Nikoli nisem veliko razmišljal o tem, kako je biti t.i. glavna nagrada nečesa, dokler nisem sam postal Slovenčeva nagrada za 10000 všeček. Sprva je bilo navdušenje, potem je sledila realnost … sem le kos mesa, ki ga je nekdo ponudil za nekaj in jaz sem to pustil. Film, ki se je takrat vrtel o meni je spreminjal žanre kot tornado spreminja okolico, ko divja. Od komedije, do tragedije in grozljivke. Jaz, oče, mož in dec brez dlake na jeziku sem postal na željo nekoga predmet poželenja. Za nekoga, ki ga ne poznam, me načeloma ne zanima in to bitje, ker sprva nisem vedel, ali bo to ženska, ali moški, moram prenašati na večerji. Kako in kdaj se je to zgodilo? Ali smem to zavrniti? Hudič v meni je govoril, steraj jih nekam, ti si svoboden, to ti jemlje svobodo, to jemlje tvoje bistvo … angel pa je govoril, sprejmi odgovornost za svoja dejanja, če si si šel nekaj, spelji to do konca, naredi v svojem stilu, naredi tako, da se boš počutil ti OK in boš spoštljiv … Kljub hudiču in zelo ranjenem egu, sem ubogal angela in se odločil, da bom osebo, ki je 10000 stisnila všeček peljal na nepozabno večerjo.
Težava, ki je sprva nastala je bilo dejstvo, da povem ženi, da nekako pišem ene kolumne in da sem bil nagrada. OK, povedati ni bilo tako težko, kot sprejeti dejstvo, da bo mogoče vse prebrala in da bi bilo dobro, da si poiščem stanovanje in odvetnika. Prebrala je, mi pripravila večerjo in sledil je on stavek: »Dragi, pogovoriti se morava!«. Ne bi o tem, da je bila oblečena o ono seksi rdečo oblekico, ki me spravlja ob pamet in bi ji takrat priznal še tisto, kar nisem storil, a sem imel namen. Razmišljal sem tako in tako z napačno glavo, a doživel šok stoletja. Vprašala me je, če je vse napisano resnično … priznal sem, ker če bi razmišljal z drugo glavo bi se ji zlagal. A vendar je bil občutek, ko sem ji povedal resnico pravo odrešenje. Povedal sem ji vse, opazoval sem njen obraz, oči … z vsakim novim podatkom sem ji risal bolečino, ji zadajal udarce, a iz mene je samo lilo in lilo nešteto podatkov, dogodkov, imen. Ni kričala, ni me prekinjala, le pred mano je stala, lepa kot je in me poslušala. Ne vem kaj je bolj bolelo to, da ni kričala, me tepla, mi grozila … ali to, da sem videl, kako sem jo prizadel. Ko sem povedal zadnji podatek, sem se ji opravičil, nisem opravičeval svojih dogodivščin, krivil ne vem koga za to, vsak podvig je bila moja in samo 
moja odločitev. Le rekel sem ji, da bom razumel, če bo želela, da grem. To kar je sledilo potem, je bilo zame preveč in po ne vem koliko časa sem se zjokal kot majhen otrok. Moja draga me je objela in me poljubila, ter mi rekla, da me ima rada. Čakaj malo, pravkar ženski priznam, da sem pezde, kurbir, vasezagledan idiot, ona pa meni, da me ima rada. Nekaj v tej enačbi ni prav. Povedala mi je, da je vsako mojo zapisano besedo natančno prebrala, da je jokala, ko je brala, da sem jo prevaral, da je jokala, ko se ji je vrtel film za nazaj, a jok se je sprevrgel v bes, ker je vedela vse to, a si ni hotela priznati. Jezna in besna je bila nase, ker ni zaupala instinktu, ker je raje se obrnila stran. Tisto, kar jo je najbolj jezilo je bilo ravno dejstvo, da je vedela s kom se je poročila, vedela je za moj sloves, vedela je za moje razmišljanje, vedela je za vse, a ni bila iskrena do sebe in si ni priznala, da nikoli ne bo skoke čez plot obravnavala kot šport. To, da sem njen ji veliko pomeni, ne želi me deliti, a želi, da sem srečen. Fak! Ženska je nora, po vsem tem ona želi, da sem le srečen. Bistveno prelepo, da bi bilo res. Seveda sem imel prav … rekla je, da gre za 3 dni v toplice, da razmisli kako naprej, da se odloči kaj želi, kaj lahko oprosti … in je šla …
Minil je dan, jaz zmeden, ker resnično nisem vedel kaj naj … grem za njo, jo prosim odpuščanja, ji dvorim, kaj za vraga naj naredim?
Minil je drugi dan, meni se mešalo, alkohola v bajti tudi zmanjkalo, nisem ne spal, ne jedel, le razmišljal kaj naj … vrteli se mi tisoč in eni filmi … preprosto sam v svetu, z vsemi svoji grehi, ne vreden pekla, zapuščen, ker sem pač idiot, ki razmišlja z napačno glavo … vedel sem le to, da če rabi čas zase, da ne smem pisati sms, ne smem klicati …
Minil je tretji dan …jaz še v večjem kurcu, mešalo se mi, iskal sem cifro frenda, ki prodaja, da se ga vsaj malo zadenem … ni pomagalo … vedel sem le, da jo hočem, da jo imam noro rad, a za čuda nisem obžaloval niti za en skok, niti ne za to, da sem ji povedal … mater sem prbit. Vsak normalni moški bi klečeplazil, pa kaj to, sploh povedal ne bi in bi tajil, a res moram biti toliko drugačen. In ko sem že na spletu iskal stanovanja, ker številko odvetnika sem že imel, je nekdo porinil ključ v ključavnico in odklenil vhodna vrata … tekel sem k vratom. Pričakoval sem, da bom dobil v roke ločitvene papirje in navodilo, da moram iti. Če sem iskren, sem imel kovčke že spakirane. Jebat ga, sem le dec in če sem jaz naredil napako je na meni, da se poberem.
Vstopila je … me pogledala in me cinično vprašala, če kam grem. Opazila je kovčke. Rekel sem ji, da je to odvisno od nje. Vprašala me je, kaj sem spakiral. Na hitro ji povem, da najnujneše, za nekaj dni, da bi po ostalo prišel kasneje. Še bolj cinično me vprašala, če se selim. Mater me muči, a zdaj bi hudiču dušo prodal, le da bi bilo vse kot prej. Gledam v tla, kot mulo, ko naredi nekaj narobe in ve, da so ga dobili. Vpraša me, če mislim, da me ima rada. Tiho odgovorim, da si želim, da bi me imela, a verjamem, da je nisem vreden. Vpraša me, če je bilo vredno … tiho sem. Ja itaq, da nimam jajce reči, da je bilo. Počutim se kot cucek. Ni dober občutek. Nadaljuje, če so bile boljše od nje … rečem, da drugačne. Vpraša me, kako sem si predstavljal zdaj najin zakon … tiho sem, ker tako daleč še nisem razmišljal, v bistvu sem videl rešitev le v tem, da me postavi pred vrata. Sledil je njen skoraj pol uri monolog, ki se ga da povzeti v parih stavkih in sicer, da sem jo razvrednotil, ji lagal, da me ima rada, da sicer ne ve zakaj, ampak si ne predstavlja življenja brez mene, a da želi vedeti, zakaj sva v tej nori igri ujeta, da nama je poiskala terapevta in da želi, da se vsak večer pogovoriva o dnevu, sva iskrena drug do drugega in da na ono večerjo gre z mano. Čakaj, čakaj, ne meče me ven, sam k faking terapevtu moram iti … super. Zdaj ne vem, ali bi bilo bolje, da bi me preprosto ven vrgla, ali to, da da bom moral enemu kretenu, ki misli, da je najbolj pameten na svetu razlagati o svojem otroštvu in se razgaljati. Pristal sem … in skupaj sva planirala THE VEČER!
Urednica mi povedala, da je 10000 bila ženska, ki je živi v sosednji vasi. Torej izziv sprejeti … Zmenili smo se v Celju, v mestu, kjer je zvezda na tleh. Počakal sem jo s šopkom belih vrtnice v rokah in z ženo ob boku. Ona pa naj bi prišla z belim klobukom. Čakava in čakava, na kar za hrbtom slišim svoje ime? Obrnem se in pred mano ona … z belim klobukom … planeva v smeh, se objameva in jo predstavim ženi. Bila je ena izmed mojih 
afer, ena, ki je meni dala vedeti, da sem jaz njej trofeja in ne ona meni. Ker je žena že vedela zanjo, situacija ni bila tako čudna, ampak malo boleča zanjo. Pogledal sem jo in ko je rekla, da je OK, se je naš večer nadaljeval. Odpeljal sem ju v Pišek bar, lokal ob avtocesti. Če pričakujete tam fancy večerjo, je ne boste dobili, vsekakor boste pa tam deležni nepozabnega štrudlja, noro dobrega narezka, odličnega vina, super romantičnega ambienta, ter ustrežljivega in prijaznega osebja. Lovska soba je bila rezervirana samo za nas. Ob kaminu smo padli v debato, s strani dveh žensk sem bil zbombardiran o tem, da sem popolnoma šovinističen, nesamozavesten kreten, ki ima polno nepredelanih zadev in bom že na terapiji videl, kako zjeban sem. Mogoče res, a še vedno stojim za vsako zapisano besedo. Po nekaj kozarcih sta priznali, da so moje zapisane besede resnične, a da ni vraga, da bi to trezne priznale, a sem kljub temu kreten. Podpišem … dobra kapljica, dobra hrana, čudovit prostor, nora družba, pogovori o tisoč in eni stvari … ure so minevale. A za zaključek sta le želele vedeti, zakaj to večerjo nisem speljal kot vse svoje afere, za hrbtom žene, zakaj nisem bil preprosto tiho? Takrat me prešinilo, da sem res budala na neštete potence. Zakaj sem sploh šel ženi razlagati? Takrat se mi mimo pripeljalo, da sem se želel, popravljam, je moj ego želel se pohvaliti, da sem glavna nagrada in je vso zadevo peljal tako daleč, da sem sprožil tisoč in eno vprašanje, šel pink ponk sam s sabo, ker sem nenazadnje toliko samovšečen, da mi prija, če me občudujejo in egu paše to. Pizda, zaradi lastnega ega sem skoraj zgubil zakon, sem v nadaljnje prisiljen v večerne pogovore, ter obiske k terapevtu … ja kreten sem, da ni večjega.
In za nagrado moram z babama na Oktoberfest v Pišek bar, da me bosta kaznovali s Poskočnimi in Stilovci. Pa ne bi o tem, da poslušam klasiko in da sem popolnoma skregan z veselicami in harmoniko.
Dečki moji, ego je pizda.
Alfa Samec
