpliva na otroka, tudi kar se tiče odločitev v zvezi z njim. Bila je kar huda, divja vojna. Se pa te stvari omilijo, ko otrok malo odraste. Takrat je bil otrok še v plenicah.

Preživnina se uporablja za nekakšno maščevanje

Žalostno je, da se lahko stvari tako obrnejo. Kako lahko dva, ki sta bila nekoč partnerja, ki sta se ljubila in si želela ustvariti družino, postaneta drug drugemu »sovražnika«?

To je srhljivo, kako se lahko stvari obrnejo. Tako srhljivo, da si človek ne zna predstavljati, da je to lahko mogoče. Tudi pri nama je bila želja imeti otroke, si ustvariti družino. Najbolj mi je pa srhljivo to, da sem že od rojstva finančno v celoti skrbel za otroka jaz in še danes je tako. Plačujem relativno visoko preživnino, ki zagotovo pokriva vse otrokove stroške. Hvala bogu imam, ni pa to pošteno.

Še danes plačujem za to, ker po njenem mnenju nisem bil dovolj dober zanjo. Nisem bil takšen, kakršnega si je želela ali upala, da bom. Občutek imam, čeprav dvomim, da bo kdajkoli priznala, da njena percepcija mene, zaradi česar me je postavila tedaj pred vrata, ni bila ravno pravilna, ni bila ravno resnična. Mislim, da tega sicer ne bo nikoli priznala. Bila je sveto prepričana, da za otroka nisem sposoben skrbeti. To sploh ni bilo res, kajti že od vedno sem zanj znal (po)skrbeti.

Kaj ste pričakovali, si želel od CSD-ja in od sodišča? Verjetno sti imeli neko željo, predstavo, kaj naj bi tovrstne inštitucije za vas naredile, ko bi se k njim obrnili po pomoč?

Eno moje veliko pričakovanje, se je spremenilo v mojo veliko iluzijo. Pričakoval sem, da bo CSD, ki je posvetovalni, svetovalni organ, čeprav v osnovi nima pravice odločati, pa vendarle, da jo bo na nek način odvrnil od njenega brutalnega odnosa do mene.

CSD je do neke mere celo pomagal. Veliko lahko govorijo, svetujejo, polagajo na srce, čisto dobronamerno in na začetku je bilo korektno, ampak če nista oba pripravljena se pogovarjati, je to čista izguba časa.

Moški naj bi v korist otroka vse požrli

Tekom dogajanja sem dobil občutek, da so naju namesto, da bi naju zbližali, nama pomagali, da si prideva blizu, nasprotno, naju je še bolj oddaljilo. Postajala sva vedno bolj skregana, saj so mi vedno bolj dopovedovali, insistirali, da moram v dobro otroka vse požreti. Tovrstno indirektno nagovarjanje mi ni bilo všeč in to naju je verjetno še bolj skregalo.

Osebno imam sedaj relativno slabo mnenje o CSD, ker se je kasneje izkazalo, da imajo stereotipen sistem, saj naj bi moški, v korist otrok, vse požrli.

Nekaj je svetovanje in pomoč, nekaj drugega pa je čista manipulacija, ki se kasneje izkaže in pokaže.

Nič ne naredijo, da bi lahko prišlo do skupnega skrbništva. Po zakonu se glede tega morata strinjati oba nekdanja zakonca, pa vendarle bi se lahko marsikaj več naredilo.

Svetovalka vas je opomnila, celo predlagala, da naj bi nekdanja partnerja pred ločitvijo skupaj odšla na psihoterapijo, kjer bi s pomočjo tretje osebe skušala nekako najti neko skupno točko.

Tovrstno pomoč sem pričakoval od CSD in moje mnenje je, da bi se moralo o teh stvareh debatirati. Strinjam se, da bi bilo za takšne primere, ko so huda nesoglasja, potrebno po zakonu psihoterapijo celo predpisati.

Breme ločitve mora biti med bivšima partnerjema enakomerno prerazporejeno

Kako zgleda prihod na sodišče. Nihče ne gre tja z veseljem ali na način, kot biš šel urejat nekakšne formalne zadeve ali izpolnjevat par obrazcev. Vedno je prisotna nekakšna emocionalna komponenta. Upanje, nervoza, kepa v želodcu?

Kot moški nekako veš, kaj lahko pričakuješ. Da se bodo stvari zapletle in da ti otroka po vsej verjetnosti ne bodo dodelili.

Ločitev je psihično, finančno in v vseh ostalih pogledih breme za vse vpletene. Najmanj bi ga moral občutiti in nositi otrok. Glede staršev pa sem mnenja, da ga morata nositi oba in to v isti meri. Breme mora biti med njima enakomerno prerazporejeno.

Percepcija, da lahko moški ob ločitvi zmanjša standard svojega življenja v korist zagotavljanja standardna otroka, se mi ne zdi poštena. Ni nekako pošteno, da visi večje finančno breme na očetu, saj sta starša namreč oba in vloge so dandanes preveč stigmatizirane.

Nagajanje preko denarja je res grdo. So tudi takšni, ki se izmikajo plačevanju in sodišče bo vedno doseglo, da mora drugi partner plačati, tudi, če nima. Bo pa sledila izvržba. Ne ne bo, nočem se kregati. Nisem proti temu, da se plačuje preživnina, ampak sem proti temu, na osnovi kriterija, ki se ga določi.

Vsakič, ko pridem s sodišča potrebujem nekaj dni časa zase, da lahko pridem k sebi. Ker za sodišče nisi oče, ampak zavezanec, ki ima pravico do stikov. To mi tako ni všeč.

 Kako so na vajino ločitev reagirali prijatelji in kako okolica?

Midva sva že od začetka imela ločena prijateljstva in tako je ostalo tudi po ločitvi. Kolegi so mi dali nekaj podpore, malo so mi pihali na dušo, sočustvovali z menoj, saj imamo v družbi vsi več ali manj približno enako stare otroke in tudi sami so se ločevali ali bili že ločeni, zato so dobro vedeli, za kaj gre.

Razumejo, da je to precej nepredstavljivo, dokler nisi postavljen pred dejstvo, da otroka ne vidiš teden dni. Otrok je bil takrat star 2 leti.

Kako ste živeli tisti teden, ko otroka niste videli?

 Počel sem stvari, ki jih prej nisem počel. Nekaj sem si moral najti. Jaz sem si našel ribolov, ker nekaj preprosto moraš početi. Izkoristiti moraš čas, kajti najslabše je sedeti pred televizijo in se smiliti samemu sebi. Treba je tudi lenariti, ampak dobro je, da človek malo v glavi pobegne, da se loti kakšnega športa. Kakor pač komu paše.

Grozen je občutek, ko otrok ne želi priti k tebi

Nekdo, ki tega ni doživel, navkljub vsej dobri volji, verjetno tega ne more razumeti. Ali pač.

 Res je. Če je otrok ob ločitvi staršev majhen, je to zares strašljiv, strahovit občutek. Najprej ne veš, kaj bi naredil. Kaj je prav storiti. Na začetku otroka vidiš na teden dni, morebiti mineta med enim in drugim srečanjem tudi dva tedna. Takrat se sprašuješ, ali te bo otrok sploh prepoznal? Ali bo vedel, kdo si? Da si njegov oče? To je resnično težko. Otrok recimo zboli. Je pri mami. Pošlješ sms in odgovora ne prejmeš. To te razjezi, saj veš, da oseba na drugi strani za nalašč ne odgovori, ker je zgodba ločitve pač zapletena. To so grozljivi občutki. Res je težko in takšne zgodbe si ne želim nikoli več doživeti. Res je, da gre vedno za individualno zgodbo, pa vendarle vedno znova slišim zgodbe, ki so tako zelo podobne moji. Kjer gre za podobne dinamike. Čeprav slišiš tudi za lepe zgodbe.

Bile so tudi situacije, ko otrok ni želel priti k meni. Takrat se sprašuješ, kaj narediti. Ni lahko, ko otrok ne želi priti k tebi. Ampak se sprijazniš, da je temu lahko tudi tako. Pa pač ne bo prišel, ga pač ne boš videl.

Kako se lahko moški, oče s tem sprijazni?

 Zelo je težko, ker ne veš, kaj bi naredil. Kaj pa lahko narediš? Kaj je prav, da narediš? Nekako se moraš sprijazniti, ker se ti drugače lahko res zmeša. Na kocki je tvoje zdravje.

Za stike sem se moral dogovoriti in vedno sem skušal upoštevati otroka in nikoli nisem želel, da se kogarkoli v karkoli sililo, zato sem vedno spoštoval njegovo željo. V kolikor ni želel priti na obisk v četrtek, ko je bil stik dogovorjen, sem se skušal z mamo dogovoriti, da prestaviva srečanje na petek, vendar so bile pogosto težave na njeni strani, saj spremembe ni želela upoštevati. Menjava dneva zame ni bila ključna in želel sem upoštevati željo otroka, vendar so bile včasih kar težave. Danes je k sreči boljše. Otroci napetost, nenaklonjenost čutijo.

 Otrok ima pri meni eno življenje, pri njej drugo.

 Tista negotovost, ali boš otroka kljub odločitvi in določitvi sodišča zares videl, saj je tukaj vedno prisoten še človeški faktor, ki vpliva na končno realizacijo, mora biti zares grozna.

Saj ravno to je tisto, kar je težko. Se nekako zmeniš, dogovoriš in druga stran otroka ne pripelje. Določitve se da izigravati, kar res ni lepo. Ženske težko razumejo, da moški/očetje težko prenesemo omejevanje stikov in pogojevanje stvari, v tem primeru stike, z denarjem.

Kakšna nasilna dejanja se dogajajo tudi zaradi tega, ker druga stran otroka odpelje. Jaz osebno nisem za nasilje, sem pa za spoštovanje ureditve, do katere pride. Mene nič ne bi ustavilo, da ne bi videl otroka.

Sedaj ste ločeni že kar nekaj let. Sin je danes star 7 let in od svojega drugega leta življenja živi malo pri vas, malo pri mami. Kako doživlja tovrstno življenje, glede na to, da vaju skupaj nikoli ne vidi na zanj pomembnih dogodkih? Verjetno človek ni nikoli pripravljen na to, kako bo na tovrstna vprašanja odgovoril?

S sinom se odkrito pogovarjava o vsemu, seveda na njemu primernem nivoju, čeprav vem, vidim in tudi čutim, da je njemu vse jasno in to sam tudi pove, pa vendarle.

Otrok ima pri meni eno življenje, pri njej drugo. Ona ga vzgaja po svoje, jaz ga vzgajam po svoje in mislim, da to tudi vedno tako bo. V večini primerov je tako.

On mislim, da drugega življenja, situacije sploh ne pozna, saj ko sva se z njegovo mamo razšla, je bil star 2 leti in od vedno je tako, da je malo pri mamici in malo pri očetu. Od vedno je tako in on drugačne ureditve ne pozna. Njemu je ta, kakršno imamo, povsem normalna.

Če pogledam nazaj sem nekako ugotovil, da čim pride primer na sodišče, da pride do tožb, da v dogajanje posežejo različne inštitucije etc.. se začne vojna in tukaj je konec kakršnih koli morebitnih vsaj konstruktivnih odnosov. Razen v primeru, če je ena stran pripravljena tako zelo popustiti, da so se očetje pripravljeni odreči svoji očetovski vlogi in videt otroka vsak drugi vikend, morebiti še to ne, takrat bi recimo, da šlo. Meni se to ne zdi v redu, ker sem potem otrokov zabavljač in nimam z njegovim resnim življenjem resnično nič.

Preživnina je zame kot kazen

K sebi ste ga dobili za nekaj dni, ko je bil še zelo majhen. Kako ste se organizirali? Ali bolje, kako sta se organizirala?

Bilo je kar težko. Še posebej na začetku, dokler se ne zorganiziraš. Moraš se znajti in skupaj z njim nekaj početi. Ampak to gre res hitro in otroci hitro zrastejo. Sedaj je res lažje, ker je že velik. Ima svoje interese, skušaš najti nekaj takšnih, ki so skupni obema in potem vikend hitro mine. Ribolov je tisto, kar naju druži in združi. In to je po mojem mnenju očetovska funkcija. Sam očetovske vloge ne vidim kot varuško, ki bo pazila na otroka, medtem, ko bo on gledal televizijo.

 Kaj vam pomeni preživnina? Kako jo doživljate in kaj vam predstavlja?

Preživnina je zame kot kazen. Ne vidim razloga, da bi jaz odraslemu človeku plačeval stroške bivanja za cel mesec. Odraslemu, ki ima možnost imeti svoje dohodke in ki ima svoje premoženje. To se mi ne zdi smiselno. Stroški za eno dodatno osebo so 20 eur na mesec in to lahko krijem, da bom pa še naprej kril to, kar sem do sedaj, pa se mi ne zdi pošteno. Otrok živi tudi pri meni in marsikatero dodatno dejavnost finančno krijem jaz. Otrok stane, vendar ne toliko, kot si je zaželela druga stran in to mi je čudno.

Kaj vam je dala izkušnja ločitve?

Ogromno. Mislim, da sem se naučil živeti. Naučil sem se ločiti, kaj je pomembno in kaj ni. Danes mi je manj stvari samoumevnih, kot so mi bile nekoč. Preživel sem to grozovito izkušnjo in za to sem vesel.

Kako sebe doživljate v vlogi očeta?

Biti oče je super, zelo fanj. Dokler sem stran od sodišč in vseh teh stvari, je zelo pozitivno. Svojo vlogo doživljam kot osebo, ki otroku stoji ob strani in ki zanj skrbi. Kot osebo, ki mu po svojih najboljših močeh pokaže svoj način, kako se na temu svetu preživi in ki ga skuša učiti stvari, ki jih zna. Osebo, ki mu pomaga, ga poskuša usmerjati in ga podpirati pri njegovih odločitvah.

Plačujem veliko vsoto, nimam pa velike pravice odločanja. Odnosi med nama so na žalost še vedno napeti. Midva sva lahko prijatelja, celo najboljša, lahko sva pa samo znanca, da pa se ne bi marala…ne vem no. Jaz nikogar ne sovražim.

V skupnem življenju z žensko pa ne vidim več tiste prave vrednosti

Kaj bi svetovali očetom, ki so se znašli v ločitvenem postopku ali tistim, ki jih danes že čakajo kovčki pred vrati?

Če bi bil še enkrat v takšni zgodbi, bi zagotovo več popustil. Želel bi si čim manj ukvarjati s sodišči.

Popustil bi pri njeni ideji, ki je bila sicer bolj kot ne ultimat. Želela je 500 eur preživnine in otroka naj bi videl 1x tedensko in vsako drugo soboto naj bi bil pri meni malo več kot uro. Takrat sem predlog impulzivno zavrnil ter ji predlagal naj me toži. Danes bi si vzel teden ali dva časa za premislek in bi se nato nekako zmenila kaj in kako, namesto da sva ubrala sodne poti.

Kakšno sporočilo bi kot oče želeli posredovati svojemu otroku, v kolikor bi si ali si bo nekoč tudi sam želel postati oče?

Če gledam svojo zgodbo, bi mu dejal: »Pazi, s kom se zapleteš in s kom si želiš ustvariti družino«.

Kaj si želite za prihodnje? Kako si želite urediti življenje?

Ne želim si imeti več otrok. Ne želim si več živeti z žensko, saj niti ni pošteno do otroka, ker je sedaj premajhen. S prijateljicami se dobro razumem, ampak si ne predstavljam, da bi kdaj s kakšno žensko še živel. Imam novo odkrito svobodo. Sem bolj za penzionistično varianto. Skupaj greva lahko na morje, pa na vikend. V skupnem življenju z žensko pa ne vidim več tiste prave vrednosti.

Petra Petravič

 

Subscribe
Notify of
guest
4 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
DilEma
DilEma
4 years ago

… ne glede na to, kdaj je ločitev, je manj boleča za tistega, ki jo sproži in je v vlogi playmakerja – kot je bila v gornjem primeru žena; ta oseba ima uničevalno moč, pri čemer sploh ne ve, koliko škode naredi. Trpi tisti, ki iz odnosa izide kot žrtev, da ne govorim o otrocih, trpi širša družina, ves prijateljski krog, saj ne poznajo prave resnice in se včasih težko odločijo, s kom naj nadaljujejo stike in tako se stiki največkrat zgubijo… tak človek (žrtev) mora poiskati nov krog ljudi, vzpostaviti novo socialno mrežo, se ves čas zavedati, da je… Read more »

mitja
mitja
4 years ago

Praviloma je moški kriminalec in tako ga na csd obravnavajo! Pri meni je bila na csd ženska oseba, ki je več kot očitno kazala sovraštvo do moškega! Ni bila poročena in ni imela družine in najverjetneje je živela z žensko! Mojo bivšo je dvigovala do neba, po meni je hodila! Dokler nisem zahteval poročenega moškega, ki bi vodil postopek sem bil degrediran do maksimuma, šele potem, je nekdo prisluhnil tudi moji zgodbi! CDS ni poštena organizacija! CSD je v veliki meri odgovorn in kriv za marsikaj in moški v nobenem pogledu ni enakovreden v postopku! To ni prav in niso… Read more »

Aleš I CEPIČ kandidat za predsednika
Aleš I CEPIČ kandidat za predsednika
4 years ago

OTROCI so žal največje žrtve spremenjenih odnosov med spoloma. DRESIRANI MOŠKI je knjiga Ester Viler, v kateri je opisano vse, kar bi obvezno moral vedeti vsak moški preden gre v prvi spolni akt z žensko, preden zgubi svojo t.i. nedolžnost. Posledice tega prvega in vseh nadaljnih spolnih aktov so lahko izjemno pozitivne, lahko pa so do skrajnosti negativne, usodne za mnoge pare, predvsem pa za mnoge moške.
O spremenjenih razmerah med spoloma v Sloveniji zadnje čase mnogo piše prof.dr. Boštjan M Zupančič.
Lp Aleš I CEPIČ kandidat za predsednika

ImieTest
ImieTest
4 years ago

Moja žena je s svojimi otroki zapustila hišo svojih staršev že skoraj 5 mesecev. Vsa prizadevanja za njihovo vrnitev so se izkazala za neučinkovita. Prijatelji in družina so bili v zaskrbljenosti in moj zelo bližnji partner mi je dal nasvet o pomoči dr. Goku; “Obstaja nekdo, ki lahko reši vašo situacijo, me prepričal in nisem imel druge izbire, kot slediti njegovemu nasvetu, ker nikoli ne sanjam, da bi izgubil svojo ljubko ženo in otroke in sem se obupala, da jih bom nazaj. Zato je dr. Goko storil vse, da mi pomaga. moja žena je poklicala in rekla, da prihaja DOM… Read more »

Prijava na e-novice