Kaznovanje preusmerja pozornost od težavnega vedenja tako pri starših kot pri otroku
Ko se odločimo za kazen, se vsa pozornost usmeri nanjo, na njeno kvaliteto in izvajanje, ne pa na pravi vzrok težave. Zaradi tega otrok ne razmišlja o vedenju, ki je privedlo do negativnih posledic in o načinu, kako bi v enaki ali podobni situaciji moral ravnati naslednjič. Če bo dobil po riti, bo samo razmišljal o bolečini, da bi zbežal od doma, kako se maščevati staršem in podobno. To pa vsekakor ni cilj staršev.
Kaznovanje samo poveča otrokovo jezo do staršev
Ko se zatečemo h kaznovanju, otroku dajemo povod, da se jezi na nekoga drugega in da krivi nekoga drugega – nas, ne pa sebe. Dokler se jezi, otrok ne more analizirati svojega vedenja in posledic. Rezultat je jeza, ki onemogoča pravilno razmišljanje tako starša kot otroka. Ko otroka zaradi kazni pošljemo v sobo, zelo redko razmišlja o svojih dejanjih, ampak samo o tem, kako je mama (ali oče) slaba oseba ali celo, da ga nimata več rada in podobno.
Vedenje, ki je posledica kazni, ni trajno
Pri odsotnosti kazni se bo negativno vedenje ponavljalo. Potrebna sta čas in potrpežljivost, dokler se ne vzpostavi pozitiven način vedenja. Vedenje, ki je vzpostavljeno zaradi kazni, bo hitro prenehalo, saj otroku niso predstavljeni razlogi in pozitivni učinki želenega vedenja nanj.
Zaradi tega bo otrok, ki je bil kaznovan zaradi tekanja okoli bazena, prežal na priložnost, da to ponovno stori, ko ga noben ne bo videl. To zanj postane igra, v kateri ga nihče ne sme “ujeti”.
Zaradi kaznovanja se morajo starši držati načrta
Večina staršev deluje po principu, da če se določeno pravilo vzpostavi, se ga mora tudi izvajati. Vendar pa bi cilj staršev moral biti, da se otrok dobrega vedenja nauči skozi naravne negativne posledice.
Otrok lahko kazen spremeni tudi v igro in se tako poskuša izvleči, poskuša ostati nekaznovan ali pa testira voljo in vztrajnost staršev. Starš si mora zagotoviti spoštovanje, da bi tako napravil dober temelj za vzgojo otroka.
Kaznovanje otroka ne uči odgovornosti
Če otroka kaznujete, prevzemate odgovornost za njegovo vedenje. Tedaj dajete otroku jasno vedeti, da vi nadzirate situacijo in ne on. Če vi prevzemate odgovornost, se bo otrok v času vaše odsotnosti znašel v situaciji, ko ga bo okolica učila, kar pa je lahko včasih zelo slabo.
Tako bo otrok, ki ga zaradi tega, ker je udaril brata ali sestro, udarite, mislil, da ima večja oseba pravico tepsti in se bo tako vedel, ker se tako vedejo tudi odrasli.
Kaznovanje preprečuje otroku spoznati prave posledice svojega vedenja
Starš bi moral otroku pokazati prave posledice njegovega slabega vedenja, ne pa ustvarjati novih. Če je možno, moramo otroku predstaviti posledice, ki lahko zaradi njegovih odločitev nastanejo.
Če je otrok naredil nekaj, zaradi česar se brat oz sestra slabo počuti, potem so posledice slabo počutje prizadetega in otrok, označen kot “slaba oseba”. To je treba jasno poudariti otroku, ko ga usmerjate na pravilno ravnanje.
Če se poslužite kazni, vas bo otrok označil za slabšega od sebe.
Opomba: Obstajajo tudi situacije, v katerih otroku nikakor ne smete dovoliti, da izkusi naravne posledice svojih dejanj. To so nevarne situacije, v katerih morate reagirati.
Kazni lahko problem zaustavijo le trenutno
Če otroke, ko se stepejo, pošljete v sobo, se bodo prenehali tepsti – tistega dne. Včasih je treba tudi to storiti. Vendar pa napačno razmišljamo, če mislimo, da smo s tem naučili otroka, kako naj se obnaša naslednjič, ko pride do enake situacije.
Naloga staršev je predvsem naučiti svojega otroka, kaj storiti in kako se odločiti, ko pride v podobno situacijo.
Vir: Zastarse.si
