Post festum predsedniškega cirkusa

Biti predsednik v državi je eminentna funkcija, ki zahteva toplino, prijaznost, avtoriteto, nežnost, prijateljski odnos, a odločnost, odgovornost, jasnost in lastno etično in moralno mnenje. Kdo od letošnjih kandidatov je vse naštete kompetence imel, je zgodba zase, a to kar se je dogajalo v bitki za ta prestižen naslov je bil zelo slab cirkus.

Kandidatov je bilo 9, vsi so nekaj o pravljici govorili, a iz enačbe so nekateri mediji preprosto izključili dva. Saj je tudi 7 pravljično število. Zakaj temu tako, bi res želel vedeti. Razumem to, da je veliko prednost imel ravno Pahor, saj je svojo kampanjo koval že 5 let, od maja, ko je napovedal, da bo še enkrat šel v boj, se je tudi začela njegova kampanja. Njemu se ni bilo potrebno posebno predstavljati, ker je le kralj istagrama in na poziciji, kjer je naredi najmanj škode. Če mu je všeč, ali ne je odlična lutka stricev iz ozadja. Koliko je on res to, kar vidimo je tudi vprašanje vredno premoženja. Vsekakor je pridobil sloves, sicer bolj negativen, kot pozitiven, a dokler se ljudje pogovarjajo v smislu, da ga morajo voliti, da ne bo drugega kroga, ker je na funkciji predsednika najmanj škodljiv, potem smo zelo zašli iz moralnih vrednot. Na eni strani si želimo neke korenite spremembe, a nikakor ne bi zanjo kaj naredili. Slepo na oblast dajemo nove obraze, brez da bi preverili, koga dajemo gor. Odličen primer je današnja vlada. Ko je Cerar kandidiral so vsi v njem videli obraz, ki bo naredil spremembe. Rezultat? Vse kar da od sebe je le pravljica, ki ima posledice na dolgi rok. Ne vem od kod nam ideja, da bi nekdo, ki v življenju ni delal veliko, je bil rojen s t.i. zlato žlico, ter je okoli sebe zbral le podobne, a izobražene, kaj naredil? V njegovi skupini je kar nekaj šolnikov, a mislite da je zgolj naključje, da se bo plača ravnateljev in direktorjev zavodov dvignila? Razred J je pa pozabljen. Mislite, da je naključje, da so državne projekte dobivale neka nova podjetja, da so čudežno razpisovali razpise, ki so v sami osnovi odpirali vrata točno določenim ljudem? Vse je naključje. In le fama je, da bo nov obraz naredil bistveno spremembo, a to še ne pomeni, da to ni možno. Je, a mora nov obraz biti politično nedolžen, toliko mlad, da upa narediti stvari drugače, ki zna razmišljati s svojo glavo in mu za star režim ni mar. Mogoče ima te vrednote Šarec, a kdo ve. Je dovolj to, da je bil posvojen, da bo našel v sebi čut za malega človeka? Je dovolj to, da je kot župan v večini priljubljen in nekaj ve o protokolu, da bo znal združiti tisto, kar poprej predsednikom ni uspelo. Je res dovolj samosvoj, da ga strici iz ozadja ne bodo vodili. Vendar, ko človek pogleda tiste neznane osebe, ki so ga podpirale in malo razišče, niso toliko neznani, so ljudje, ki v ozadju bijejo kar nekaj pomembnih bitk, navadnim smrtnikom neznane.

A sama izbira letošnjih kandidatov je bila slaba. Mogoče bi bilo potrebno vse skupaj križati, da bi dobili približno tisto, kar nujno potrebujemo. Še vedno mi pa ni jasno, komu za vraga se je zdela Angelca ustrezen kandidat, resno me zanima katerih 3000 osebkov je njej dalo glas, da je lahko sploh kandidirala. Težko je razumeti, da se promovira kot zavestna Slovenka, a ne premore znanja o Sloveniji  prvošolcev. Njene ideje o splavu, nastopi na soočenjih in  nenazadnje včeraj v Cankarjevem domu – človek se je kar ustraši. Spominja na Kalavaro Temyno, tisti, ki ste kdaj imeli stik s Harry Potterjem veste kdo je. Najbolj zlobna, nazadnjaška ravnateljica, ki je vse hotela vrniti v srednji vek. Angelca bi nas v kameno dobo.

Posebno izstopala sta še Šiško in Popovič, vsak s svojo zgodbo, oba obiskovalca sodišč, oba seveda nedolžna, le da je Šiško šel še malo pogledati, kaj se dogaja v zaporu. Oba uradno brez premoženja, ter v svojem okrožju znana, ter na nek način spoštovana. Popovič je imel v medijih toliko privilegijev, da se je smel udeležiti vseh soočenj, ravno zaradi svojega imena, Šišku pa je ta možnost bila odvzeta, a je kljub temu zbral več procentov.

Podobno usodo, neetičnega in celo nezakonitega ravnanja s strani nekaterih medijev, je delila tudi Suzana Lara Krause. Ne samo, da je bila najmlajša, očitno sta s Šiškom pomenila grožnjo za nekoga. Ne eden, ne drug ni imel možnosti se predstaviti širši javnosti v vsej svoji polnosti. SLK besede so celo nekateri mediji rezali in se na vse načine trudili najti nekaj negativnega o njej. Ker tega niso našli, so napadli stranko, ki jo je poslala v boj. Mogoče je res mlada, neizkušena, a o njej se bo še govorilo, saj to kar je lahko pokazala, so dobri temelji.

O Maji Makovec Brenčič ne bi zgubljal besed, kajti gospa afera dodatki na pripravljenost je uspela le malce zabrenkati na struna močnejšim, ko je povedala, da je nekoč bila močnejša.

Kandidatki, ki sta se uvrstile višje, Ljudmila Novak in Romana Tomc, sta v soočenjih delovale dokaj korektno. Lahko bi si privoščile manj napadov na Pahorja, saj je z vsakim napadom pridobival le on. Obe imata kar bogato politično preteklost, a ravno izkušnje so tiste, ki so se pokazale, da očitno niso dovolj.

V tej politični bitki so vsekakor mediji naredili največ, saj so s svojo notranjo politiko preprečili marsikaj, zmanipulirali javno mnenje in ustvarili lažne podobe. Podobe, ki so jih ljudje potem volili so bile zgolj iluzije skrbno kovanega načrta. Sama volilna udeležba pa pove več kot dovolj o tem, kaj si ljudje mislijo. Ni toliko o tem, da ni bilo dovolj kandidatov, ali da ni bilo dobrih kandidatov, ampak o tem, da se zdi, da je vse v naprej določeno, če slučajno kaže, da bi bil izid drugačen od zastavljenega, se hitro pojavijo strici iz ozadja in zadevo popeljejo nazaj na začrtano pot. Pa naj se sliši to še tako paranoično, žal v Sloveniji vladajo določeni lobiji, ki naredijo popolnoma vse, da sprememb ni in ne bo. Dovolijo le puhlice, ki umirijo malce nemiren duh, dajo drobtinice, a vse, ki predstavljajo spremembo in bi jo bili sposobni  speljati, eliminirajo.

Ogenj, ki je v slovenski duši bil prižgan ob osamosvojitvi, z vsakimi takšnimi volitvami ugaša in le nova energija, novi ljudje, ki niso nastavljeni od staroselcev imajo možnost ta  ogenj ponovno prižgati. Slovenija potrebuje nov zagon, saj bomo drugače ostali sužnji, zombiji, Igra prestolov pa bo ostala prihodnost Slovenskega naroda.

Janez Novak